Moj prvi triatlon - Helena Žnidaršič natisni
 46 bralcem je to všeč. 

Najbolj zanimive stvari se nam v življenju zgodijo zato, ker jih nismo imeli nikoli v mislih, ker jih nismo nikoli načrtovali, ker so se zgodile samo zato, ker so se pač morale. Enako se je zgodil tudi moj prvi triatlon.

Mislite, da sem pred tem kdaj pomislila na to? Pa kaj še.

Misel ti nekako skoči v možgane pa sploh ne veš točno od kje si jo pobral. Te zasvoji, obnori, … , želja postaja vedno večja dokler ti ni povsem jasno, da boš to storil. Šele potem misel postane načrt in ko imaš enkrat načrt …

Ja, ko imaš enkrat načrt se vse skupaj šele začne. Vendar pa je želja takrat že tako močna, da te ne ustavi prav nič. In tudi mene ni. Je pa seveda precej lažje, če imaš okrog sebe ljudi, ki jim je jasno kako težko je včasih narediti tekaški ali kakšen drugi trening. Sej ne, da jim privoščiš, ker se matrajo, ampak vseeno, … Če imaš ob sebi še trenerja, ki je dal skozi več kot marsikdo drug in so mu tvoje muke sicer znane vendar ti brez vsakršnega pomilovanja mirno napiše naslednji trening ob katerem se zasmiliš samemu sebi, …

… pa mora stvar uspeti. In tudi meni je. Na začetku nekako nisem zmogla toliko samokritike, da bi si zaupala, verjela, … da bom to zmogla. Kljub vsem tistim, ki so mi prigovarjali ravno nasprotno, ki so verjeli vame. Da bo šlo zlahka. Kdo ne pozna tistih piflarjev, ki so vedno rekli, da izpita ne bodo naredili, čeprav smo vsi drugi vedeli, da jih bodo? Šele takrat mi je postalo jasno, da sem jim delala krivico. V resnici so verjeli točno to kar so govorili. Verjetno sem izpadla podobno neumno, ker sem v resnici stvar, na koncu, izpeljala odlično. Te zanima kako?

Takole:

Prvič: Nauči se plavati!
Drugič: Kupi si »bicikl«!
Tretjič: Teči že znam. Kdo pa ne?

Pa sem zaplavala. Več kot leto dni je minilo, da sem se naučila pravilne tehnike kravla (verjamem, da bi se kdo še danes zasmejal nad tole izjavo o pravilni tehniki, pa nič ne de), še več kot toliko pa, da sem si končno kupila kolo.

Moje lucky kolo.

Rabljeno specialko, ki jo uporabljam še danes in ki je bila priča prvim padcem zapetih pedal, ki jih do takrat sploh nisem bila vajena. Verjetno si ni prav težko predstavljati nekoga, ki s ponosom in nasmehom na obrazu odpne nogo s pedala, da stopi na trdna tla in se mu med padanjem vrtijo misli o tem kako je odpel napačno nogo?! In medtem sem seveda pridno tekla.

Do prvega triatlona tako ni bilo več daleč. Z veselo druščino smo odšli na Faker See v Avstrijo, kjer sem se lotila svoje prve triatlonske razdalje (750m plavanja, 45 km kolesa, 10 km teka).

Presenečena nad lahkotnostjo, ki me je prevzemala ves čas tekme je bilo nekaj kar me je navdajalo s ponosom in srečo. Da sem tam, da počnem nekaj drugačnega, nekaj tako lepega.

Da mi uspeva z vsakim zavesljajem v vodi.



Z vsakim obratom na kolesu.

Z vsakim korakom, ki sem ga pretekla. 



In ob vedno zvestih in prisotnih navijačih je vse skupaj še toliko lažje.



Veš da bodo tam. Tudi v vetru in v dežju, v mrazu ali v sončku.

Kot pravi sončki.



In kdaj naslednjič? Misliš, da še ni bilo naslednjič? Pa kaj še. Jasno, da je bilo. Za mano je že Iron polovička. No, pravzaprav dve. Tudi tista na Bledu. O tem se lahko razpišem kdaj drugič. Če vas bo seveda zanimalo.

Helena Žnidaršič

 
Komentarji (1)
Specialno
1 12. JULY 2011 ob 13:21
Igor
je prikazana pot, ki te pripelje med nas. Enostavno zgodi se, ne da bi načrtoval, ne da bi prav vedel kako in kdaj. Zaveš se, ko si že padel not. Fine so vse te zgodbe tudi zaradi sporočila, da nobenemu ni žal in si vsi želijo po začrtani poti naprej. Kljub vijugam. Helena, že težko čakamo tvojo zgodbo z Iron polovičke.
Igor

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: