Moj prvi triatlon - Matija Savnik natisni
 40 bralcem je to všeč. 

Že od nekdaj so me fascinirali novi dosežki; tehnični, znanstveni, življenjski, športni … Vedno sem občudoval posebneže, ekstremiste. In čeprav sam nikoli nisem bil eden izmed njih, sem rad kdaj naredil kaj posebnega. In tako sem nekega dne skupaj z okrog 120 ostalimi »posebneži« skočil v Blejsko jezero in začel nastop na svojem prvem triatlonu.

A ker je od takrat minilo že nekaj let in se podrobnosti ne spomnim več , bom svoj prispevek raje posvetil mojim spoznanjem, ki sem jih doživel do konca lanske sezone, ko sem v isto jezero skočil z namenom, da pridem do cilja svoje prve ironman polovičke.

Da bo vsem že takoj na začetku jasno, nikakor nisem nek hudo športen tip, čeprav me šport veseli. Z leti sem spoznal, da mi tudi pri športu bolje služi glava kot telo, zato so mi nekako ljubši vzdržljivostni športi, kjer po določenem času ena polovica možganov prepriča drugo, da po štartu slej ko prej pride tudi cilj. Prav triatlon je idealen šport, kjer se z lahkoto zamotiš s preračunavanjem časov, postopkov v menjalnem prostoru in seštevanjem kalorij, ki jih moraš še vnesti, da telo funkcionira vse do cilja. Pa saj bi šlo tudi brez tega, a potem zadeva postane predolga oz. dolgočasna. Ampak to sploh še ni vse! Pravi čar je odkrivanje svojih potencialov in potencialov opreme, ki jo pri tem športu uporabljaš. In prav neverjetno, kako naenkrat postanejo grami, upor in kompresija pomembni faktorji. Seveda se to nanaša le na opremo, ker se da pač tu zaostanek najlažje nadoknaditi (v kolikor seveda denarnica to dopušča).

Prav zanimivo je, kako je triatlon spremenil moje poglede na posamezne športe. Še pred nekaj leti sem vztrajno zatrjeval, da nikoli ne bom kupil cestnega kolesa in da se da teči tudi v košarkaških copatih (obratno seveda ne). Kravl pa zadostuje le za tistih nekaj zamahov, da vsem prisotnim na obali pokažeš, da se v tebi skriva vsaj kanček Thorpa ali Phelpsa … A glej ga zlomka: prišel je dan, ko smo s prijatelji bolj za hec rekli, da gremo na naš prvi triatlon. Od vsega se najbolj spomnim tega, da sem daleč največ časa porabil v menjalnem prostoru, ker na kolo pa že ne grem premočen. In potem še šok, ko je treba iz kolesa kar naenkrat v tek, noge pa bi še vedno najraje plavale … Počutil sem se kot otrok, ki se uči hoditi. In prišel je tudi dan, ko sem celo tekmo oddelal v enem dresu (mokrem) pa tudi dan, ko sem gorsko kolo z najtanjšimi možnimi cestnimi gumami končno zamenjal za specialko. Da in tudi dan, ko sem s hčero pritekel skozi cilj Lovemana. In verjamem, da pride tudi dan, ko bom lahko oblekel Ironman finisher majico.

Ta šport te enostavno zasvoji. Nobena tekma ni kot druga, v vsaki distanci najdem svoj izziv. Daleč od kakšnih nagrad, največja nagrada je zadovoljstvo v cilju in čestitke družine in prijateljev. Ja, da ne pozabim: organizacija časa in razumevanje družine bi z lahkoto bila četrta disciplina znotraj tega športa in vsako sezono znova si na začetku preberem Igorjevih 5 ključnih vprašanj iz gradiva »od triatlona za vsakogar do ironmana«.

Kakšna so torej moja spoznanja:

1. Triatlon ni samo šport, je tudi način življenja

2. Triatlon krepi telo in duha (hkrati ju tudi potrebuje)

3. Ni vse v opremi, je pa lahko to dober izgovor…

4. Brez dela in jela ni cilja

5. Počasi se daleč pride, hitrejši imajo več časa za počitek…

6. Vsaka odvisnost za seboj pusti posledice

Upam, da bo ta članek premamil še kakšnega radovedneža, ki morda na tihem simpatizira s tem športom, a ne zbere dovolj poguma, da bi poskusil. Ne poznam človeka, ki je ta šport izkusil in obupal. In upam, da si ljudje tega športa ne bodo predstavljali kot mučilnice ljudi, ki se priplazijo skozi cilj. Želim si, da triatlon v Sloveniji doživi razcvet, kot se to dogaja z raznimi drugimi športi (tek, kolesarstvo) in doživi množičnost, kot je to praksa v tujini.

Sicer pa, vse je enkrat prvič …

Matija Savnik

 
Komentarji (2)
nepovem@gmail.si
2 06. OCTOBER 2011 ob 20:05
Nina
Matija, ti si faca, pa tvoja žena tut Smile) še mal pa bosta druge okoli vaju okužila z navdušenjem do triatlona Smile
Veselje
1 10. maj 2011 ob 08:00
Igor
mi je brati take članke, ker iz ust "neposrednega uporabnika" dobim enaka sporočila, kot jih čutim in razglašam tudi sam. Resnično želim, da bi duh takih zapisov dosegel vse, ki trenutno še oklevate. Triatlon ni bau, bau. Je nadvse blagodejen za dušo in telo......
Igor

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: