Moj prvi triatlon - Matej Markovič natisni
 41 bralcem je to všeč. 

Ko me je pred nekaj tedni poklical Igor in me prijazno poprosil, da naj pobrskam malo po spominu in poskušam napisati nekaj vtisov o svoji prvi triatlonski preizkušnji, me je kaj hitro popeljalo nazaj v tisti čas.

Pravijo, da prvega (prve) ne pozabiš nikoli. Pri meni vsekakor velja, da je spomin na prvo »ljubezen« mnogo bolj bled, kot spomin na mojo prvo triatlonsko tekmo.


Ta tekma je na nek način zaznamovala moj pohod med ekstremne športnike, če se lahko seveda tja uvrščam…a sem tudi zaradi nje kar nekaj časa hodil po tankem ledu, kar priča tudi podatek, da je do naslednje tekme v ultra triatlonu minilo kar dobro leto. Sledilo je obdobje dobrega leta, ko sem pod streho spravil kar 21 Ironmanov (5 zmag, 3 druga mesta) in še nekaj ostalih ultra dogodkov. Vrh je predstavljalo leto 2009 ko sem v dobrih petih mesecih opravil z 17 Ironman distancami, vse v želji po končni skupni zmagi v svetovnem pokalu!

Ampak, vse v življenju valovi in se spreminja, in tako je bilo tudi z mojo kratko športno potjo. Začel sem z dvojnim ironmanov Avstriji, ki je bila moja, ampak samo moja, preizkušnja. Tekmoval sem izključno sam s seboj in na koncu zmagal, pa čeprav nisem okusil podiuma. Sedaj se vračam tja kjer sem bil 4 leta nazaj, na tekmovanje s samim seboj.

Sedaj si poleg športnih zmag, želim še veliko več. Sedaj poskušam uspešno združiti strast po iskanju svojih mej z nekim višjim, pomembnejšim ciljem, ki v mojem primeru pomeni pomoč tistim, ki si sami težko pomagajo. Z letošnjima dvema ekstremnima športno humanitarnima projektoma, upam da se približam tem svojim »novim« sanjam.



Kdor je bral Alkimista bo vedel o čem govorim ko pravim, da ima najbrž vsak zapisano svojo »osebno legendo«, le slediti mora znamenjem. Moj prvi triatlon je bil znamenje, ki me je pripeljal do te moje osebne legende!!! V to sem prepričan!

Spodaj vam dodajam svoje poročilo, ki sem ga objavil, sedaj že skoraj 4 leta nazaj. V tem času sem, tako na tekmovalnem kot tudi življenjskem področju, postal precej bolj izkušenj in še posebej, precej bolj pameten. 

Pozdravljeni prijatelji!

Ker sem dobil toliko pohval in spodbudnih mejlov in ker ste me nekateri prišli celo spodbujat na samo prizorišče, sem se odločil (skupaj s tovarišem Igorjem), da vam napišem kratko poročilo s tekmovanja. Namen je, da vam poskušam prislikati dejansko dogajanje ter vam hkrati dokazati, da lahko vsak zmore prav vse, če si to močno želi in je pripravljen za to trdo delati.

Kot veste sem se udeležil dvojnega Ironmana v Moosburgu pri Celovcu. Za zanimivost naj pred opisom dirke povem, da sem začel trenirati triatlon decembra, in da nisem pred to dirko nastopil na nobenem tekmovanju, niti najkrajšem ne. S tem sem vam že hotel dokazati, da ne rabite biti izkušeni triatlonski mački, da si postavite visok cilj. Igor me bo zaradi tega najbrž za ušesa!


V torek 5.6. ko sem imel že vse spakirano za odhod naslednji dan, se mi je zgodila neprijetna stvar, saj sem si preščipnil živec v predelu vratne hrbtenice (heksenšus). Samo Igorjevi ideji o Nadi (Kozjek) in seveda Nadi sami se imam zahvaliti, da sem že naslednji dan obiskal Nado na njenem »protibolečinskem« oddelku. Namesto, da bi se počasi odpravil proti Avstriji, sem dve uri ležal z infuzijo, čemur sta sledili dve močni injekciji v predelu vratu. »Kirurginja Nada«, ki mi je zadala ta dva »šusa«, mi je s svojimi sestrami zaželela veliko sreče, a kot sem kasneje izvedel imela velike pomisleke glede uspeha.

Vseeno sem se v četrtek ob sedmih zjutraj pojavil na startu 7,6km plavanja (14 krogov po 540m) , ki sem ga na presenečenje vseh končal kot vodilni. Ustavil sem se na vsakih štiri kroge ter zaužil cca pol bidona Vitarga. Sledilo je 60 krogov po 6 km, ki sem jih odpeljal v povprečju 30km/h. Sam sem imel to »srečo«, da se je računalnik zmotil in sem imel čast odpeljati 61 krogov. Fino! Med kolesarjenjem sem poleg dvanajstih bidonov vitarga, popil še nekaj bidonov isostarja, pojedel par kosov kruha z marmelado, par koščkov čokolade ter dva rogljička. Zaradi nenehnega deževja (kar petkrat so se mi oblačila sušila na telesu), sem opravil tudi približno dvanajst postankov za malo potrebo. Za malo potrebo se nisem ustavil samo prvič, ko sem poskušal to zadevo opraviti kot profesionalci, a stvari niso tekle tako kot bi mogle. Še dobro, da je kmalu zatem deževalo. Saj razumete, a ne? Kolo sem končal na četrtem mestu. Sledil je tek, kjer sem v toplih in suhih cunjah užival vsega 10 minut, saj sem bil zopet povsem premočen.

Ker mi je zaradi prekomernega uživanja izotoničnega napitka Vitarga postajajo čedalje bolj slabo, sem moram z njegovim uživanjem prekiniti, s tem pa naenkrat nisem našel več »dobitne« prehranske kombinacije.

To je z slabim vremenom, nočjo, utrujenostjo in seveda neizkušenostjo pripomoglo k temu, da sem zapadel v štiriurno krizo, ki ji ni bilo videti konca. Tukaj sem prvič v življenju zares pomislil na smotrnost mojega početja, ne samo na tej tekmo, temveč v športu na tej ravni! Na približno šestdesetem kilometru sem se čudežno prebudil, ter kljub bolečinam pospeševal s kroga v krog. Na koncu mi je zmanjkalo le 11 minut do tretjega mesta.

Občutek, ko z slovensko zastavo v rokah tečeš poslednje kroge tako velike osebne dirke, je nekaj kar želim vsakemu izmed vas. Upam, da sem vam delno prikazal potek same dirke, ki je od mene zahtevala izjemno veliko, a me tudi izjemno veliko naučila. Naučila me je še enkrat več, kako pomembna je glava in kako pomembno je verjeti vase. Naučila me je, da se da s predanostjo, voljo in veliko truda doseči prav vse kar si zastaviš. Mnogi so imeli pomisleke glede uspeha, sam nikoli. Nisem samovšečen in zaverovan vase, le verjamem, da sadovi trdega dela obrodijo. Vsem, ki si zastavljate cilje bi še enkrat sporočil, da je vsak cilj dosegljiv, le trdo je treba delati, verjeti vase, ter seveda ubogati tovariša Igorja.

Za konec hvala vsem, ki ste me spodbujali, ki ste mi naklonili prijazne besede in ki ste verjeli v moj uspeh. Hvala Marjanu, Dragu in Anji, ki so se potili z menoj v Avstriji. Hvala Mirotu, ki mi je s svojimi podvigi odprl svet ultra triatlona. Najlepša hvala pa gre Igorju, ki mi je odprl svet triatlona in me pripeljal do tega uspeha.

Velik športni pozdrav,
Matej Markovič

poročilo s tekme, je bilo objavljeno na spletnem mestu www.matejmarkovic.com

 
Komentarji (1)
Matejeva pot
1 13. JUNE 2011 ob 08:16
Igor
je prav gotovo nekaj posebnega. Začeti triatlonsko kariero z dvojnim Ironmanom to več kot potrjueje. Mateja je vijugasta pot zapeljala dalje in športni noti dodaja dodatno dimenzijo. 3K - jevci mu pri tem nudimo vso podporo, kar je bilo čutiti tudi na včerajšnjem dobrodelnem teku v Ljubljani. Srečno Matej!
Igor

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: