Triatlona mnoga leta sploh nisem poznal. Ko sem izvedel, da je to plavanje, kolo in tek in to vse v enem kosu, sem nemudoma pomislil, da to ni za normalne smrtnike.
To počnejo športniki, ki po koncu kariere nimajo kaj delati.
Pa sem se zmotil ... Zelo.

Triatlon, biatlon, duatlon, akvatlon.....kljub relativno logični razlagi omenjenih terminov, se mi  je v mladosti slišalo vse zelo podobno. S športom sem se ukvarjal bolj priložnostno.

Prvih štirideset let mojega življenja je nekako veljalo, da se s športom kar rada ukvarjam, z edino izjemo - s tekom, ker sem verjela, da moje telo pač ni narejeno za tek!

Moj prvi triatlon se je zgodil danes, 15. maja 2011. No, ni se zgodil, opravila sem ga. In to ne kar tako, temveč s kar nekaj treningi in napori. In s še kar zglednim časom in zlato medaljo v svoji kategoriji.

Še nekaj mesecev nazaj ne bi niti pomislila, da bom šla kdaj na triatlon. A me je očitno nekje v podzavesti duh članov našega kluba, ki so tako navdušeno govorili o tem, popeljal tudi na to pot.

Že od nekdaj so me fascinirali novi dosežki; tehnični, znanstveni, življenjski, športni … Vedno sem občudoval posebneže, ekstremiste. In čeprav sam nikoli nisem bil eden izmed njih, sem rad kdaj naredil kaj posebnega. In tako sem nekega dne skupaj z okrog 120 ostalimi »posebneži« skočil v Blejsko jezero in začel nastop na svojem prvem triatlonu.

Ne vem točno, od kdaj, ampak od nekdaj sem imela idejo, da bi enkrat naredila en triatlon. Praktično že vse življenje se ukvarjam z različnimi športi, vendar nikoli z vzdržljivostnimi. Vsakodnevno sem imela na 'programu' več različnih športov, potem pa sta prišla Lan in Nejc in nekako nisem našla več časa zase.

Moj prvi stik z besedo triatlon je bil na Krku julija 2009, ko sva z Anjo na plaži srečala sošolko Petro in njenega Marka, s katerim sva potem na pijači v bližnjem lokalu poklepetala o športu. Moja takratna strast je bilo predvsem  nabiranje telesne mase s prekladanjem uteži v fitnesu, medtem ko je Marko omenil, da rad teče in da se je že udeležil tudi triatlona na Bledu.

Ko mi je Igor pred kratkim predstavil idejo, no, po prvi predstavitvi mi je postalo tudi jasno na čigavem zeljniku je zrasla … ,
s katero bi se klubskim kolegom, simpatizerjem ipd. predstavil z izkušnjami mojega prvega triatlona, skrbmi, dilemami itn., ki so me oblegale, sem takoj izstrelil: "Ja bom, ni problema, bom vrgel na papir in dodal nekaj fotk".

Danes težko rečem, kaj me je pravzaprav pred nekaj leti pritegnilo k triatlonu. Kot se spomnim, sem se na Igorja v prvi fazi obrnila predvsem zato, da bi na organiziran način in v družbi, pod vodstvom usposobljenega trenerja, preizkusila meje svojih tekaških zmogljivosti. Izkušenj s cestnim kolesom do tedaj nisem imela, moje plavalne izkušnje pa so bile pičle oz. v okviru povprečja ljudi, ki plavajo le poleti na morju, in še to »žabo«.

Ko me je pred nekaj tedni poklical Igor in me prijazno poprosil, da naj pobrskam malo po spominu in poskušam napisati nekaj vtisov o svoji prvi triatlonski preizkušnji, me je kaj hitro popeljalo nazaj v tisti čas.

Pravijo, da prvega (prve) ne pozabiš nikoli. Pri meni vsekakor velja, da je spomin na prvo »ljubezen« mnogo bolj bled, kot spomin na mojo prvo triatlonsko tekmo.