Leto dni je, odkar sem se odločala ali bi se pridružila 3K tekaški sekciji in danes že pišem o svojem prvem triatlonu, ki se mi je takrat zdel tako verjeten, kot da bom kdaj v živo srečala Chrissie Wellington… pa sta se mi v letu dni uresničili obe želji. Ja, želje so kdaj sila nevarna stvar.

Še sama ne morem verjeti, da sem prišla skozi cilj triatlona. Mojega prvega triatlona. Če začnem na začetku, moram povedati da nikoli nisem bila neka dobra športnica. Saj sem tu pa tam kaj počela, ampak da bi trenirala?

Sedaj pa tudi jaz lahko rečem, da sem uradno triatlonka. Pred enim letom nisem niti pomislila, da bi šla tekmovat vsaj v eni disciplini, kaj šele, da bi šla teči, plavat in še kolesarit vse troje naenkrat. Prvič sem se spoznala s tem športom preko televizije in se mi je zdelo, oooo joj, sami profesionalci, to je samo za tiste »najboljše«.

23. 10. 2011

Ura je nekaj čez 15, ljubljanski maraton je mimo. Sedim na stopnicah neke stanovanjske hiše na Šubičevi, utrujen z bolečimi nogami in razmišljam, kako bi moral trenirati, da se zdajle ne bi počutil tako izčrpanega. Verjetno bi moral več preteči! »Kaj, še več teka?« me spreleti. »Ne, to pa ne, saj te bo minila volja do rekreativnega športa.« Rekreacija da, a ne preveč teka. Nekaj bi bilo dobro spremeniti.

No, pa sem svoj prvi triatlon opravil tudi jaz. Pa saj bi se ga udeležil že prej, ko se mi ne bi praktično vsi triatloni pokrivali z drugimi tekaškimi tekmovanji, katerim sem letos dal prednost.

Vem, da je v meni že nekaj časa tlela želja, da se tudi sama preizkusim v triatlonu. Čeprav moji začetki niti slučajno niso kazali na to.

Ko sem pred petimi leti prišla v klub in ko smo po dveh mesecih tekaških treningov imeli Conconijev test, sem rekla Igorju, da se z mano ne bo potrebno toliko ukvarjati, ker bom itak vedno tekla do 10 km.

Ker sem mnenja da je triatlon v športu kot sadež na drevesu, je mogoče bolje da ga začnem z naslovom »Moj prvi šport«.

Triatlon me je pritegnil letos spomladi, ko je izšla posebna priloga Dnevnika, kjer je bilo vse obrazloženo, saj se mi je do takrat zdelo, da je to elitni šport, ki »ni-je za vsakog-ar«.

Najbolj zanimive stvari se nam v življenju zgodijo zato, ker jih nismo imeli nikoli v mislih, ker jih nismo nikoli načrtovali, ker so se zgodile samo zato, ker so se pač morale. Enako se je zgodil tudi moj prvi triatlon.

Mislite, da sem pred tem kdaj pomislila na to? Pa kaj še.

Lahko bi ga poimenovala PREMIK V GLAVI, ki se je pojavil kot splet okoliščin mojih preteklih dejanj, dogodkov, ki so me zaznamovali ob izgubi bližnje osebe in predvsem dejstva, da imam že nekaj let ob sebi človeka, ki ga neizmerno spoštujem, občudujem in ljubim.