Dragi dnevnik!

V juliju sva se srečala, da si zaupava vse, kar se nama dogaja. No, skoraj vse, kajti vsega še sama ne vem in ne razumem in potem ne morem deliti z drugimi. Bova videla kako bo.

Dajva najprej kratek CV: Saša, soft tekačica, mama dveh odraslih sinov (Miha 21, Tim 18), samosvoja, samostojna, ničkaj ovčka.
Ljubezni: vrt, knjige, potovanja, šport – še posebej košarka, atletika, plavanje, veslanje
Strahovi: kače, avioni, zobozdravniki.

Ponedeljek, 23. junij
Ta teden moram biti spet v službi, ker mi bo drugače zmanjkalo dopusta. Napišem poročila za par mesecev nazaj, uredim dokumentacijo za predmete, ki sem jih restavriral, ker prej ni bilo časa. V službi je tempo le nekoliko nižji, kot ga živim zadnje čase in tako uspem dohitet samega sebe.

Ponedeljek, 16. junij
Teden se začne brez dežja in z mavčnimi ploščami zaprem strop. Ko se zvečer spravim k računalniku, da bi napisal dnevnik, se po delčkih spomnim jasnosti v glavi s teka in si zaželim, da bi med tekom posnel misli. Tako bi lažje kaj zapisal in ne bi sestavljal nekih koščkov, ki mi jih dan razmeče na vse strani.

Ponedeljek, 2. junij
Ni mi bilo treba vstat zgodaj in s Taro (mojo kužo) greva počasi po žemlje k peku na Vodnikovo cesto. Ob kavi na Koseški tržnici razmišljam, kako zelo se mi je napolnilo življenje z raznimi stvarmi, da ga komaj sledim. Pri sponzorju dorečemo še nekaj stvari za pripravo kataloga. Tudi to en velik del.

Dan je minil ob raznih pripravah in nakupovanjih materiala. Šele proti večeru sem tako brez plana malo sedel na kolo in se za pol ure popeljal naokoli.