Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
šport in jaz: Kaja (48.teden) natisni
 14 bralcem je to všeč. 

Zadnji teden novembra sem še izdatno izkoristila čas regeneracije. Prav zaradi športnega počitka je kar naenkrat manj stresa in več časa za  povsem vsakdanje stvari kot je vožnja punc na treninge, pomoč pri njihovih šolskih obveznostih, kuhanje kosila, nakupe.  Na vrsto so prišle tudi omare.

Z nočne omarice sem preložila že prebrane knjige in pustila le tiste, ki čakajo da pride njihov čas. Kar bo vsak hip, saj sem zadovoljna  ugotovila, da  se mi obeta še kar nekaj dobrega branja. Končno ta teden tudi nekaj tistega nič triatlonskega prijateljskega druženja in klepeta, ki sem ga odlašala na čas »po Floridi«.

Dnevi med tednom so minili v svojem hitrem vsakdanjem ritmu, a k sreči je prišel vikend, lep,  zasnežen, miren in spokojen.

Čas zaključka sezone in čas regeneracije neizbežno pomeni tako čas obračunavanja s sezono kot tudi pogled v sezono, ki prihaja. In če sem pretekli teden namenila svojim začetkom v triatlonu in pregledu zaključene sezone, je sedaj čas za pogled naprej. A v tem trenutku se mi zdi to  pretežka  naloga. Opredeliti kakšne so želje in cilji za naslednjo sezono.

Misli mi uidejo v zaključek pretekle sezone, ko mi je bilo popolnoma jasno, da želim še eno sezono tekmovati na  70.3 ironman tekmah. Vedela sem, da sta dve tekmi realen cilj, za jesen pa sem si zamislila preteči svoj prvi maraton. Maratona zaradi uvrstitve na svetovno prvenstvo v 70.3 triatlonu letos nisem pretekla. Sezono 2007/08 sem takrat videla predvsem kot prehodno sezono na poti do 2008/09 ko naj bi se prvič preizkusila na IRONMAN razdalji.  Ko sem začela s triatlonom se mi je zdela popolnoma naravna in logična pot razvoja v triatlonu, pot do IRONMANA. V tem prepričanju me je še dodatno utrdilo moje prijateljevanje z Nado. A ko sem letos v St. Poeltnu pritekla v cilj,  je bila ena prvih misli, tole še gre, a IRONMAN? Nikakor, je bil v tistem trenutku moj odgovor. Čeprav se mi je Igor smejal in me miril, da je prezgodaj za takšne trditve, me je misel o tem, da je to zame prevelik zalogaj vedno bolj preganjala. Ko je prišel čas prijave na IRONMAN tekmo v Celovcu, mi je bilo jasno, da ne grem, da se ne bom prijavila. Seveda sem poskušala pretehtati argumente za in proti in tehtnica se je v mojem primeru nagnila globoko v smer proti. Zaradi težav s slabokrvnostjo  se kar pogosto borim z občutkom, da od svojega telesa izsiljujem več, kot zmore. V primeru IRONMANA bi  pomenilo zaradi daljših treningov še dodatno izčrpavanje zalog železa, čemur neizogibno sledi obvezno dodajanje v taki ali drugačni obliki. In če gledam količino treningov, je 15 ur tedensko v času najintenzivnejših priprav tista zgornja meja, ki jo zmorem in želim. Moje življenje je tudi moja družina, tri hčere, služba, prijatelji in  tudi kašna dobra knjiga, film, gledališče, glasba. Če želim vse to ohraniti, nimam nobene rezerve več. Morda kdaj kasneje , a trenutno ne vidim do tja.

Navdušena sem nad predstavitvijo klubskih IRONMAN-ov. Vse po vrsti globoko cenim in spoštujem. Izjemni so. A sama sem s svojo odločitvijo mirna in zadovoljna. Kot sem enkrat napisala, zame v polovični razdalji ni prav nič polovičnega. To je tista razdalja, za katero čutim da jo zmorem, da je obvladljiva in ob njej uživam.

Kar se ciljev tiče je torej jasno, da IRONMANA  ni na spisku. In Jenkov izziv? Aleš mi je zadnjič vrgel rokavico, izziv v St. Poeltnu. Ne bojim se sprejeti izziva Aleš, čeprav sem popolnoma prepričana, da ga sploh ne rabiš. Saj si že v Rothu dokazal kako  dober kolesar si, ne le tekač. Še malo več poudarka plavanju, pa nimam šans. A vseeno me mika tale st. Poelten. Kljub temu, da vedno pravim da najbolj uživam v treningih, je le tekma  tisti fokus, ki treninge usmerja. Pa tisti poseben občutek klubske povezanosti in pripadnosti daje tej tekmi  prav posebno mesto. In kot vem, ne morem več dolgo razmišljati, saj je tekma že skoraj polna.

Seveda si v tem trenutku želim, da bi zmogla nadaljevati v tempu, ki sem ga zastavila v prejšnji sezoni. A nisem prepričana da bo šlo. Ne želim pa postavljati ciljev, ki bi ostali neizpolnjeni. Zato jih bom raje oblikovala sproti, kakor mi bo kazalo.  A za vsak primer  se bom vseeno prijavila v St. Poelten, da mi maja ne bo žal!

In kaj naj rečem za zaključek našega druženja. Začela sem z zadnjimi pripravami na tekmo in samo tekmo, ki je predstavljala hkrati vrh in zaključek sezone. Javljanje s Floride je tudi zame pomenilo tesen stik s vsemi vami, ki ste nas spremljali in nam želeli uspeha. Čas po tekmi je čas odklopa predvsem od ustaljenih treninških vzorcev, čas pogleda nazaj in naprej. Nekaj tega sem delila z vami, tisto dimenzijo, ki se nanaša na šport, tisto dimenzijo, ki jo tu delimo. A življenje je pestro, barvito, slikovito, polno raznih dimenzij.  Zato predajam pisanje tega dnevnika nekomu,  ki v tem času bolj kot šport, občuti povsem druge dimenzije  življenja. Jaz pa se samo še zahvalim za prijazne besede in spodbudo vseh, ki ste ta mesec delili z mano moje misli.  

Kaja   

 
Komentarji (4)
Komentar
4 02. DECEMBER 2008 ob 10:31
Igor
Ko človek prispe takole kao na konec (sezone), se vedno vprašam ali je to res konec ali morda nov začetek. Pri potovanju po krožnici se nikoli ne ve kje je začetek in kje konec. Kaja nas pušča malo v negotovosti, pa vendar daje čutiti nadaljevanje.... Igor
sasa.vrbancic@gmail.com
3 01. DECEMBER 2008 ob 13:02
Saša
Draga moja, iz tiste predtekmovalne vročice, ki se je dobro pokrivala s samo lokacijo, si razmišljujoče, meditativno, poglobljeno, sploh krasno zaključila. Meni je bilo enomesečno potepanje s tabo zelo prijetno. In verjamem, da se boš tudi za naprej odločila tako, da bo prav in da boš v vsakem trenutku svobodna.
Končno
2 01. DECEMBER 2008 ob 12:46
AlešJu
Veš, z veseljem sem prebiral tvoja razmišljanja v zadnjem mesecu. Za konec pa si prihranila tista razmišljanja, ki mene begajo že zelo dolgo. Glede ciljev v sezoni in s tem neposredno povezanih treningov. Glede tega se sam s teboj popolnoma strinjam, da imamo vsi še družino in druge hobije, ki enostavno ne bi prišli tolikokrat v prvi plan, če bi bilo treningov preveč. Tudi sam neizmerno uživam na skupnih treningih, čeprav jih je bolj malo, pa vendar je razdalja IRONMAN tudi zame zaenkrat znanstvena fantastika. Pa ne zato, da je ne bi bil sposoben. Kje pa. Gre za čas in lastni egoizem. Družina je kljub temu na prvem mestu. IRONMAN razdalja pa me bo zagotovo še počakala. Da bo le zdravje zdržalo. In tega želim tudi tebi v izobilju Kaja.
...
1 01. DECEMBER 2008 ob 09:35
MatejP
Kaja, res lepo te je bilo brati. V enem mesecu smo lahko spremljali cel proces, skozi katerega si šla ob preizkušnji na Floridi. Na koncu se človek vedno obrne vase in poskuša pogledati na doživeto izkušnjo v kontekstu svojega celotnega življenja. Včasih na zunaj to zgleda, kot neka otožnost, umaknjenost ali celo depresivnost. Nekateri ljudje se ob teh občutkih prestrašijo in jih težko sprejmejo kot normalne, kot nekaj, kar nam je pravzaprav v pomoč pri večnem iskanju prave poti. Ti nisi taka, ti boš znala dobro prekrmariti okrog vseh pasti. Vso srečo ti želim, Kaja!

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: