3K punce na tekmi Ironman VR10 natisni
 15 bralcem je to všeč. 

IMVR

#3kseneda #gremopunce #pakajcejekorona

Barbara Vovko, Aleksandra Kocić, Sara Markovič, Andreja Markovič

Kdo smo 3K-punce

Triatlonska sekcija 3K je bila zadnja leta precej podhranjena, kar se zastopanosti nežnejšega spola tiče. Trenirati s fanti je fajn (če lahko držiš njihov tempo, seveda), imeti žensko družbo je še lepše, ker si lažje organiziramo skupne treninge in vmes obdelamo še vse 'ženske zadeve'. V zadnji sezoni se je izoblikovala štiričlanska ekipca, ki se je v začetku redno srečevala predvsem na bazenu. Korona kriza je naše druženje oklestila na video konference.

Ironman VR10

Kdor se je v preteklih dveh mesecih zoomal, si brez težav predstavlja, kako je padla odločitev za virtualne tekme: deset oseb nas sedi za ekrani in buljimo v obraze drug drugega. Trener ima glavno besedo. Pove, da imamo na voljo virtualne tekme, da je to super stvar, ker lahko preverjamo svojo formo. Spodbuja nas, naj se jih udeležujemo, ker mu je potem veliko lažje sestaviti naše programe, kot če nimamo nobenega konkretnega cilja. Obrazi na ekranu ubogljivo kimajo ali se skeptično spogledujejo … Virtualne tekme, WTF?

Kmalu se najdejo prvi, ki na različnih razdaljah stestirajo to brezplačno virtualno čudo. Med prvimi se gresta to igro Barbara in Bojan (link na članek). Sledijo še drugi: Sara, Aleksandra, tudi trener Igor … Vsi poročajo o tem, da je fajn, da tekmuješ, da lahko gledaš svoje rezultate na lestvicah, da smo 3K-jevci odlični v mednarodni konkurenci. Seveda je govora tudi o tem, da imajo nekateri uvrščeni očitno nerealne rezultate.

Z možnostjo ponovnega organiziranja skupinskih treningov pa smo bili praktično postavljeni pred dejstvo in − hočeš, nočeš − na našem Training Peaksu se pojavijo vadbe, ki vodijo do treh tekmovalnih dni, od 5. do 7. junija 2020. 3K-jevci − med njimi naša štiričlanska ženska ekipca − se bomo udeležili IM VR10, ki ga bomo opravili v okviru klubskih treningov, torej vsi hkrati na istih lokacijah. Naše interne smernice so bile: ravninska trasa, ki naj se začne in konča na približno isti točki, in na kolesu solo vožnja. To je prepričalo tudi največje dvomljivce, da so odprli svoje profile v še eni športni aplikaciji in oddali povezave svojih pametnih ur. Navsezadnje se bomo zares družili!

Pa poglejmo, kako smo se z VR10 soočile 3K-punce. Barbara je pred tem opravila že dve virtualni tekmi, olimpik in srednjo distanco, Sara olimpik in Aleksandra šprint. Vse tri so upale, da bi na klubskem druženju ob energiji sočlanov izboljšale svoje rezultate ali vsaj PB-je na kakšni razdalji. Za Andrejo je bilo to prvo tekmovanje v letu.

petek, 5. junij 2020

IMVR1

V petek zvečer smo se zbrali pred živalskim vrtom za prvi trikilometrski tek. Družbo so nam prišle delat še druge 3K-tekačice: Anja, Lena, Vesna s kolesom … PST je bila razmočena od dežja, zato je Igor določil, da bomo tekli po kolesarski poti in nato med hišami Rožne doline. Ogrevanje je minilo v klepetu in v lahkotnem teku proti ulici, s katere je Igor določil start in cilj: torej malo po potki, potem levo in desno in levo … No, tik pred štartom smo utihnili. Barbaro so presenetili trenutki tišine in napetosti v zraku. Aleksandri je po glavi rojila misel, da se ne sme blamirati. Sara se je počutila v super formi in je bila še posebej hvaležna za družbo Anje in Lene, ob katerih je vedela, da ji bo lažje držati tempo. Andreja se je čudila, da so občutki pravzaprav primerljivi s kakšno tapravo tekmo. In potem smo štartali.

Ko so se naši noro hitri fantje pognali v tek, se je razdalja med njimi in puncami začela povečevati iz sekunde v sekundo. Samo Sari niso ušli izpred oči, tudi Barbara jih je imela še dolgo na vidiku. Andreja in Aleksandra pa sta v zadnjem delu ostali brez konjenice pred sabo in zavili vsaka v svojo rožnodolinsko ulico (med tekom pač zgledajo vse enake). Na srečo sta vseeno dosegli veljaven in dober rezultat. Na koncu se nam je vsem zdel ta tek opravljen mimogrede. Hitro smo odšli domov, saj nas je naslednje jutro čakal najzahtevnejši del – kolesarjenje.

sobota, 6. junij 2020

Za sobotno kolesarjenje smo prvotno izbrali traso, ki jo je na VR6 prevozila Sara, in sicer je to ravninska pot po Barju, na kateri se izogneš vzponom in semaforjem. Aleksandra, ki se zaradi obveznosti ni mogla pridružiti skupinskemu štartu, se je v zgodnjem meglenem jutru na relacijo podala sama. Dokler si ni obrisala rose z očal, sploh ni opazila, kdaj se je zjasnilo. Imela je prazne ceste, nikjer ni bilo niti voznikov niti kolesarjev niti vetra in dosegla je svoj cilj, povprečno hitrost skoraj 30 km/h.

Drugi smo na dogovorjeno mesto pred Plečnikovo cerkvico prišli malo pred deseto uro. Tudi tokrat je bila sprememba načrta v zadnjem trenutku. Namesto da bi šli do Borovnice in nazaj, smo se dogovorili, da bomo vozili dva kroga: Ižanska cesta−Matena−Brest−Podpeč−Črna vas z enim vmesnim semaforjem. Štartali naj bi na minuto, in sicer od najpočasnejše do najhitrejšega.

Prva je bila na vrsti Andreja, ki je v izvidnico nekaj sto metrov pred sabo poslala še svojega moža. Njegova naloga je bila, da se ustavi na križiščih in ji zavaruje pot, pa da je nekje v bližini, če bi šlo karkoli narobe. Seveda strogo brez zavetrja. Pravzaprav je imel Tomo kar nekaj dela: v Mateni je s ceste podil mačko, potem se je skregal z voznikom, ki je izsiljeval prednost, pa kar nekaj sobotnim voznikom je z roko nakazal, naj počakajo na dirkajočo kolesarko. V prvem krogu Andreje ni nihče prehitel, kar ji je dalo dodatno motivacijo. Šele v drugem krogu smo se kolesarji in kolesarke začeli dohitevati in prehitevati. Sara in Barbara sta na ročkah dosegli res lepe hitrosti. Sara je imela občutek, da ima še malo rezerve, ampak ko je imela v zadnji četrtini na vidiku pred sabo Vladimirja in Roka, je raje zaupala njuni kolesarski intuiciji in se odločila, da bo vozila do konca v njunem tempu. Barbara je tudi vozila na vso moč, ampak bliže ko je bila cilju, večkrat ji je na misel padlo, kako čudno je, da je še nista prehitela niti Bojan niti Igor – le kdo od njiju je padel.

IMVR2

Kolesarke in kolesarji smo drug za drugim prišli v cilj in na zelenici pred cerkvico popadali na tla. Za vse je bila to res agresivna vožnja. Na žalost se je uresničila Barbarina slutnja. Med vožnjo je imel smolo Igor, ki je na krožišču v Podpeči zaradi nepričakovanega zaviranja voznika pred sabo grdo padel. Bojan in Marko sta se takrat ustavila, potem pa oba nadaljevala vožnjo. Le Igor jo je moral zaradi udarca žal končati. Na srečo je njegova čelada dobro opravila svojo nalogo in iz nezgode res ni delal drame. Na splošno smo bili vsi zadovoljni z rezultati vožnje. Seveda je bilo nekaj govora, kako čudni so vozniki v takem sobotnem dopoldnevu, pa kako bi bilo, če bi štartali eno uro prej, pa v katero smer je pihal veter … Ampak tako pač je: to ni bila varovana dirka in promet je promet. Za vse, ki redno kolesarimo po Barju, pa ta vetrič sploh ni bil omembe vreden.

IMVR3

nedelja, 7. junij 2020

Nedelja se je vlekla kot jara kača. Barbara je pekla pecivo, Aleksandra je šest ur hodila po grosupeljskih hribčkih, Sara je sprehodila svojega konja in Andreja je bolj ali manj ležala na kavču do večera. Vse smo čutile utrujenost, saj smo že dva dni zapored iz sebe stiskale maksimum.

IMVR4

V večernih urah nas je na zbornem mestu pred živalskim vrtom pozdravilo kislo vreme. Če ne bi bilo pozitivne energije sočlanov in naših glasnih navijačev (hvala Kaja, Anja, pa tamala Tara in Filip), 3K-punce morda ne bi niti štartale. Motivacija vseh nas je bila na točki nič, kar pa smo v tistem trenutku skrivale globoko v sebi. Ampak smo znova zbrale vse moči in ob rampi pred novimi fakultetami pritisnile gumb za start. Načrt je bil, da tečemo dva koseška kroga po 5 km. Igorjev edini nasvet pred začetkom je bil: »Ne mi crknit v drugem krogu. Drugi krog naj bo hitrejši.« Le komu bi to lahko uspelo?

Sara, najhitrejša med nami, je štartala na polno. Poskušala je držati tempo Marka in Bojana. Dežne kaplje so postajale večje in večje. Bolj ko je deževalo in pihalo, bolj je premišljevala, od kod naj črpa energijo. Čez gozdiček pri živalskem vrtu ji je Garmin kazal čudne številke in ni vedela, ali še teče dovolj hitro. Zadnji kilometer je le stisnila do maksimuma.

Tudi Barbara in Andreja sta začeli karseda hitro in prvi kilometer tekli skupaj s tempom pod pet, kar je za obe super. Ampak seveda sta utrujenost in vreme tudi pri njiju pokazala svojo moč. Razlika med njima se je večala. Barbara je bila hitrejša, čeprav je čutila, da ne more bistveno dodajati hitrosti. Vmes si je govorila stavek, ki se neštetokrat pojavi v glavah tekačev, tegasenegremnikoliveč. Navsezadnje je oba kroga odtekla skoraj enako hitro. Andreja se zaradi dežja ni kaj bistveno sekirala, saj je po dosedanjih izkušnjah v dežju vedno tekla dobro. Njena največja bojazen med tekom je bila: »Prosim, naj se Barbara ne oddalji preveč.« Dokler jo je videla pred sabo, je imela večjo motivacijo.

Aleksandra je med tekom že vedela, da bo njen končni rezultat daleč od blamaže in to ji je dajalo moč. Zdelo se ji je sicer škoda, da tekma ni sestavljena iz plavanja−kolesarjenja−plavanja, ker bi na takšni prireditvi gotovo drugim pokazala svojo pravo premoč.

IMVR6

IMVR7

IMVR8

IMVR9

Ko smo navsezadnje druga za drugo pritekle v cilj te virtualne dirke, smo bile premočene do kože in vsaka od superg je imela gotovo pol kilograma več. Na srečo v cilju ni bilo fotografskih bliskavic, ker če bi naše slike zaokrožile po spletu, bi si mislili, da smo tekmovale za miss mokrih majic. Hitro smo se spravile vsaka v svoj avto in švignile proti domu … Brez potekmovalnih debat in žal brez Barbarinega peciva.

Povzetek tega teka pa je tak: vsa naša imena so med prvimi desetimi ženskami na Stravinem segmentu Večna>ZOO>Koseški – KROG. Sara in Barbara sta izboljšali rezultat svoje prejšnje VR, Aleksandra je podrla svoj PB na deset kilometrov. Za Andrejo je bila to druga najboljša desetka v življenju.

Plusi in minusi IM VR10

Začnimo raje z enim očitnim minusom. Najbolj duhamorna stvar je bilo čakanje na tri dele tekmovanja: trikrat trema, trikrat maksimalni napor, trikrat okrevanje po borbi. Morda bi morali v prihodnje poskusiti opraviti vse dele tekmovanja enega za drugim, čeprav bi to šlo na račun slabših časov. Kljub vsemu pa se je takšna oblika, kot smo si jo izbrali za IM VR10, izkazala za stopnjo bolj prijetno in hitrejšo, kot če tekmuješ popolnoma sam.

Največji plus in veselje pa nam je pogledati lestvice rezultatov v mednarodni konkurenci. Sara je v svoji starostni kategoriji zasedla odlično tretje mesto, Barbara in Andreja sta se uvrstili med prvih sedem in Aleksandra med prvih dvajset odstotkov uvrščenih svojih AG. Na tekmo je bilo prijavljenih 1.898 tekmovalk s celega sveta. Na slovenski sceni tokrat 3K-punce nismo imele prave konkurence.

IMVR10

Za primerjavo: tekmo je končalo 7.314 moških in tudi med njimi je bila invazija 3K-jevcev s krasnimi rezultati. Čestitke vsem, ampak naj ta zapis ostane v znamenju punc.

PS: Jana, Kaja, Mateja, Mojca, Janja, Anja, Vesna, Maja in sploh vse 3K-punce … upamo, da se vidimo na naslednji tekmi.

Fotogalerija

 

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: