Dragi dnevnik!

V juliju sva se srečala, da si zaupava vse, kar se nama dogaja. No, skoraj vse, kajti vsega še sama ne vem in ne razumem in potem ne morem deliti z drugimi. Bova videla kako bo.

Dajva najprej kratek CV: Saša, soft tekačica, mama dveh odraslih sinov (Miha 21, Tim 18), samosvoja, samostojna, ničkaj ovčka.
Ljubezni: vrt, knjige, potovanja, šport – še posebej košarka, atletika, plavanje, veslanje
Strahovi: kače, avioni, zobozdravniki.

Ponedeljek, 23. junij
Ta teden moram biti spet v službi, ker mi bo drugače zmanjkalo dopusta. Napišem poročila za par mesecev nazaj, uredim dokumentacijo za predmete, ki sem jih restavriral, ker prej ni bilo časa. V službi je tempo le nekoliko nižji, kot ga živim zadnje čase in tako uspem dohitet samega sebe.

Ponedeljek, 16. junij
Teden se začne brez dežja in z mavčnimi ploščami zaprem strop. Ko se zvečer spravim k računalniku, da bi napisal dnevnik, se po delčkih spomnim jasnosti v glavi s teka in si zaželim, da bi med tekom posnel misli. Tako bi lažje kaj zapisal in ne bi sestavljal nekih koščkov, ki mi jih dan razmeče na vse strani.