Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
Moj prvi triatlon - Boštjan Gaberšek natisni
 45 bralcem je to všeč. 

23. 10. 2011

Ura je nekaj čez 15, ljubljanski maraton je mimo. Sedim na stopnicah neke stanovanjske hiše na Šubičevi, utrujen z bolečimi nogami in razmišljam, kako bi moral trenirati, da se zdajle ne bi počutil tako izčrpanega. Verjetno bi moral več preteči! »Kaj, še več teka?« me spreleti. »Ne, to pa ne, saj te bo minila volja do rekreativnega športa.« Rekreacija da, a ne preveč teka. Nekaj bi bilo dobro spremeniti.

6. 5. 2012

Še malo pa bo ura 13. Stojim v bazenu Ptujskih term in čakam na pričetek  svoje prve (sprint) triatlonske tekme. Seveda sem na trnih,  v velikem pričakovanju se veselim tekme. Z menoj je v progi tudi nekaj sotekmovalcev našega kluba. Se poznamo, vemo, kako hitro kdo plava in smo dogovorjeni o vrstnem redu ter eventuelnem prehitevanju. In se začne. Tempo je primeren. No, mogoče celo malo prepočasen. Me vleče, da bi plaval hitreje,  vendar se zadržim, saj je šele začetek tekme.

Polovica plavanja je za nami. Počutje dobro, še vedno se mi zdi, da bi lahko plaval hitreje. Ne, vztrajaj v tem tempu, da te ne bo potem kaj zvilo, saj ne veš, kaj te pravzaprav še čaka. Ko bi vsaj imel boljša plavalna očala in mi jih ne bi bilo potrebno popravljati. Dolžina št.15. je tu in plavanja je konec. No, do zdaj je vse pod kontrolo. Se potegnem iz bazena, dvignem očala in tečem proti menjalnemu prostoru. Plavalna očala si bom pa kupil nova. Pazi, stopnice ob bazenu drsijo. Mimo. Pazi, tudi trava mokra od tekačev drsi. Mimo.

 

Menjalni prostor. Vsa oprema je pripravljena in vzorno zložena. No, pa dajmo. Plavalna očala in plavalna kapa na tla. Trak za merjenje srčnega utripa – gor in zapet. Kolesarske hlače (plaval sem v navadnih kopalkah, ker še nimam triatlonskega dresa)gor….ma hlačnica ne nagajaj. Dobro, hlače so gor. Pa majica. Čelada in očala. Levi čevelj obut in zapet. Ne, kaj je to? Nekaj je notri. Hitro odpnem in sezujem čevelj. V čevlju je obliž, pripravljen za hude čase, a tokrat tam nima kaj iskati. Še enkrat obujem levi čevelj, nato desni, zagrabim kolo, stečem do mejne črte za kolo in gremo.  Dobro, pa kje so zdaj vsi ti kolesarji. Eden pred mano kakšnih 50 metrov, tisti za menoj še vedno v menjalnem prostoru.  Joj, ne, ravno to, kar ne bi smel - kolesariti sam. Ja nič, poskusi ujeti tistega spredaj. Pa ne gre. Začnem piti pripravljeno iz bidona. Do konca kolesarjenja moram popiti vse.  Do začetka obvoznice kolesarim še vedno sam. O glej, zadaj pa prihajajo trije. Gredo pa kar hitro. Ja nič, to je to. Moraš z njimi. In res, ko me dohitijo, se jim priključim. Res so hitri, a moram z njimi. Hitro me začnejo peči stegna. Zdrži! Delamo menjave, a menjava z menoj na čelu ni prav posrečena, saj izgubljamo hitrost. Ostali to opazijo in niti ne vztrajajo, da bi bil jaz predolgo na čelu, me hitro zamenjajo. Prvi krog je mimo, še en. Stegna pa pečejo. Kaj naj naredim? Jih pustim in počakam naslednjo skupino? Pa mi nehote sami odgovorijo, saj tempo pade. Tako bo malo lažje, a še vedno težko. In zdržim. Črta za sestop s kolesa je tu. Odtečem do menjalnega prostora. Kolo na nosilec, čelada in očala na tla. Kolesarske čevlje zamenjam za tekaške in grem v tek. Ta menjava mi je šla bolje. Slišim tudi klic spodbude (hvala Romana). A noge so težke. Kolesaril sem prehitro.

In že tečem mimo okrepčevalnice. Vidim, da imajo vodo, bom pil naslednji krog. O, noge se sproščajo. Gre že lažje. Da pa ne bo prelahko, poskrbijo oblaki, ki se lepo razmaknejo in omogočijo soncu, da nas greje. Hitro je prevroče in si želim, da bi oblaki prekrili sonce. A ga ne. Pretečem prvi krog in na okrepčevalnici vzamem kozarec vode, da malo popijem in si še več polijem po glavi, da se malo ohladim. A v lončku ni voda temveč neka posladkana tekočina. Tega ne bom pil, še manj si bom to zlival  na glavo. No, pač ne bom pil, na tej kratki razdalji pa zaradi tega tudi ne bi smelo biti kakšnih večjih težav. Sredi drugega kroga me začne nekaj peči zadaj na peti ob robu čevlja. Se ustavim, da pogledam kaj je zdaj to – žulj. Zdaj bi mi pa prav prišel tisti obliž. Nič, tečem naprej, kaj pa naj. Pa me peče vse bolj, na začetku tretjega še na levi nogi. Zopet se ustavim in pogledam, kakšno je stanje tam doli. Žulji so že predrti in vidni so sledovi krvi. Ne bom več tekel brez nogavic. In spet tečem naprej. Še pol kroga. Zdaj sem že utrujen, žejen, ožuljeno me peče, vroče mi je. A po svoje uživam vsako sekundo tekme. Že vidim cilj. Sem že v cilju. Prejmem prvo čestitko za svoj prvi triatlon. Matjaž: »Bravo, stari (pa vem, da ni mislil stari po letih, ali pač?), pa imaš svoj prvi triatlon!«

Kdaj je triatlon v Portorožu?

Boštjan Gaberšek

 
Komentarji (2)
Portorož
2 29. maj 2012 ob 08:04
Igor

je tudi že mimo in prihajajo novi in novi izzivi. Naj ti bodo v pričakovanje in izziv. Igor

Stari
1 28. maj 2012 ob 13:03
Matjaž
Eh, Boštjan, jaz še svojemu sinu rečem "stari", se tako sam počutim malo mlajšega ... Smile Iskrene čestitke tudi za drugega v Portorožu! Zdej je pa že res skrajni čas, da ti Boris zrihta dres, ane?

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: