Oklevala sem, priznam. Me je vsakokrat, ko sem prišla domov s treninga, ki sem ga (ali pa niti ne v celoti) oddelala povsem izčrpana, skrbelo.  Celo toliko, da sem avgusta oddala prijavo za polovični maraton. »Po malih korakih postopno naprej« in »počasi se daleč pride« ter »še mnogo tekaških let je pred menoj« in »časa imam, kolikor ga hočem, nikamor se ne mudi« najbolj pa »polovička maratona v letošnjem letu po polovički IM v Puli bo več kot dovolj«.