S športom se na tak ali drugačen način ukvarjam že skoraj celo življenje. Na začetku je šlo predvsem za druženje in zabavo, pri osemnajstih letih, ko sem začel trenirati tek na smučeh, pa sem se začel s športom ukvarjati nekoliko resneje. Ker sta tek in kolesarjenje predstavljala velik del poletnih treningov, sem se že takrat navdušil za tekaške in kolesarske prireditve. Tudi nastop na triatlonu je bil že od nekdaj moja skrita želja, ki se pa žal ni uresničila, saj je bilo moje znanje plavanja omejeno na prsno tehniko, pa še ta ni bila preveč učinkovita. Triatlonu sem se tako še najbolj približal leta 2002 z udeležbo na duatlonu v Škofji Loki. Naslednjih nekaj let sem se povsem posvetil teku na smučeh, leta 2004 pa je bila moja športna pot nepričakovano prekinjena, ko sem med treningom na Pokljuki doživel možgansko kap. Takrat se je začela moja počasna in dolgotrajna vrnitev v šport.

Ko danes razmišljam o svojem prvem triatlonu, še sama ne morem verjeti, da je ta izkušnja res za mano.Po otroških letih aktivnega ukvarjanja s smučanjem (ko so bile kondicijske priprave najhujša muka na svetu, tek najbolj osovražen šport, jaz pa slaba tekačica), so sledila lenobna srednješolska leta, ko sem za šport v vseh štirih letih porabila toliko ur kot jih sedaj v enem tednu.

Leto dni je, odkar sem se odločala ali bi se pridružila 3K tekaški sekciji in danes že pišem o svojem prvem triatlonu, ki se mi je takrat zdel tako verjeten, kot da bom kdaj v živo srečala Chrissie Wellington… pa sta se mi v letu dni uresničili obe želji. Ja, želje so kdaj sila nevarna stvar.

Še sama ne morem verjeti, da sem prišla skozi cilj triatlona. Mojega prvega triatlona. Če začnem na začetku, moram povedati da nikoli nisem bila neka dobra športnica. Saj sem tu pa tam kaj počela, ampak da bi trenirala?

Sedaj pa tudi jaz lahko rečem, da sem uradno triatlonka. Pred enim letom nisem niti pomislila, da bi šla tekmovat vsaj v eni disciplini, kaj šele, da bi šla teči, plavat in še kolesarit vse troje naenkrat. Prvič sem se spoznala s tem športom preko televizije in se mi je zdelo, oooo joj, sami profesionalci, to je samo za tiste »najboljše«.

23. 10. 2011

Ura je nekaj čez 15, ljubljanski maraton je mimo. Sedim na stopnicah neke stanovanjske hiše na Šubičevi, utrujen z bolečimi nogami in razmišljam, kako bi moral trenirati, da se zdajle ne bi počutil tako izčrpanega. Verjetno bi moral več preteči! »Kaj, še več teka?« me spreleti. »Ne, to pa ne, saj te bo minila volja do rekreativnega športa.« Rekreacija da, a ne preveč teka. Nekaj bi bilo dobro spremeniti.

No, pa sem svoj prvi triatlon opravil tudi jaz. Pa saj bi se ga udeležil že prej, ko se mi ne bi praktično vsi triatloni pokrivali z drugimi tekaškimi tekmovanji, katerim sem letos dal prednost.

Vem, da je v meni že nekaj časa tlela želja, da se tudi sama preizkusim v triatlonu. Čeprav moji začetki niti slučajno niso kazali na to.

Ko sem pred petimi leti prišla v klub in ko smo po dveh mesecih tekaških treningov imeli Conconijev test, sem rekla Igorju, da se z mano ne bo potrebno toliko ukvarjati, ker bom itak vedno tekla do 10 km.

Ker sem mnenja da je triatlon v športu kot sadež na drevesu, je mogoče bolje da ga začnem z naslovom »Moj prvi šport«.

Triatlon me je pritegnil letos spomladi, ko je izšla posebna priloga Dnevnika, kjer je bilo vse obrazloženo, saj se mi je do takrat zdelo, da je to elitni šport, ki »ni-je za vsakog-ar«.