Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
Moj prvi triatlon - Maja Brancelj natisni
 30 bralcem je to všeč. 

Lahko bi ga poimenovala PREMIK V GLAVI, ki se je pojavil kot splet okoliščin mojih preteklih dejanj, dogodkov, ki so me zaznamovali ob izgubi bližnje osebe in predvsem dejstva, da imam že nekaj let ob sebi človeka, ki ga neizmerno spoštujem, občudujem in ljubim.

Ja, Aljaž je eno veliko srce in on je »kriv«, da sem sploh začela razmišljati o svojem prvem triatlonu.

Že nekaj časa so mi šli tekaški treningi odlično, saj imam ob sobotah svoje tekaške skupine in kar naenkrat, natančneje na letošnjem Formaratonu, sem se zavedala, da lahko pretečem 20 kilometrov naenkrat brez kakršnih koli težav. In sem se odločila (seveda na Aljaževo pobudo), da izberem disciplino, ki mi bo predstavljala izziv – sprint triatlon. Preden sem se zavedala v kaj se spuščam, sem že bila prijavljena. V svojih mislih nisem imela nikakršnih težav, da tega ne bi zmogla, vendar sem se zavedala, da si moram postaviti vsaj 3 CILJE, katere bom osvojila in srečno prišla na cilj. To je bilo kar težko, saj sem vedela, da to ne bodo običajni cilji, kot so najboljši rezultat, medalja ali kaj podobnega. V moji glavi so zoreli kar nekaj časa. Eden izmed mojih velikih ciljev je bil, da bom TEKMOVALA SAMA S SEBOJ.

To je v današnjem življenju ena težjih nalog, saj neprestano in vsepovsod tekmujemo. Če ne s časom, ki nas preganja, pa z ljudmi, ki nas spremljajo čez dan. Drugi cilj – NE USTAVI SE. V preteklosti sem to velikokrat naredila. Ko mi je postalo med tekaškim treningom težko in je trajalo predolgo časa, sem enostavno obupala in se ustavila. Moj tretji cilj pa je izhajal iz tega, da ne grem po liniji najmanjšega napora, ampak ves čas triatlona VZTRAJAM V RITMU, KI MI NI NAJLAŽJI. 

Pa sem bila kar naenkrat  v Kopru - porisana s štartno številko po nogah in rokah, obdana z ljudmi polnih fantastično pozitivne energije in neverjetno iskreno besedo občudovanja (hvala 3-Kajevci Laughing ), da sem za svoj prvi triatlon izbrala kar sprint triatlon. Pripravljanje opreme v menjalnem prostoru bi potekale v veliko mirnejših mislih, če ne bi imela okoli sebe Aljaža, očija, mami, Irene in Zlatota. Na trenutke se mi je zazdelo, da imajo večjo tremo kot jaz sama (nekaj sem jo tudi dobila, če me vprašate, samo od njih), hkrati pa sem se zavedala, da mi bo ob njihovi podpori ob progi in njihovem bučnem navijanju mnogo lažje priti na cilj.

In se je začelo – plavanje 750m – boja v vodi se kar ni hotela približati in potem je bila obala tako daleč, da so bili ljudje videti čisto majhni . Vendar lepo v prsnem slogu in ritmu, ki mi je dopuščal, da sem enakomerno dihala, sem nadaljevala svojo pot. V glavi pa ves čas moji trije zlati cilji. Ko se imela do pomola slabih 50m, sem zaslišala močan Zlatov glas. Tako glasno je navijal, da se mi je zdelo, da ga slišim tudi pod vodo, ali pa sem bila že tako utrujena. 

Sledil je tek do kolesa s čisto mehkimi nogami in borba s prsti na rokah, ki so izgubili smisel za fino motoriko zavezovanja vezalk. Pritisk mojih navijačev iz ozadja, če ne gre hitreje, me je spravil v smeh. In že sem bila kolesarka, katero je čakalo 20 kilometrov. Boj z vetrom, «ležečimi policaji«, krožnimi križišči in vsemi specialkami (sama je nisem imela), brez mojih navijačev je bil videti katastrofalno. Vendar sem vztrajala z mislijo na svoje tri cilje in bilo mi je mnogo lažje. Ko so že vsi obupali, da bom sploh prišla do teka (resno – mami je že spraševala organizatorje, če se mi ni kaj zgodilo), sem prikolesarila v menjalni prostor. 

Še dobro, da sem še nekaj časa lahko ob sebi potiskala kolo in nisem padla, kajti nog nisem čutila – bile so totalno mravljinčaste. Zanimiv občutek me je spremljal še naslednjih 500 metrov, potem pa sem se prepustila svoji paradni disciplini – teku. Pred mano je bilo 5 kilometrov. Ne morem reči, da sem tekla z lahkoto, vendar je šlo po planu in tempo, sodeč po uri, je bil odličen. Moji navijači so bili zopet v igri. Vsak krog so me bučno spodbujali. 

Oči je »pofotkal« vsak moj korak, medtem ko je bila mami prepričana, da sem tako ali tako že toliko utrujena in na koncu z močmi, da ne slišim več njihovega navijanja. 

Z nasmehom do ušes in skorajšnjimi  krči v nogah, ki sem jih popolnoma odmislila, da do njih ni prišlo, sem prišla po uri in 26-tih minutah čez ciljno črto. Za svoj uspeh sem si čestitala. Predvsem pa sem bila vesela, da sem tekmovala sama s seboj, se nisem ustavila in v vseh treh disciplinah vztrajala v ritmu, ki mi ni bil najlažji. Zase sem bila absolutna zmagovalka.

Svojo strnjeno pripoved in doživljanja ob svojem prvem triatlonu zaključujem s citatom Shakespeare-a, ki naj bo vsem v veliko podporo, da se boste lažje odločili za svoj prvi triatlon: »Vsak ob zmagi nosi svojo krono v srcu, ne na glavi. Ni pokrita z diamanti in je nevidna – pravimo ji zadovoljstvo.«

Maja Brancelj

 

 
Komentarji (2)
Svaka čast!
2 05. JULY 2011 ob 20:06
Saša
Maja, res srčkan zapis in čestitke za pošlihtano glavo in jasne cilje.
Lahkotnost
1 05. JULY 2011 ob 10:08
Igor
s katero Maja opisuje svoj nastop naj bo nalezljiva za vse, ki razmišljate o svojem prvem triatlonskem koraku. Enako sproščen je bil tudi njen nastop. In kako je vse še lepše, če nam ob strani stojijo najbljižji!
Nadvse prijazno.
Igor

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: