No, ni ravno prva, je pa prva po novem štetju. Po rojstvu drugega sina.

Tečem že dolgo. Celo večnost. Kar pomeni več kot polovico svojega življenja. Ampak po vsakem porodu začenjam na novo. Tek je namreč moja rešitev. Moja psihološka rešitev. Bolj kot se »mučim«, bolje se počutim. Samo v glavi, da ne bo pomote, telo se seveda pritožuje. Velik del dneva presedim v službi ali otrokom razlagam zakaj pozimi ne nosimo sandalov, zakaj kamni niso prehransko sprejemljivi, zakaj ne vem, kje je šola za čarovnike, zakaj ni nič narobe, če imamo 5 minut tišine… Poleg tega je postal moj 6-letnik že nevarno hiter in grozi, da bo hitrejši od mene. Kar pa ni ok. Zato tečem. Zaradi teka sem boljši človek in boljša (in hitrejša) mama.