Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
37.teden: Matej natisni
 0 bralcem je to všeč. 

Veliko težav, malo športa!

PONEDELJEK, 8.9.2008
Teden se je začel tako, da sem budilko ugasnil že 45 minut pred njenim časom, saj je Maj že ob 4:45 zjutraj skakal po postelji ter klical izmenično »stani (vstani) mami, stani tati«. Najini igri, da spiva kot ubita, se ni dal prepričati, tako da sem moral vstati, dragi pa podaril še pol ure spanja.

V službi sem izvajal vsakoletno preverjanje gibalnih sposobnosti (2min sklec, 2min dvigov trupa in tek na 3200m), ki kažejo žalostno sliko pripravljenosti stalne sestave naše vojske. Na srečo je bilo tega hitro konec, a sem na poti proti pisarni, kjer se je že pripravljal moj kolesarski lepotec, dobil klic tovariša, ki me je poprosil za poročilo. Trening gor ali dol v prvih štirinajstih dneh po tekmi je luksuz, ki si ga lahko sedaj privoščim. Po prihodu domov me je čakala »fasnga« v Sparu, ki je pravi psihofizični (predvsem psihični) trening, saj ponavadi pol ure krotim in po celem Sparu lovim moja dva divjaka. Nike je že tako velika, da se hvala bogu večinoma zadržuje okrog Winx-ic, medtem ko gre mali direktno k motorju (enakega imamo doma) in s polnim gasom med police. Sedaj nas že poznajo, meni pa je tudi že malo manj nerodno. Sledil je vmesni postanek na domu, kjer smo razložili nakupljeno in ženko (odšla urejat za registracijo), preostali trije pa smo se odpravili še za uro v Tivoli na igrala. Po prihodu domov, sem oba vrgel v banjo, jih nahranil ter tamalga spravil v posteljo. Pol ure, ki jih ima v dobrem starejša, sva namenila (spet) knjigi, ki se začne takole: »To je Anica Pivnik. Stara je osem leta. Pravkar….«. Sledilo je pospravljanje perila in posode ter obvezni Šogun, ki ga zadnje dva tedna berem samo po poglavje ali dva na dan, tuširanje ter skok v posteljo, ki se mi že dolgo ni tako dobrikala. Preden sem zaspal, sem se poigraval z mislijo, koliko energije ti pobere shoping z mulci. Mislim, da je ekvivalenten 4 uram treninga – hudega seveda.

TOREK, 9.9.2008
Dopoldanskih službenih obveznosti v tem dnevu kar ni in ni bilo konec, tako da si nisem mogel vzeti čas za dopoldanski trening. Najrajši se namreč odpravim (čeprav sem včasih še čisto »zaliman« od kakšnega težkega treninga prejšnjega dne ali večernega plavanja) na trening dopoldne, saj me po končanem treningu v službi čaka kosilo, ki mi nadomesti tisto najpotrebnejše. Tako, nisem imel izbire, kakor da sem se odpravil na »razpeljevanje« kmalu po kosilu. Počasi ugotavljam, da je v tej čudoviti severni primorski razpeljevanje skoraj nemogoče, saj ni niti kilometra čiste ravnine, poleg tega pa je veter stalni in zvesti spremljevalec. Spomnim se kakšnih hudih zimskih kolesarskih treningov, ko so mraz, veter in razgiban kraški teren združili moči ter mi pokazali kako majhen sem vpričo njih. Kar nekajkrat me je prijelo, da bi se ustavil, vrgel kolo v najbližji jarek, se razjokal ter začel igrati šah. Ampak, kakor pravijo naši južni bratje: »što ne ubija, jača«. V dobrih dveh urah dvajset sem tako napraskal 75km s pulzom 133, 31km/h povprečja ter 500 višinskimi metri. Ko sem odhajal na trening, sem si dejal da ne bom pustil, da pulz zraste čez 130, a ker sem se zopet zakolesaril, sem moral nazaj grede kar pošteno pritisniti na pedala, da sem ujel konec službe. Po prihodu domov sem se najprej (čeprav je zlata ura že minila) posvetil zdravemu športnemu obroku, makaronom z tuno. Vse lepo in prav, če temu ne bi sledil rojstni dan sosedovega malčka, kjer sem se moral pač žrtvovati ter tako pojesti kar zajeten kup pečenja ter za konec še dva kosa torte.

SREDA, 10.9.2008
Zajtrk tega dni je bil zaradi »force« izredno skromen, kar se je kasneje pokazalo na dopoldanskem sproščenem teku, ki je bil kar malce nelagoden saj sem imel, kljub rahlemu koraku, neprestano občutek nemoči. Tako sem namesto predvidenih uro in pol teka, naredil le uro petnajst z pulzom 128 ter pretečenimi dobrimi 13 kilometri. Popoldanski del službe sem namenil pripravi rekvizitov za politično-športno prireditev, ki naj bi jo vodil naslednji dan. Vojska mi je namreč posodila za cel kombi rekvizitov, ki naj bi jih naslednji dan uporabil na tem eventu. Zanimivo pa je seveda tudi to, da sem moral za ta dan vzeti dopust, saj bi drugače lahko nekdo povezal vojsko s politiko. Bog ne daj. Po prihodu domov, se je Maja odpravila v Tržič po avto, sam pa sem se odpravil na ritualni kolesarski izlet po parku Tivoli. Ko sta se mulca naveličala (moram reči, da se je to zgodilo prvič) vseh tistih številnih igral, smo se s kolesom odpravili raziskovat malo širšo okolico našega novega domovanja. Raziskovanje je trajalo kar debelo uro, tako da sem bil kar malo presenečen, da Nike še ni bila nič utrujena. Po tekmovanju »kdo bo prej v četrtem nadstropju« je sledilo kopanje-špricanje, hranjenje ter spanje za najmlajšega. Uro zatem, po branju Nenavadnih potovanj (nekaterih otroških knjig pa res ne razumem) je v deželo sanj odtavala tudi Nike, kateri v kratkem se je pridružil tudi tati.

ČETRTEK, 11.9.2008
Pot me je že ob šestih zjutraj vodila prosti primorski, vendar ne v službo, temveč v Ajdovščino kjer sem skupaj z Men's healthom pripravil neke vrste športno tekmovanje za naše politične stranke. Ker je Men's health moj glavni sponzor (oziroma preko njega Si mobil) sem seveda z veseljem sprejel ta izziv ter za naše ljudske predstavnike izbral tri zanimive discipline, ki so na koncu dale zmagovalca med posamezniki in zmagovalca med strankami. V obeh kategorijah je, zanimivo, na vrhu stal predstavnik Desusa, ki pa je dopolnil šele trideset let in je bil nekoč odličen športnik. Sam sem si najbolj zapomnil odličen nastop mične in zelo simpatične Eve Irgl, ki je brez večjih težav premagala vse ovire. Pred prihodom domov sem se ustavil še v babičini hiši, od koder je bilo potrebno prepeljati za cel kombi robe pod Šmarno goro, kjer je sedaj novo domovanje naše babi. Tako sem prišel domov šele okoli 18:30, se stuširal, vrgel vase porcijo tortelinov ter se odpravil na razgovor z novinarjem dnevnika, ki naj bi objavil neko novico-članek o preteklem uspehu z privdihom Mehike. Tako je zopet splavalo po vodi plavanje, ki sem ga planiral za ta dan. Pa nič zato, saj je v teh 14 dneh vse dovoljeno.

PETEK, 12.9.2008
V službi je bilo treba pospraviti vse rekvizite, ki sem si jih sposodil prejšnji dan, opraviti nekaj dela (ja, včasih tudi jaz v službi kaj delam) ter se pripraviti na trening. V zadnjem trenutku je zopet prišlo nekaj neverjetno nujnega (sestanek kolektiva), kar mi je preprečilo odhod na trening. Na sestanku so govorili o novem plačnem sistemu ter me naredili še bolj zmedenega kot sem bil. Nikoli se nisem zanimam za take stvari, še posebej pa ne v tem obdobju, saj za to nimam niti časa, poleg tega pa vem, da se ne bi zaradi moje vpletenosti nič spremenilo. Slabe volje zaradi uničenega dneva (trening) sem se odpravil domov računajoč na morebitni trening v Ljubljani. Ker sem se domov vozil kar uro in tričetrt, deset na uro iz Razdrtega do Unca (In za to morajo tujci plačevat. Katastrofa.), in ker me je Maja prosila naj grem jaz k babici po mulce, se mi je podrla že zadnja možnost treninga v tem dnevu. Popoldan je tako minil kot ponavadi, s kolesarskim izletom po okolici ter obiskom našega Tivolija. Maj je odšel spat prostovoljno, Nike pa je tudi prostovoljno zaspala na kavču. Sam sem kolebal med večernim tekom in knjigo ter se odločil za knjigo, saj sem veliko stavil na športni vikend, ki pa se je izkazal za pravo polomijo. Ampak, kakor sem že rekel, v prvih štirinajstih dneh je vse dovoljeno.

SOBOTA, 13.9.2008
Mali pravi: »rana ura, zlata ura« in naju ob 5:00 pokliče iz otroške sobe. Zopet sem imel pri žrebu srečo jaz, tako da sem bil na vrsti za vstajanje. Ker je Nike malo večja zaspanka, sem se njegovemu klicanju kaj hitro odzval, saj nisem hotel, da bi prebudil tudi njo. A škoda je bila izgleda že narejena, saj se je zbudila tudi Nike, a zato brez kančka slabe volje. Le kako bi odreagirali vsi drugi, če bi se nam to zgodilo, kaj? Tako smo se po uvodnem ogrevanju že malo čez šest odpravili na obisk k žabam (smetnjaki v obliki žab pri bližnji knjižnici). Vmes smo se kot zvesti jutranji gosti ustavili v trgovini in nakupili sveže žemljice ter ob povratku nazaj (ob 7:00) tudi sladoled. Markoviči smo pravi namreč pravi sladoledarji, še posebej Maj, ki zmaže dve lučki na dan. Ker smo imeli popoldne rojstni dan prijateljičine dvoletnice, smo morali kupit darilo, in za to se nam je zdel najprimernejši citypark, saj lahko tako mami nakupuje, sam pa se z divjakoma odpravim na igrala. Po kosilu smo se odpravili v Kranj na rojstni dan, čemur je sledila družinska pojedina v najini poročni gostilni. Praznovali smo namreč kar tri rojstne dneve, poleg tega pa sem še jaz ponudil svojo denarnico v čast uspeha, ki sem ga nedavno dosegel. Glede na to, da je bila ena izmed praznujočih tudi Maja, in glede na to, da imamo veliko družino (po Majini in moji strani), je bil to kar zajeten kupček za najin družinski proračun. A, lepo je videti na kupu tako veliko meni ljubih ljudi, tako da to odtehta vsak evrček. Šport pa,…. kaj je že to šport? Časa zanj zopet ni bilo.

NEDELJA, 14.9.2008
Nedeljsko vreme nam je onemogočilo pohajkovanje zunaj ter nama tako z Majo povzročilo kar nekaj glavobola, saj najina bojevnika potrebujeta odprt prostor, da se znorita. Tako mi ni preostalo drugega, kot da jih zopet odpeljem v citypark na igrala (mami je ta čas doma pospravljala) kjer smo se znebili vsaj malo odvečne energije. Uspelo mi je celo popiti kavo, saj je bil Maj cele dve minuti pri meni-sploh ne vem, kaj mu je bilo?! Malega je že po poti domov zmanjkalo, tako da sva po prihodu domov, z Nike odšla še na kratko vožnjo s kolesom. Po kosilu je sledil obisk babice in dedka pod Šmarno goro ter pozno popoldanski povratek domov. Zaradi vremena zunaj in nasploh težkih zadnjih dni (sometimes life is a bitch) se zopet nisem odpravil nikamor. Po dvaindvajsetih uspešnih izgovorih zakaj še ne iti v posteljo, sem si pri triindvajsetem poskusu na obraz nadev strog izraz ter tastarejšo tako končno spravil v posteljo. Po uri branja me je misel na začetek novega cikla treninga spravila v posteljo. Sedaj se po štirinajstih dneh zopet začenja zares in pred mano je neverjetno napornih (tudi zaradi vremena) dva meseca in pol kjer se bo pokazalo kako uspešno bom lahko krmaril, med čermi vsakodnevnega življenja, proti zastavljenemu cilju.

 

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: