Moj prvi triatlon - Klemen Šuligoj natisni
 12 bralcem je to všeč. 

Čeprav sem si želel nekega dne svoje sposobnosti preizkusiti tudi v triatlonu, je prva tekmovalna preizkušnja prišla hitreje, kot sem pričakoval. Koper v začetku junija, ob prelepem sončnem vremenu, se je zdel kot idealen kraj in čas za triatlonski debi, pa ni bilo povsem tako.

 

Vstop v svet triatlona

O svojih triatlonskih začetkih ne bom dolgovezil. Triatlon je spojitev plavanja, kolesarjenja in teka v čudovito in obenem tudi kar zahtevno (pojem zahtevnosti je relativen, odvisen od številnih faktorjev: predvsem dolžine, vremena, obsega treninga in podobno) celoto, polno razburljivih doživetij. Sam sem začel s tekom, ki je tudi moja najljubša in najuspešnejša disciplina. Moj prvi resen tekaški podvig je bil kar neposredno Ljubljanski maraton leta 2013 in od tedaj naprej lahko rečem, da je tek moja velika ljubezen. Z resnim kolesarjenjem sem pričel leta 2016, ko sem tudi uradno prepeljal kakšno vsaj malce daljšo razdaljo (mali Maraton Franja). Plavanje, kot tretji del sestavljanke, pa je zgodba zase. Plavati sem začel šele februarja 2017, potem ko sem se zaradi poškodbe ahilove tetive znašel izven tekaškega pogona, mraz, sneg in tema (beri: zimska idila) pa so onemogočali kolesarske treninge. Septembra je teku in kolesarjenju plavanje kot prva priključila mama, kar je dodatno botrovalo k temu, da sem o skoku v bazen začel razmišljati tudi sam. Premislek je bil kratek, že kmalu sem se znašel na prvem treningu. Kar takoj moram omeniti, da se v vodi nikoli nisem počutil kaj prida domače. Plavanja tudi na počitnicah ob morju pretirano ne maram, občasni izleti “do boje in nazaj” pa so predstavljali moje edine plavalne izkušnje. Tako sem na robu bazena stal kar precej prestrašen, kar je najverjetneje botrovalo k nečemu, kar lahko opišem le kot “imitiranje Jacka iz Titanika” – zeblo me je kot sredi arktičnega oceana, tako da sem se celo uro s povsem trdimi mišicami boril le za to, da ne potonem kot kamen. Živci so očitno naredili svoje, vendar sčasoma je postajalo lažje in kmalu sem začel razmišljati o svojem prvem triatlonskem nastopu.

Sonce, vročina in veter

Ja, Koper je bil kot nalašč za moj triatlonski debi. Z izjemo vetra. Brž ko smo prispeli, nas je veter navdal z mešanimi občutki. Po eni strani je bil dobrodošla ohladitev v sicer zelo vročem dnevu, po drugi strani pa je naš pogled uhajal k morju, kjer so kraljevali grozeči visoki valovi. Po kratkem sprehodu po Kopru in ogledu startnega prostora smo se vrnili do avtomobila, kjer smo se pripravili vsak za svojo vlogo: mama in jaz kot tekmovalca, sestra pa kot dežurni pomočnik za vse. Ravno ob naši vrnitvi v startni prostor se je odprl menjalni prostor, tako da sva z mamo svoji kolesi in ostalo opremo lahko pripravila za start. Sam sem pogledoval naokrog in si ogledoval priprave ostalih tekmovalcev, v upanju, da bom pridobil kakšno koristno informacijo ali namig. Sledil je zbor na startu, kjer so nam razložili potek trase, zadnjih nekaj trenutkov za ureditev misli in – skok v vodo.

Plavanje: Kot rečeno je bilo morje zelo razburkano, a zahvaljujoč lepemu vremenu v preteklih dneh prijetno toplo. Ko so vsi tekmovalci poskakali v vodo, je odjeknila štartna pištola in začel se je boj za vsako ped morja. V valovih je moj kravl izgledal bolj kot mlatenje vode, pa tudi sicer se ta tehnika ni najbolje obnesla – pri vdihu mi je morje nenehno zalivalo usta, zamahi pa so bili zaradi valovanja neenakomerni. Sredi prve dolžine sem tako poskusil s prsno tehniko, ki se je izkazala za veliko boljšo izbiro. Plaval sem hitreje, lažje, ter začel prehitevati kravlajoče tekmovalce pred seboj. Tako sem vztrajal v prsnem slogu vse do konca.

1. Menjava: Tek iz vode do menjalnega prostora je bil kar dolg, a to je zame pomenilo prednost. Poleg tega so se na žgočem asfaltu moje noge povsem posušile, tako da v kolesarskih čevljih nisem imel poplave. Menjava je minila hitro in brez težav, tako da sem kmalu s kolesom ob sebi tekel do mount črte, zajahal kolo in pognal pedala.

Kolesarjenje: Enako kot v vodi se je tudi na kolesu zelo poznal veter. Trasa je bila prelepa: skozi center Kopra do stare obalne ceste, pred kratkim zaprte za promet in preoblikovane v cono za pešce in kolesarje, ter po njej vse do Izole, kjer je sledil obrat. Proti Izoli je veter ves čas močno pihal v prsa, a vse to je bilo pozabljeno v drugem delu kroga, ko sem pedala z lahkoto vrtel s konstantno hitrostjo nad 40 km/h. Kolesarski del sem namenil tudi hidraciji. Tako sem vsakih nekaj minut popil nekaj požirkov, da bi moje telo ostalo vsaj v kolikor toliko dobrem stanju, kar mi je zelo dobro uspelo. V drugem krogu sem iz sebe iztisnil še nekoliko več, prehitel še nekaj tekmovalcev, dva izmed njih tudi med tekom v menjalnem prostoru.

2. Menjava: Druga menjava je minila še lepše. Kolo sem obesil na drog, hitro obul nogavice in tekaške superge, snel čelado in se divje pognal v tek.

Tek: In ko sem rekel divje, sem mislil morda malce predivje. Šele v teku se je začutila peklenska vročina, ki sta jo prej zadušila morje in veter. Kmalu sem ugotovil, da sem začel prehitro, zato sem malce upočasnil in našel svoj tempo. Tekmovalce sem prehiteval enega za drugim, na vsaki postojanki pa sem si sleherno kapljico vode iz plastičnih kozarčkov nemudoma polil po glavi, a je bila ta že nekaj sekund kasneje spet suha. Proti koncu sem spet nekoliko dodal in zadovoljno pritekel v cilj.

Rezultat in vtisi

Triatlon sem opravil brez svoje športne ure, zato nisem vedel, v kakšnem tempu napredujem in v kakšnem času sem tekmo končal (spregledal sem tudi uro, ki je bojda bila postavljena ob prihodu v cilj). Nasploh sem bil s tekmo zadovoljen: zelo všeč mi je bila trasa, naklonjeno nam je bilo tudi vreme. Gledalcev je bilo malo, kar je pozitivno, saj bi ob tako majhnem štartno-ciljnem prostoru sicer vladala prevelika gneča. Organizatorji so se sicer trudili s pripravo hrane in pijače, vendar je bila ta v mnogih pogledih neprimerna: po koncu tekme je “topel obrok” predstavljal košček (prekomerno mastne) pizze, ki je prej nekaj ur stala v kartonastih škatlah. Sam sem bil navdušen nad široko paleto sadja, a je bilo to postavljeno na soncu in zato ne najbolj primerno za osvežujoč prigrizek po koncu tekme.

O svojem rezultatu sem, še preden sem izvedel za svoj čas, komentiral takole: plavanje je bilo katastrofalno, s kolesarjenjem sem bil zadovoljen, obe menjavi sta se mi zdeli super, s tekaškim delom pa bi lahko opravil še hitreje. Na koncu se je izkazalo, da sem dosegel čase: 750m plavanja v 19:08, 1. menjava v 51 sekundah, 20km kolesarjenja v 32:44, 2. menjava v 1:19, ter 5km teka v 17:36, kar pomeni skupni čas 1:11:40 ter 22. mesto izmed 72. nastopajočih.

Za konec lahko povem, da je bila izkušnja zelo pozitivna, ter da že z veseljem pričakujem svoj naslednji triatlonski nastop, ki pa bo zagotovo eno stopnjo višje – olimpijska razdalja.

Klemen

 
Komentarji (1)
Prvi je prvi
1 04. JULY 2017 ob 17:18
Jože
Klemen bravo, pa čimprej na olimpik.

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: