Moj prvi triatlon - Gregor Pirc natisni
 25 bralcem je to všeč. 

Že od malih nog sem športnik po srcu. Preizkusil sem se v večino športih z žogo. Tudi adrenalinski športi, kot je padalstvo in veslanje po divjih vodah, mi niso tuji. Z željo preizkusiti se še v triatlonu, v tem lepem in zanimivem športu, sem se že pred nekaj leti pridružil 3K sport klubu.

Vendar so mi vnetje pokostnice in druge poškodbe preprečile triatlonski nastop. Z nesebično pomočjo in spodbudo prijateljev iz kluba in njihovimi  neprecenljivimi nasveti sem prišel do spoznanja, da na silo ne gre nič. V željah in pričakovanjih je potrebno biti zmeren in kdaj tudi popustiti. Se sprostiti. Predvsem pa uživati v vsakem trenutku.

S tem spoznanjem sem se odločil nastopiti na Sprint triatlonu Ptuj, ki so mi ga 3Kjevci toplo priporočili, kot enega najlepših in najprimernejših za vstop v triatlonski svet.

Tisto jutro sem se na Ptuj odpravil že zgodaj zjutraj. Jutro je bilo oblačno a vremenska napoved je bila obetavna. Pričakovana predtekmovalna nervoza pa se je stopnjevala. V telesno pripravljenost nisem dvomil. Vse ostalo pa je bilo novo in neznano. Priprava menjalnega prostora. Kam naj dam kolo? Kam čelado? Kam kolesarske čevlje? Pa superge? A rabim še kaj? Vsa ta vprašanja in še nešteto drugih mi je rojilo po glavi. V teoriji naj bi bilo to vse jasno, sem se miril. Prijatelji so mi v neštetih  pogovorih opisovali svoje nastope in dogodivščine. Zabavne nerodnosti, ki so se jim pripetile, naj bi bile opozorila, kaj se lahko pripeti. Predvsem pa je bil namen, da me sprostijo. Ta dan pa se mi to ni zdelo prav nič zabavno. Kakšne sreče sem, se lahko vse to zgodi tudi meni. Pa rivalstvo v bazenu, tako imenovana »triatlonska centrifuga«. Vtis, ki sem ga dobil po vseh teh zgodbah, je bil da me čaka nekakšna gladiatorska bitka. Bolj ko sem se bližal Ptuju, večja je bila nervoza in strah-trema pred nastopom.

Ptuj me je pričakal obsijan s soncem opran z zgodnje jutranjo ploho. V Terme prispem brez težav. Sem precej zgoden, zato prizorišče še ni tekmovalno pripravljeno. Organizatorji so ga že začeli mirno in počasi pripravljati. Sprehodim se po okolici. Uživam v jutranjem soncu in naravi, ter skušam pomiriti svojo nervozo. Med prvimi dvignem štartno številko in z zanimanjem opazujem prizorišče tekme. Ko tako postopam zatopljen v svoje misli, zagledam prijateljico Mirjano, ki bo prav tako nastopila na triatlonu. Nervoza je nekoliko opustila. Pomagam ji razdeliti reklamne letake in na vidno mesto izobesiti klubsko zastavo. Še enkrat mi lepo in umirjeno razloži sam potek tekme in ureditev menjalnega prostora. Nato pa mi je še vse to nazorno pokazala v menjalnem prostoru. Uspelo ji je, da me je skoraj popolnoma pomirila. Ne vem, če sem ji uspel povedati koliko mi to pomeni. Neprecenljivo. Mirjana še enkrat hvala.

Bližal se je čas štarta. Odpravimo se k bazenu. Cicibani so ravno štartali na 50 metrov. Kakšen tekmovalni naboj. Če citiram Prešerna: ne boj, mesarsko klanje. Še dobro da imajo vsak svojo progo! Ops! V moji progi nas bo osem in vsi štartamo naenkrat. Nervoza se je vrnila. »Triatlonsko centrifugo« si nazorno predstavljam, zato se zaskrbljeno odpravim do svoje proge. Tam nas je čakal sodnik, ki nas je prijazno povabil v plavalno progo in nas preštel ter vpisal. Tekmovalci smo se spoštljivo vendar prisrčno pozdravili. Takoj smo se zmenili kam kdo po rezultatih paše in se tako tudi razvrstili v progi. Mirjana in ostali 3kajevci so me prišli bodriti še pred samim  štartom. Vedeli so, da spodbudo takrat najbolj potrebujem.

In končno štart. Glasno spodbujanje prijateljev me je spodbudilo, da tesno sledim sotekmovalcem, čeprav so imeli vsaj za dve minuti boljši prijavljeni čas. «Centrifuge« pa na srečo ni bilo. Kmalu se je v meni prebudil razum. Gregor, to je šele začetek prve tretjine tekme. Sledi svojemu ritmu. Drugače boš imel v nadaljevanju težave. Vseskozi slišim glasno spodbudo prijateljev, tako, da v svojem tempu ne popuščam. Dolžine bazena so se kar hitro nabirale. Pa štejem prav? Prijazni sodnik mi sporoči, da imam še zadnjih sto metrov. Nato še, da lahko zapustim bazen. Rahlo utrujen in z nekoliko tresočimi rokami zlezem iz bazena. Zadovoljen da je plavanje za mano in z dobrim občutkom, da sem s plavanjem opravil optimalno.

Že  tečem k menjalnemu prostoru. V mislih na hitro preletim, kaj moram vse postoriti. ”Brez majice ne smem ne kolesariti ne teči. Prvo čelada!", mi v glavi odzvanjajo priporočila prijateljev. Predno se prav zavem imam že vse oblečeno. Tudi nogavice. Pa imam res vse? Na hitro spet vse preverim. Vzamem kolo, ter stečem do mesta, kjer lahko sedem nanj. Dohitim dva tekmovalca pred seboj. Zakaj tako mečkata? No prav, bom pa jaz držal tempo pa se vidva »šlepajta«, si mislim. Kmalu začnem dvomiti o svoji odločitvi. Bom zdržal s tem tempom do konca? Malo popustim tempo in se nekoliko umaknem na stran. Tekmovalec za mano takoj prevzame diktiranje tempa. Ko vozi mimo mene mu prikimam in on pri kimanje vrne. Super sva že zmenjena za sodelovanje. Tretji tekmovalec nama ne more slediti. Tako se celo pot lepo menjava v narekovanju tempa. Na enemu od obratov sem imel težave, tako da nisem mogel hitro speljati. Sotekmovalec me je prijazno počakal, da sem ga dohitel in sva spet skupaj sodelovala do cilja. Na začetku menjalnega prostora sva si iskreno zahvalila za sodelovanje in že hitela odlagati kolo in kolesarsko opremo menjati za tekaško.

Menjava je  je potekala gladko, brez zapletov. Začnem teči proti tekaški progi. Takrat začutim noge. Težke in trde. A bo sploh šlo? Mora! Tečem naprej. Zagledam rahel kratek klanček. Potolažim se, da so mi klanci zmerom dobro šli. Stisnem zobe in se zapodim v klanec. Sprva je šlo težko. Postopoma pa so se mišice zmehčale in noge so postale lažje. Končno lahko držim tempo, ki sem si ga zadal. Ker sta bila dva kroga po tekaški progi, sem srečeval hitrejše tekmovalce in prehiteval počasnejše. Spet začnem uživati. Veliko je bilo spodbujanja med tekmovalci. Pet kilometrov je hitro minilo. Do cilja sem še malo pospešil, tako da sem potrošil skoraj vse svoje moči. Občutek v cilju je bil neopisljiv. Zadovoljstvo, sreča notranja toplina. Utrujenost je kar naenkrat izginila. Kot da ne bi ravnokar tekmoval in dal vse od sebe. Za prvič popolno.

Vsa ta začetna nervoza in strahovi, da bo to nekakšno gladiatorsko tekmovanje. Da bodo v ospredju pretirano tekmovalni odnosi, se je izkazalo za nepotrebno in neopravičeno. Saj po mojih izkušnjah je prevladovalo prijateljstvo, spoštovanje in pravo gentlemansko vedenje. Užival sem prav v vsem. No nervoza pa spada zraven prvega nastopa. Zato pa je prvi nastop enkraten in neponovljiv. Še enkrat HVALA Mirjani Frankovič in ostalim, ki ste me spodbujali. Brez vas nebi bilo tako lepo, tako popolno. Zdaj se še bolj veselim naslednjih izzivov.

 
Komentarji (1)
Za prvič popolno
1 19. maj 2015 ob 14:25
Igor
Gregorjeve besede si bom sposodil tako za dragocen opis celotnega dogodka, kot za sam nastop.
Led je prebit in sedaj bo šlo bliskovito do naslednjih ambicioznih športnih ciljev.

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: