Ker nisem našel primernejšega uvoda, začnimo s tistim najpomembnejšim – končal sem svoj drugi Ironman, jeeeeeeeej!

Dalje – to bo dolg tekst, jaz ne znam stvari povedati kratko in jedrnato

Zdaj, ko imam pod pasom ”že” dva cela Ironmana, sem lahko pameten in primerjam prvega in drugega, ki pa sta bila, kot boste videli, zaključena v povsem drugačnih razmerah. Ampak gremo od začetka…

Lani poleti sva z Urbanom razmišljala, da zakaj pa ne bi midva šla na Ironman Frankfurt. In ker vsi vemo, kako dolgo naju je bilo potrebno prepričevat, naj se prijaviva, sva v začetku julija 2018 usekala po kreditni kartici in si v koledar zapisala 30. junij 2019.

Vmes smo končali še kako tekmo ali dve, malo triatlona, malo teka, si jeseni odpočili od dolge sezone, 1. decembra pa se je TrainingPeaks čudežno napolnil s pikicami (beri: treningi), ki so naslednjih 7 mesecev diktirale moj življenjski tempo. In smo šli po planu, malo smo plavali, pozimi nekoliko več tekli, marca šli na priprave na Kanarce, maja oddelali polovičko v Zadru (kjer sem milo rečeno imel dober dan in osebni rekord na razdalji izboljšal za debelih 15 minut!), potem pa nam je pogled že uhajal proti Frankfurtu.

Priprave so, tako kot prvič, potekale brez kakršnihkoli pretresov in na srečo tudi brez kakršnihkoli poškodb. Malo me je sicer presenetila kolesarska kilometrina na dvotedenskih pripravah na Kanarcih (preko tisoč kilometrov kolesa in posledično porabljena cela dvokilska kanta izotoničnega napitka), ampak ker nimam nobenega razloga dvomiti v Igorjevo modrost, sem pač stisnil zobe in vrtel pedala… Za razliko od prvega Ironmana (kjer sem opravil prav vse treninge, ki jih je profesor naštancal v TrainingPeaks) pa sem si pri drugem privoščil en spodrsljaj – enega treninga nisem opravil; v soboto, dan pred tekmo, sem namreč pozabil izvesti polurni stretching.