Moj prvi triatlon - Janika Gregorič Zečevič natisni
 32 bralcem je to všeč. 

Triatlon me je pritegnil letos spomladi, ko je izšla posebna priloga Dnevnika, kjer je bilo vse obrazloženo, saj se mi je do takrat zdelo, da je to elitni šport, ki »ni-je za vsakog-ar«.

Potem so prišle kolesarsko tekaške prvomajske počitnice, kjer sem odtekla 10 km tek v Umagu. Tam sem na parkirišču pred startom srečala prijazno družinico s Polono in Matjažem, ki jih do takrat še nisem poznala. Slišala pa sem že za 3K Šport, saj sem si občasno ogledovala njihove internetne strani. Potem sem 7. maja odtekla tek Trojk in v roko so mi potisnili letak s kontaktnimi podatki. Poklicala sem Igorja in v torek in četrtek začela pridno prihajati na tekaške treninge. Že prvi treningi so mi bili všeč, saj je bila družba zelo prijetna in skupine majhne.

Največkrat sem tekla z Barbaro in nikoli se nisem počutila prepuščena same sebi, saj sem imela okoli sebe vedno vesele obraze. Začela sem izboljševati rezultate, tudi v teku na 21 km v Radencih - že za 15 minut, saj sem se naučila držati tempo. Takrat sem bila tudi že dva meseca redno na kolesu in trenirala za malo Franjo, le še »splavati« sem morala. Zaradi kratkovidnosti sem se prej v vodi počutila izgubljeno in najprej sem si naročila plavalna očala z dioptrijo. Nato sem za pokušino odplavala 30 dolžin prsno. Navdušena sem bila, da vidim prosojno modrino vode, tla in robove pred seboj ter da zmorem v enem kosu preplavati pol kilometra in več. Plavanje mi je postalo spet všeč, tako da sem začela razmišljati o prvem triatlonu za vsakogar v Kopru v začetku junija, kjer je bilo potrebno preplavati le 250 m. Tja sem se odpeljala sama, mož mi je pokazal le nekaj tehničnih posegov na kolesu. Noč sem prespala slabše, saj me je premetavalo »od menjave do menjave«.

Plavati sem začela zadaj, tako da sem se počutila najprej kot v vrtincu, saj je pred menoj nekdo plaval na vso moč. Voda je bila težja kot v bazenu, tako da kmalu nisem več potapljala glave, ampak plavala prsno samo še po gladini. Prišla sem srečno do menjave, kjer sem zamenjala očala, se obrisala, nataknila nogavice, šele kasneje pa ugotovila, koliko preveč časa sem porabila še za obuvanje superg in natikanje čelade. Odbrzela sem trinajstim kilometrom kolesarjenja naproti in veter me je prijetno hladil, saj je bilo zunaj dobrih 23 stopinj. Na enem od ovinkov sem podrsala s pedalom, potem pa je mimo mene že švignila Marjetka. Prehitela sem nekaj tekmovalcev, ki so imeli gorska kolesa, tako kot jaz. Ugotovila sem, da poznam Špelo. Na koncu sem težkih nog zmogla še 2 km teka. Ker pa nisem bila pozorna na obrate, sem pritekla prekmalu do cilja. Na srečo so me preusmerili nazaj »pod palmo« in tako sem uspela pravilno priteči prvi triatlon do cilja.

3K Šport, Koper in Dnevnikov Triatlon so me navdušili. Izmenično treniranje treh disciplin ni nikdar dolgočasno, zahteva le nekoliko več organizacije, discipline, pravilnega prehranjevanja in počitka. Tudi če sem občasno utrujena, odtehta ves napor; to da se poživim v vodi, posušim na vetru in letim pri teku. Takšni občutki so nepozabni!

Janika Gregorič Zečevič

spremljajo te voda, zrak in svoboda.

 
Komentarji (1)
Ni težko
1 20. JULY 2011 ob 07:31
Igor
Ko se nekaj nujnih pogojev zloži med seboj je vse samoumevno in vse steče samo po sebi brez napora. Za prvi triatlon enostavno dozorimo. Tehnična in taktična vprašanja so obrobnega pomena, važno je, da se v nas nekaj premakne in prvi cilj je tu. S tem pa se zgodba pravzaprav šele začne. Me prav zanima nadaljevanje!
Igor

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: