30.teden: Saša natisni
 1 bralcem je to všeč. 

PONEDELJEK, 21. JULIJ – 1. dan dopusta

Kuhinja je preseljena, čakamo še majstre, da pridejo zaključit svoje delo. Po dosedanjih izkušnjah jih bomo še čakali. Kako se z leti človek nauči biti potrpežljiv. Včasih sem se skoraj pregriznila, če ni bilo vse takoj in tisti trenutek. Z leti pa sem se odvadila pričakovati že vnaprej obsojeno na netočnost.

In gradbeniki so gotovo ljudje, ki obljubijo, pa potem obljub v večini primerov ne izpolnijo. Ali pa „pozabijo“. Ogled Lesnine na Brdu mi je povečal oči, zato je kartica samodejno šla v režo in se odrešila odvečnega bremena. Miha je dobil pošto o sprejemu na filozofijo in kljub dežju in mrazu, je minil spet en lep ponedeljek.

TOREK, 22. JULIJ

Jutro je bilo naporno. Nekaj nedavno izrečenega se je uleglo na mojo dušo, jo prekrilo in zatemnilo. Kar matasta sem bila.

Iz črne koprene sem se odvila z množico družabnih stikov. Najprej sem se dobila s Tonetom, Vando in Zalo na kosilu, kjer smo se v kratkem času zmenili veliko – od študija filozofije, do petkovega obiska in počitnic na Sardiniji, kamor odhajam v nedeljo. Nato sem čakala Kajo in vmes naletela na prijateljico, s katero sva svojčas peli pri zboru. Ona še vztraja, jaz ne več, ker je bil pevski repertoar vedno enak. S Kajo sva naredili en hiter prerez dogajanj in zaželela sem ji srečo v Antwerpnu, kamor odhaja na polovičko naslednji vikend. (pa menda še nekateri naši, vsem srečno!). Presenetljivo me je poklical še Samo, s katerim smo bili do lani brezovški sosedje. Ker se nisva videla že leto in pol, sva morala obdelati kar nekaj pomembnih življenjskih tem. Na treningu smo spet na „izi“ (japajade) tekli po Rožniku.

Večer je minil že kar prešerno. Iz Sarajeva so se po mailu oglasili prijatelji, s katerimi se vidimo vsakega avgusta. Ko je bila v Bosni vojna, so prišli v Slovenijo. Učila sem njihove otroke, zraven bila še piar in marsikaj drugega. Po koncu vojne so se vrnili v Sarajevo. Danes so poslali mail, v katerem so sporočili prisotnost na koncertu Dina Merlina in zraven dodali še komad, ki je menda hit tam dol: http://www.youtube.com/watch?v=SMyvColrmuQ&feature=related. Mi je všeč, priznam! Pa do sedaj sploh nisem vedela za tadva fanta.

Prejšnji teden sem Turško strast zelo zanemarila, danes pa sem ji posvetila kar dobršen kos večera in noči. Zanimivo in nevarno postaja za glavno junakinjo. Vsa opojna je od ljubezni, ki jo je prestrelila. Prepovedane!? Hja, po ustaljenih družbenih normah že, ampak srce ji zapoveduje drugače. Sprašuje se o ….marsičem. Sme, ne sme? Berem... Branje se je zavleklo v sredo. Še dobro da je dopust.

SREDA, 23. JULIJ

Dedi me je poklical ob desetih in si zamislil novo televizijo. Olimpijske igre se bližajo in ne more vendar čakati, da se mu sedanja ogreva 15 minut preden se prikaže slika. Ob dvanajstih sva že šla iz Big Banga z novo plazmo, ki ima garancije 15 let – torej do njegovega 111. leta.

Kljub dopustu sem močno zasedena in komaj uspem vse postoriti. Kosilo s Srdjanom, ki je strašno posrečen človek in pravi: „A se mi vidi, da sem od dole?“ in pa „Saša, kdaj me boš naučila slovenski“? pa še „Po dopustu res moram začet z slovenščinom“. Dobričina jedna! Nato biznis sestanek. Nekaj se plete, pa še nič dokončnega. Spet v stilu „potrpi stara“, se bo že odvilo tako kot se mora.

Zvečer oklevam ali naj grem v to ledenjačo sredi poletja na plavanje. Ker sem se v ponedeljek vsa zahomotana obrnila nekje na sredi poti do Slovana – zaradi mraza seveda- sem se danes le odpravila. Sem mislila, da bom samo ob bazenu slonela in opazovala hardiče! Ampak, ko sem uzrla resnega Igorja, ni bilo druge kot da sem skočila v vodo. Plavali smo v tatoplem in je bilo kar fajn – jaz 1200 m raznih vaj na koncu z Nemško.

ČETRTEK, 24. JULIJ

Končno malo topleje. Do treninga sem pisala članek o raku dojke in se totalno zasedela. Na trening sem prišla vsa trda in zaspana. Spet je bilo na izi – itak. Z Mašo sva udarili spet en tandemski tek in obravnavali „zelo resno žensko temo“. Večer je napolnjevalo moje likanje in nekaj branja za posladek.

PETEK, 25. JULIJ

Ker gremo v nedeljo na morje, sem šla urejat še formalnosti okoli zdravstvenega zavarovanja. Prebiciklirala sem kar precejšen kos Ljubljane. Vmes me je s plakatov pozdravljal stari šmeker Goran Bregović, ki pride v Ljubljano. Karte že imam. Ne bi ga rada zamudila – bela obleka, rožasti čevlji, pjevalke, beograjski simfoniki, trubači in nek nov solist.

Morske počitnice se začnejo v nedeljo. Fanta gresta po svoje in midva po svoje. Tone pravi, da sploh ne dojema, da je možno iti po svoje, brez otrok na dopust. No, pri nas je to navada že kakšne tri do štiri leta, ker se z odraščanjem menjajo tudi interesi.

Pozabila! Z Andrejem sva enkrat v teh dneh skupaj že 25 let. Presenečenje z njegove strani je bilo popolno. Začelo se je pa na Koleziji, s plavanjem in košarko...

Popoldan in večer sta minila v znamenju obiskov. Najprej je pritekel Beno. Spili smo en kapučino, malo poklepetali, ga spodbudili za jutri in mu obljubili skoraj gvišno podporo, ko bo nastopal v kvalifikacijah za 1500 m na Evropskem veteranskem prvenstvu. Nato je odtekel še na zadnji trening na štadion. Kmalu za njim je na dvorišče zapeljala družina Straka Vrhovnik. Padle so čestitke Mihi za opravljeno maturo in temu je sledil sproščen, nič zatežen večer. Prinesli so nama tudi nekaj materiala za Sardinijo in po obisku je sledil študij literature.

SOBOTA, 26. JULIJ

Danes sem imela že navsezgodaj rajzefiber. Zdelo se mi je, da imam še tisoč opravkov in da mi ne bo uspelo narediti vsega. Vseeno pa smo se odpravili po dedija in nato na ŽAK – a.

Kar nekaj znanih obrazov se nas je zbralo malo pred 12. uro. Beno je zgledal kot pravi profi. Tudi odtekel je fenomenalno dobro in se zanesljivo uvrstil v ponedeljkov finale. Če bi bila v Ljubljani, ga gotovo ne bi zamudila.
Popoldan je minil v nervozi, ki me zajame vedno, kadar grem za dlje časa od doma. Vse sem že vrgla v kufer, pet kil knjig imam s seboj in za nasvidenje vam in sebi podarjam Erosa: http://www.youtube.com/watch?v=cHzxNFDz4F0&feature=related.

Ah, ne bom se izognila zadnjim petim dnem. Laptop bo z nama in se javim s Sardinije, ko najdem kakšen cyber kafe. Uživajte vsi, to je smisel življenja!

 

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: