Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
Bojan & Barbara - IM Podersdorf (5.9.2020)
 19 bralcem je to všeč. 

IMP18

To poročilo bo dolgo, zlasti njegov uvodni del, tako kot je bila dolga najina pot do IM tekme. V resnici bi se moralo imenovati IM Vitoria-Gasteiz, pa potem SP Almere, pa morda Polakman, pa ExtremeMan je bil spet v igri....  Ampak pojdimo lepo po vrsti.

 

Odločitev za nov IM, s katerim naj bi tokrat opravila skupaj, je bila sprejeta še isti večer po Barbarinem prvem dolgem triatlonu lani na Madžarskem. Hitro je padla odločitev, da bi bilo lahko to že v letu 2020 in zelo v kratkem sva izbrala tudi kraj zločina: naj bo tokrat Španija in čisto pravi IM. Barbara je imela en sam kriterij za izbiro tekme: potekati mora na vikend, ko nima službenih obveznosti. Bojanov seznam zahtev je bil precej daljši. Prvi je bil, da greva na uradno IM tekmo in oba izkusiva utrip 2000+ tekmovalcev in profesionalne organizacije. Ker njegova plavalna tehnika ni ravno briljantna, lega v vodi pa vse prej kot optimalna, je bil drugi pogoj, da se plava v neoprenu. Glede na slabe izkušnje s skupinskimi štarti in obilico prerivanja, mlatenja ter iskanja proste plavalne linije je bil naslednji pogoj “rolling” štart. Seveda si vsi želimo čim boljši rezultat, zato naj bi bila kolesarska proga brez izrazitih klancev (kot se je kasneje izkazalo to nikakor ni zagotovilo, da bo kolesarski del lahek), za medsebojno spodbujanje pa naj bi poskrbela tekaška proga s čim večjo možnostjo srečevanja. Zadnji pogoj je bila temperatura, ki naj ne bi presegla 30°C, saj sva oba že izkusila pretirano vročino in pregrevanje. Izmed obilice tekem je bila tako izbrana IM tekma Vitoria-Gasteiz, ki naj bi bila 12. 7. 2020.

Z novembrom sva pod budnim Igorjevim očesom pričela z načrtovanimi treningi in do 1. februarja je vse potekalo po planih, ko sva v rutino treningov vključila tudi hribe ter občasen tek na smučeh. Tako so bili ponedeljki rezervirani za trening moči, stabilizacijo in stretching ter večerno plavanje, torki za tek, srede za sobno kolo/trenažer in plavanje, četrtki za tek in stretching, petki za jutranje plavanje, sobote za hribe ter nedelje za daljši tek.

IMP1 IMP2

BV: Že na drugem zunanjem kolesarskem treningu pa se je zgodil prvi iz množice zapletov, ki so ogrozili najino udeležbo na IM. Prebijala sva se še iz Ljubljane po slabo urejenih kolesarskih stezah, Bojan je vozil pred mano in tapkal po kolesarskem računalniku in kar naenkrat se je zgodilo: stebriček se je nenadoma pojavil na poti in povzročil Bojanovo spektakularno salto. Ocenil je, da planiranega treninga kljub boleči rami ne smemo odpovedati in skupaj s prijateljem smo odvozili 60 km, udeležila sva se še rojstnodnevne zabave (slavljenec pač ne more manjkati na lastni zabavi), preden je pristal na obisk urgence. Iz RTG je priskakljal zmagoslavno: nič ni zlomljeno! Kasneje se je izkazalo, da si je natrgal vezi v desni rami. Danes sva že dovolj izkušena, da veva, da je bolje, da je zlomljena kakšna kost, kot da je raztrgan ligament. Do konca februarja, ko sva imela rezerviran vikend za tek na smučeh v Dolomitih, se je s pomočjo fizioterapije za silo pokrpal (fizioterapevt je takrat napovedal, da maneken več ne bo, bo pa do julija vsekakor sposoben preplavati 4 km v kosu). Kljub trmi in vztrajanju pri treningih na trenažerju pa je bil februar zanj bolj ali manj izgubljen.

IMP3

Konec februarja se je v Italiji že zelo glasno govorilo o koronavirusu, kmalu po najinem povratku iz Dolomitov pa smo dočakali tudi prvo okužbo v Sloveniji. V nekaj dneh je svet padel iz tečajev in to ravno, ko so se Bojanove ramenske vezi toliko zacelile, da bi lahko normalno pričel s plavanjem in tekom. Bazen se je zaprl, zato sva našla vaje, s pomočjo katerih naj bi ohranila vsaj nekaj plavalne forme. Skupinski treningi so bili odpovedani, gibanje omejeno na območje občin in naše klubsko druženje se je preselilo v spletne klepetalnice. Ker ni bilo jasno, kdaj se bodo zadeve normalizirale (nekako prepričani pa smo bili, da bo do poletja že vse OK), smo spustili intenzivnost in obseg treningov. Tekači, zlasti pa kolesarji, smo bili deležni precej neodobravanja v smislu, naj se odpovemo treningom in na ta način zmanjšamo možnost poškodb in s tem preobremenitve zdravstvenega sistema. Med tekom sva doživela plohe žaljivk, napad s puloverjem in pohodnimi palicami, ker nisva uspela ohraniti predpisane razdalje do nasproti prihajajočih sprehajalcev. Nor svet, v katerem so nama samo še treningi dajali občutek normalnosti. Z vsako zaostritvijo ukrepov smo trepetali in preverjali, kaj to pomeni za kolesarske treninge, premlevali alternative, če bi nam na neki točki prepovedali rekreacijo ali zapuščanje domov… Čeprav je bilo stanje v Španiji še bistveno resnejše, informacij o najini tekmi ni bilo, odpovedi vseh tekem po vrsti pa so dale slutiti, da z najino ne bo nič bolje. Kljub temu sva uspela obdržati motivacijo in se pretvarjati, da se bo tekma zgodila, zato sva še naprej pridno trenirala. Tekla vzdolž Save, po dolgem in počez prekolesarila dolino Besnice ter v dnevni sobi izvajala suhi plavalni trening.

S koncem aprila so se pričele stvari malce umirjati in najin prvi (prvomajski) izlet po odprtju občinskih meja je bil plavanje v Kopru. Odsotnost pravega plavalnega treninga se je poznala, a kljub vsemu je bila forma sprejemljiva. Z odprtjem občinskih meja sva pričela tudi bolj intenzivno kolesariti in izvedla nekaj daljših, predvsem pa bolj zanimivih tur, saj smo bili že vsi naveličani enih in istih tras. Res, da sva v tem obdobju dodobra spoznala še tiste najbolj skrite kotičke doline Besnice in celotne ljubljanske občine, ampak vsega je enkrat dovolj. Kljub odprtju občinskih mej in sproščanju nekaterih protikoronskih ukrepov, pa so se tekmovanja še naprej odpovedovala in IM tekme prestavljale na jesen ali celo v leto 2021. Ob takem razpletu dogodkov je bilo seveda težko obdržati motivacijo in se dan za dnem podajati na treninge, trpeti, se odrekati in zanemarjati prijatelje, ne da bi vedel, ali boš na koncu ves ta trud sploh lahko vnovčil in opravil zastavljeni cilj – nastopiti in končati IM. Za popestritev, preverjanje forme, predvsem pa dvig motivacije sva se tako v aprilu in maju udeležila več virtualnih tekem, od triatlon šprinta, polmaratona do polovičnega IM in ugotovila, da sva kljub vsemu v dobri formi in na pravi poti za uresničitev najinih ciljev; Barbara IM pod 12h in Bojan pod 11h.

IMP4 IMP5

Organizatorji IM Vitoria-Gasteiz so nenehno obljubljali, da tekma vsekakor bo, samo ustrezen nadomestni datum je potrebno najti, vsekakor se pa to ne bo zgodilo na napovedan datum. Že maja je postalo jasno, da razmere v Španiji nikakor ne bodo dopuščale izvedbe IM, sploh ne v običajnem obsegu z več kot 2000 tekmovalci. Tako sva se poleg vsega ostalega pričela ubadati še z vprašanji, kaj narediti z najino štartnino – jo unovčiti letos ne glede na datum in lokacijo ali prenesti na naslednje leto; katero, če sploh kakšno nadomestno tekmo bodo ponudili in ali se za vsak slučaj prijaviti na kako neuradno IM tekmo, ki bi jo bilo zaradi manjšega števila udeležencev lažje izpeljati v okviru strogih protikoronskih omejitev. V tem obdobju sva izvedela, da sva se oba uvrstila v Age group triatlonsko reprezentanco Slovenije. Ker je bilo za september napovedano svetovno prvenstvo v dolgem triatlonu v Almeru, sva seveda takoj pograbila priložnost in oba polna navdušenja, ker ves trening ni bil zaman, pa še na svetovnem prvenstvu bova nastopila, nemudoma potrdila prijavo. Ponovno se nama je povrnila motivacija in energija za naporni trening. Na žalost to ni trajalo dolgo. Že konec maja sva dobila obvestilo, da je svetovno prvenstvo odpovedano in tekma prestavljena v leto 2021. Vedno bolj se je krepila bojazen, da bodo letos odpovedane vse IM tekme in da je bil ves trud zaman. Tako sva oba pričela izgubljati motivacijo in razmišljala, v čem je še smisel, da trenirava in se ženeva.

Šele 13 dni pred predvidenim datumom najine tekme so nama organizatorji iz Španije poslali mail s ponudbo nadomestnih opcij: tekma na plačani lokaciji v oktobru, prenos štartnine v leto 2021 ali na eno od dveh drugih evropskih tekem, ki naj bi se domnevno zgodili septembra in novembra: Estonija ali Portugalska. O kakšnem vračilu štartnine seveda ni bilo govora, kar je bilo žal povsem pričakovano, bolj nerazumljiva pa je bila njihova pomanjkljiva komunikacija in pomanjkanje razumevanje, da tudi za tekmovalce prihod na tako tekmo na drugi konec Evrope zahteva veliko mero logistične, časovne in finančne organizacije. Iz tega razloga gredo franšizi Ironman zaradi nikakršnega odnosa do tekmovalcev vse kritike.

No, vseeno se nisva dala kar tako (predvsem Bojan) ter pričela mrzlično prečesavati internet in iskati možne lokalne tekme z ironaman distanco, za katere so organizatorji obljubljali, da bodo kljub koroni izvedene, seveda z določenimi prilagoditvami. Poleg uradne IM tekme v Estoniji sva našla še nekaj potencialnih tekem: dve na Poljskem, eno na Madžarskem, eno v Nemčiji in eno v Avstriji. Od vseh možnosti se nama je zdela tekma v Avstriji – Podersdorf najboljša in najbolj verjetna izbira. Estonija je bila predaleč in glede na datum napovedovana kot precej vetrovna in hladna, tekma v Nemčiji je bila omejena na 150 tekmovalcev in že junija praktično razprodana, na Madžarskem je Barbara ravno lani opravila svoj prvi IM in izkusila neusmiljenost vročine, tekmi na Poljskem sta bili pa še vedno relativno daleč, obe predvideni v avgustu in z zelo skopimi informacijami. Tekma v Podersdorfu v Avstriji pa ima dober renome, od nje nas loči zgolj ena državna meja, predviden datum je bil 5. september in s tem pričakovane temperature pod 30°C, običajno je dovoljena uporaba neoprena, kolesarska in tekaška proga popolnoma ravni in za letos napovedan “individualni” štart na 5 sekund v dveh valovih, prvi ob 6:30 in drugi ob 7:30 po vnaprej določenem vrsten redu. Seveda organizatorji vse do zadnjega niso mogli 100% zagotoviti izvedbe, so pa že konec junija obljubljali, da so pravila in način izvedbe tekmovanja prilagodili in uskladili z lokalnimi oblastmi in s tem omogočili izvedbo 33. Podersdorf triatlonskega tekmovanja. Kljub vsem dosedanjim odpovedim, razočaranjem in negotovosti sva se prijavila, plačala še eno štartnino in upala, da se razmere glede koronavirusa, vsaj v Avstriji, ne poslabšajo in da tekmo izpeljejo.

Z mešanimi občutki sva se podala na dopust, kjer pa nama najina tekmovalna žilica ni dala miru in sva, kljub negotovosti in slabim obetom glede izvedbe tekmovanj v letu 2020, opravila obsežen blok kolesarskega treninga. Novica, da so bile tekme na Madžarskem in Poljskem v avgustu uspešno izvedene, nama je ponovno dala upanje, da letos kljub vsemu izpolneva najin plan in skupaj opraviva IM. Po drugi strani sva že pričela čutiti posledice vseh napornih treningov in negotovosti zadnjih mesecev in postajala utrujena. Tako sva komaj čakala, da pride 1. september in “easy” teden pred tekmo. Vikend pred tekmo so njeno izvedbo dokončno potrdili in pričela sva s končnimi pripravami. Rezervacija apartmaja, preverjanje vremenske napovedi, plan hrane in hidracije, priprava in čekiranje opreme, analiza proge, štartne procedure, menjalnega prostora in lokacije okrepčevalnic ter seveda angažiranje podporne skupine, saj je za razliko od uradnih IM tekem v Podersdorfu zunanja pomoč dovoljena. Barbarina sestra Beti in njen partner Dušan sta se velikodušno ponudila, da gresta z nama in opravita naporno delo podporne skupine. Bojan je lani v Nagyatadu sam spoznal, kako stresna in naporna zna biti funkcija pomočnika.

IMP6

Končno je prišel četrtek 3. 9. in takoj po službi sva se odpravila v Avstrijo. Na vsak način sva si želela ogledati in preizkusiti kolesarsko progo, zato sva še pred prijavo v apartma oblekla kolesarska dresa in se podala na progo. Lovila sva zadnje sončne žarke in ob sončnem zahodu z odličnim občutkom zaključila 30 km krog, ki naju je v šestih ponovitvah čakal na tekmi. Proga je res ravna kot palačinka, bi rekli kolesarji, z vsega 35 višinskimi metri na krog, a malce več ostrih zavojev (10), v katerih se je potrebno dvigniti z aerobarov. Ozračje je bilo mirno, skoraj brez vetra, temperatura okrog 20°C in oba sva kar letela. V petek dopoldan je sledil ogled plavalne proge in preizkus plavanja v dober meter globoki motni vodi. V njej se dobesedno nič ne vidi, niti 20 cm pred nosom, kaj šele uro na roki. Če želiš preveriti tempo, se je potrebno ustaviti in roko dvigniti iz vode. Po drugi strani pa še dobro, da je vidljivost enaka nič, tako te vsaj ne skrbi, da boš s prsti grebel po dnu jezera, kar se v resnici še prevečkrat zgodi. Tudi plavalni tempo je bil spodbuden, temperatura vode, ki se je v petek ustavila pri 21°C, pa je zagotavljala, da bo uporaba neoprena dovoljena. Po plavanju sva opravila še z registracijo, ki je tokrat potekala zelo formalno z držanjem distance in brez stikov ter družabnih dogodkov. Tudi briefing je potekal na daljavo, precej neosebno z vnaprej posnetim videom. Proti večeru sva oddala kolesi in se dobila še z najino podporno ekipo, s katero smo določili mesti okrepčevalnic na kolesarski in tekaški trasi ter pripravili strategijo hidracije, hrane in hlajenja oz. podajanja ledu. Zvečer je sledil obvezni stretching, priprava opreme, bidonov in štartnih številk, vsebine hladilnih torb podporne ekipe, miselna ponovitev strategije in poteka dirke ter počitek.

IMP7 IMP8

BP: Za razliko od prejšnjih IM je moja noč minila zelo mirno, s trdnim in dobrim spancem, medtem ko se je Barbara pritoževala, da je bila noč zanjo prekratka. Po ustaljeni praksi je zgodnjemu vstajanju ob 3:45h sledil zajtrk s polento in medom, še zadnje preverjanje opreme in obisk WC-ja, ter vožnja na štart, planiran za 6:30. Že 30 min pred štartom smo se morali razporediti po pomolu na razdalji 1 m in nato posamično, ob izpisu imena na štartnem semaforju, štartali na 5 sekund. Že ob prihodu v štartni prostor je bilo čutiti, da bo dan vetroven, nizke jutranje temperature, ob katerih je bilo čakanje v neoprenu še kako dobordošlo, pa nikakor niso napovedovale vročega dne. Zame se je štart pričel ob sončnem vzhodu in po 30 minutnem čakanju na mrazu je bilo prav prijetno zabresti v vodo. Na žalost tekme nisva mogla začeti skupaj, kjer sem računal na to, da se postavim v Barbarino “zavetrje” in se malce pošlepam do dobrega rezultata. Namesto tega smo štartali posamično, kar pa je omogočilo, da smo lahko že od samega začetka plavali v svojem ritmu brez nepotrebnega prerivanja, zaletavanja in iskanja proste linije. Proga je bila dobro označena, tako da sem na koncu res odplaval 3800 m in niti metra več, prej nekaj deset metrov manj. Edina slabost je bila motna in nizka voda, tako da se mi je kar nekajkrat zgodilo, da sem z rokami zabredel po jezerskem dnu. Še sreča, da je le-ta bolj ali manj mivka. Nekaj problemov se je pojavilo tudi pri plavanju nazaj k obali, saj mi je vzhajajoče sonce sijalo naravnost v oči in je bila s tem orientacija malce otežena, ampak nič kritičnega, saj je bil izhod iz vode oz. mesto od koder je bila dovoljena hoja, označeno z zastavami. Ob prihodu v menjalni prostor mi je pogled na uro vlil optimizem in pozitivno energijo. Izpolnil sem plan plavati okrog 1:20h. Sledila je uspešna menjava in začetek kolesarskega dela.

IMP9

BV: Ker je imel Bojan štart eno uro pred mano, sem se k jezeru odpravila z njim in med njegovimi pripravami na štart v miru pojedla zajtrk. Veter, ki je ob sončnem vzhodu nakodral gladino jezera je dal slutiti, da ozračje ta dan ne bo mirno. Tudi tekmovalke smo počasi v dolgi koloni korakale na štartno pozicijo v vodo. Ko sem zagledala svoje ime na semaforju in se je odštelo 5 sekund do mojega štarta, sem se pognala v vodo. Začela sem energično, da bi se izognila moji pogosti napaki, ko sem začela medlo, potem pa samo še popuščala. Tudi meni je posamični štart zelo ustrezal, saj ni bilo običajnega pretepanja, hkrati pa sem lahko prehitevala počasnejše od mene ter občasno našla dober položaj v zavetrju. Vsakih 500 m mi je zavibrirala ura in vzela sem si sekundo, da preverim moj napredek. Prvih 500 m – 9:30, krasno, vse po načrtu, zdaj pa samo tako naprej. V nadaljevanju tekme sem sicer nekoliko popustila, vendar sem bila zadovoljna s tempom okoli 2:00 na 100 m. Uspela sem ujeti par deklet, ki sem se jima uspela prilepiti za nage in plavati za njima v relativno lagodnem tempu. Na tem mestu bi se jima opravičila, ker sta prejeli kakšen udarec po nogah preveč, ampak glede na to, da sta bili Avstrijki, dvomim, da bereta to poročilo. Zadnji km sem dobila občutek, da malo popuščamo, zato sem na zadnji boji odplavala naprej - naravnost v sonce, ki mi je onemogočilo, da bi videla že tako slabo vidne orientacijske točke na obali. Za razliko od Bojana se je meni zdelo, da so zastave ob izhodu iz vode povsem nevidne. Nekajkrat sem se ustavila, snela očala in s pogledom iskala, v katero smer naj sploh plavam. Ostali tekmovalci so plavali že široko okoli mene v vseh smereh, zato se mi je zdelo bolj smotrno, da se zanesem nase, kot da slepo sledim morda prav tako izgubljenim. Nekaj sekund sem izgubila, viška metrov pa nisem naredila, glede na to, da mi jih je ura pokazala nekaj več kot 3700 m. Zaradi plitve vode je zadnji del plavanja potekal »peš« po vodi, ki je segala do kolen. Naša kategorija si je vzela čas za miren sprehod iz vode, medtem ko verjamem, da so favoriti za zmago iz nje šprintali. V menjalni prostor sem vstopila s časom 1:16:18, zelo zadovoljna.

IMP10 IMP11

BP: S kolesarjenjem sem pričel ob 8:10 in že v prvem krogu je bilo jasno, da tokrat ne bo šlo tako zlahka kot pri ogledu proge. Pihal je JV veter, ki se je iz kroga v krog le še krepil in nam slabi 2/3 kroga grenil življenje. Kljub temu, da ni bilo občutka pretirane vročine, pa sem že v drugem krogu začutil, da se pregrevam in od tretjega kroga dalje pričel s hlajenjem z ledom. Analiza podatkov po tekmi je pokazala, da se je temperatura med dirko povzpela celo preko 30°C. Veter in nebo brez oblačka sta poskrbela, da smo imeli razmere kot v ventilacijski pečici, kjer se je led stopil že pred zaključkom kroga. Podporna ekipa je pri vsem tem odigrala pomembno vlogo. V vsakem krogu naju je čakal ohlajen bidon elektrolitov, voda, energijska ploščica ali banana, tableta soli, magnezij in led za pod dres. Še bolj pomembna pa je bila moralna pomoč, bodrenje. Pred tekmo je bil plan, da se na okrepčevalni postaji ustaviva vsak drugi krog. Pri meni je že v prvem krogu padla odločitev, da se ustavim v vsakem krogu, če ne drugega, za ohladitev, izmenjavo besede ali dveh in psihološko stabilnost. Na tem mestu se obema, Beti in Dušanu iskreno zahvaljujeva za vso pomoč, podporo, bodrenje in seveda prenašanje najine tečnobe. Moj plan je bil tudi večji del proge, razen najbolj ostrih ovinkov, voziti na aerobarih in držati moč 200-210 W. V kolikor ne bi bilo vetra bi to moralo zadostovati za čas 5:20h. No, že v prvem krogu sem ugotovil, da to ne bo šlo in da bi bilo potrebno poganjati 220+ W, s čimer se mi je pa utrip nevarno bližal rdeči coni. Kot že rečeno, se je iz kroga v krog krepil veter in naraščala temperatura, s tem pa tudi vedno težje vzdrževanje aero pozicije. Od načrtovanih prehodov v normalni položaj zgolj na najbolj ostrih ovinkih sem se na koncu boril, da sem v aero poziciji vzdržal po 5-10 min. Kolesarski del sem zaključil v 5:35h, podobno kot pred dvema letoma na precej bolj “hriboviti” progi, s povprečno močjo povsem znotraj plana (205 W) in si v menjalnem prostoru vzel dodatno minuto za malce regeneracije. Namesto čim hitrejše stoječe menjave, sem vse skupaj opravil umirjeno, sede J in si privoščil še nekaj požirkov Coca-cole. Slaba izkušnja iz prejšnjega IM je bila dobra šola, tako da si od takrat naprej vedno za v menjalni prostor pripravim plastenko Coca-cole.

IMP12 IMP13

BV: V menjalnem prostoru zaradi protikoronskih ukrepov ni bilo šotora za preoblačenje, zato smo menjavo opravili hitreje, saj smo opremo lahko pustili »razmetano« po svojem prostoru. Po štartu s kolesom sem pozdravila najin podporni duo in se zapodila po rahlem klančku navzgor. In ko je klančka zmanjkalo, je potegnil veter. Dolgčas ne bo! Tolažila sem se, da mi bo glede na krožno traso v eno smer moral pomagati veter. Moja analitična žilica je že v prvem krogu preverila razmerje med vetrom v prsi in v hrbet: 17 proti 13 kilometrov v prid prvemu. Prvi krog sem prekolesarila v eni uri. Odlično. Naslednji krog je bil že malenkost težji. Močnejši veter, previsok pulz, ki ga že v prvem krogu nisem mogla spustiti v normalne okvire, povprečni vati, podpovprečna hitrost. Po glavi se mi ni pletlo nič zanimivega, spremljanje številk na kolesarskem računalniku, opazovanje vinogradov in poslušanje gromkih pokov, ki naj bi iz njih preganjali živali, spremljanje sotekmovalk in sotekmovalcev, zdolgočasenih redarjev ob progi (eden od njih je celo malce zadremal v senci) ... Ne ravno izletniško razpoloženje, kot mi ga je priporočal Igor, ne pa tudi preveč napeto. Občasno me je spreletel občutek sreče, da se nama končno dogaja, da sva končno tukaj, cela in zdrava, po vseh negotovostih preteklih mesecev. Od drugega kroga dalje sem se vsakič ustavila pri Beti in Dušanu, da sem zamenjala bidone, vzela kos banane ali energijske ploščice in med drugim povprašala, kako gre Bojanu. “Odlično!”, se je vsakič glasil njun odgovor. Verjetno mi takrat v skrbi za mojo duševno stabilnost ne bi povedala niti, če bi ga morali odpeljati z rešilcem. Na progi so me prehitevali tekmovalci s štartnimi številkami blizu njegovi, njega pa nisem dočakala. Ampak v resnici me zanj ni skrbelo.

Iz kroga v krog je bil veter močnejši, moč poganjanja je nazadržno padala, z njo pa tudi pulz in moja svežina. Že večkrat sem opazila in tokrat se je zopet potrdilo: proti vetru ne zmorem razviti pravih vatov. Za razliko od Bojana se mi je temperatura zdela znosna in prijetna, kljub temu sem si preventivno za majico tlačila vrečke ledu in spila skoraj 8 dl tekočine na uro. Po planu, v primerjavi z lanskim IM ogromno! Sotekmovalke so me prehitevale ena za drugo in bolj ko se je kolesarska razdalja bližala 180 km, hitreje so padale mimo mene. Delovale so sveže in močne, medtem ko je mene že zdelovala utrujenost. Zavetrje sem si privoščila za minuto, dve, in že je pribrenčal mimo sodnik na motorju in me nič kaj prijazno opazoval. S sodniki še nikoli nisem imela sreče. V vsakem krog sem izgubila nekaj minut in se počasi začela poslavljati od izboljšanja lanskega rezultata. Pa naj še kdo reče, da je popolnoma ravninska trasa enostavna. V menjalni prostor sem pripeljala z rezultatom kolesa 6:16:24 ter rahlo zaskrbljena. Držala sem se vseh točk načrta, ampak nekaj ni štimalo, pulz in vati niso bili previsoki, jaz pa preveč utrujena. Krivdo sem zvalila na vetrovne razmere.

BP: Pri meni se je tudi tek začel povsem po planih in Igorjevih navodilih; 1/3 se držimo nazaj, 2/3 delamo in 3/3 garamo. Plan je bil odteči maraton pod 4h. Prvih 15 km sem se resnično moral držati nazaj. Tempo 5:35 in pulz blizu 140 utr/min so napovedovali odličen tek. Druga tretjina je postala že precej težja in čelni veter v prvih štirih kilometrih kroga, kombiniran z nebom brez oblačka in makadamom, je začel terjati svoj davek. Kljub nenehnemu polivanju z vodo, pitju Coca-cole in jemanju gelov na vsakih 5 km je tempo padel na 5:45. Primerjava razmer z ventilacijsko pečico je povsem na mestu, saj sta nas veter in pripekajoče sonce posušila prej kot v enem kilometru. Zadnja tretjina pa je bila še več kot garanje. Kljub izdatnemu pitju, vnosu kalorij in jemanju tablet soli, so se mi v zadnjem krogu pojavili krči. Resda zgolj trikrat, ampak vsakič v dimljah, kar je zahtevalo vsaj nekaj metrov hoje. V mojem zadnjem tekaškem krogu (v zadnjih 2 km) sva se z Barbaro tudi edinkrat srečala na tekmi. Izmenjala pozdrav, si dala vzpodbudo in zaželela srečo ter vsak v svojem tempu nadaljevala proti zastavljenemu cilju. Gotovo mi je prav to dalo potrebno energijo, da sem kljub krčem, v zadnjih 10 km uspel obdržati tempo pod 6:00 in tekaški del zaključil v času 3:56h. Že na koncu kolesarskega dela sem se nehal obremenjevati s končnim časom in planom IM končati pod 11h. Tako tudi med tekom niti enkrat nisem preveril skupnega časa in pogledal koliko mi manjka do izpolnitve plana. V cilju se je ura ustavila na 11:01:17. Po eni strani veliko zadovoljstvo, saj sem za skoraj 30 min izboljšal svoj najboljši rezultat, po drugi pa rahlo razočaranje, da sem zgolj za minuto zgrešil cilj iti pod 11h. V tistem trenutku se z rezultatom nisem preveč obremenjeval, saj sem pohitel na okrepčevalno postajo in se pridružil podporni ekipi pri bodrenju Barbare v njenem boju s progo, vetrom, soncem in seveda uro.

IMP14 IMP15

BV: Skrbi glede kolesarskega rezultata in utrujenosti sem odrinila na stran, zaprla kolesarsko poglavje ter odprla tekaškega: veter me ne bi smel tako zelo ovirati, energetsko sem polna, vroče ni, sem razmišljala. V štiri kroge po ulicah Podersdorfa in makadamskih poteh v njegovi okolici sem krenila optimistično. Prvi krog mi je šlo dobro. Tempo okoli 6:20 ni sanjski, je pa moja realnost. Po 10 km sem na obratu pri najinih podpornikih vzela nova dva gela in tableto soli in praktično takoj zatem tempa teka nisem več spravila pod 7:00. Pravzaprav že na lanskem IM videna zgodba: pulz normalen, ampak ni šlo več nikamor. Sita, hidrirana, ampak globoko v krizi. Po četrtem gelu mi je postalo še slabo. Na 18. kilometru me je prehitel Bojan, ki je že finiširal proti cilju. Zadržala sem se, da nisem začela tožiti, v kako klavrni situaciji sem se znašla in ga po najboljših močeh spodbujala, naj čim bolje odteče še zadnja dva km proti cilju njegovega tretjega IM. Ko sem prilezla, pošteno demotivirana, do Beti in Dušana, je Bojan v cilju že pobral medaljo in druge priboljške in se jima pridružil ob naši potujoči okrepčevalnico v obliki hladilnih torb. Bila sva soglasna: nikoli več na IM! Po bruhanju v bližnji grm me je motivacija za nadaljevanje tekme dokončno zapustila. Priznam, zavidala sem Bojanu, da lahko že poseda po zelenicah Podersdorfa. Počutila sem se preveč slabotno, da bi capljala še 20 km, niti nisem videla v tem kakšnega posebnega smisla. Moj cilj na tem IM je bil izboljšati lanski rezultat in ker to ni bilo več izvedljivo, sem dokončno vrgla puško v koruzo. Dušan, ki je zbral vse svoje motivacijske izkušnje ter mi naštel vsaj 30 razlogov, zakaj bi morala tekmo nadaljevati, je v trenutku odigral ključno vlogo. Sestavil me je skupaj in kar solidno odtekla tretji krog. Okrepčevalnice so bile že zelo izpraznjene, tekočina pa sparjena, tako da sem spravila vase premalo kalorij. Ker je zmanjkalo plastičnih lončkov, smo v posmeh vsem protikoronskim ukrepom pili vodo iz iste plastenke. Po tretjem krogu sem pritekla na obrat prazna in omotična. Dušan je potreboval naslednjo serijo spodbudnih besed, da me je spravil v pogon. Spomnila sem se tudi na vse zveste navijače, ki so me podpirali pri mojem športu in na dan tekme mislili name. Če že sama pri sebi nisem več imela motiva, sem vsaj njim dolgovala, da pridem v cilj. Pa Beti in Dušanu, ki sta zaradi naju prišla v Avstrijo. Pa Igorju, ki se je trudil sestavljati program treninga v skladu z najino željo, da čim več treningov opravila skupaj in bil hkrati prisiljen odkrivati toplo vodo v novih okoliščinah. Predvsem pa nama, ki zaradi priprav skupaj sploh še nisva izkusila “normalnega” življenja.

Znočilo se je že in zadnjih 10 km sem bolj prehodila kot pretekla. Mimoidoči sprehajalci so mi ploskali in me spodbujali, meni pa je bilo nerodno, da se še vedno potikam po ulicah Podersdorfa. Že v trdi temi sem s časom 13:23:29 pritekla v cilj, vesela, da je agonija za mano in da sem kljub vsemu končala svoj drugi IM. Moje razočaranje je bilo seveda neizmerno, nisva pa niti kasneje, po prespani noči, našla povsem jasnega razloga, zakaj se je tekma zalomila. Še najlažje bi izpostavila veter, ki sem ga morda vzela še premalo resno. Sicer pa se je izkazalo, da je triatlon šport, kjer se mora za uspeh v celoto sestaviti cela vrsta dejavnikov. Ali kot sem prebrala na transparentu neke navijačice ob progi: if triathlon was easy, everyone would do it.

IMP16 IMP17

BP: Glede mojega nastopa pa je bila moja prva misel, zakaj sem menjavo kolo-tek vzel bolj ležerno, morda je bila pa ravno ta dodatna minuta tista, ki mi je preprečila rezultat pod 11h? Sledilo je razmišljanje, kje na kolesu je bil izgubljen čas, mogoče v četrtem krogu, ko sem moral odtočiti, ali odločitev, da se na okrepčevalnici ustavim v vsakem krogu? Kaj pa tek, ali bi se dalo 1 min hitreje, če ne bi bilo krčev? Ko gledaš nazaj se seveda vse zdi enostavno in logično, med samo tekmo, kot je IM, je pa vse nekaj drugega. Že na polovici teka sem razmišljal: “Vsega imam že dosti! Ali mi je tega res treba? To je gotovo in nepreklicno moj zadnji IM!” Ko kasneje analitično pogledam rezultat si pa moram priznati, da se mi je letos skoraj vse poklopilo in da sem šel odlično. Plavanje je šlo po planih (upoštevajoč poškodbo in korono), če na kolesu ne bi pihalo, bi bil lahko čas 10-15 min hitrejši, tek je bil pa dejansko hitrejši od načrtovanega. V idealnih razmerah bi bil rezultat okrog 10:45h, kar je v tem trenutku blizu mojega maksimuma. Sedaj, slab mesec po IM, še vedno nisem prepričan, ali bom še kdaj delal IM distanco. Glede na vložen trud, količino treninga in starost ne vem, ali sem sposoben še kaj bistveno izboljšati rezultat. Še pomembnejše vprašanje pa je, ali sem pripravljen na vso odrekanje, ki ga taka odločitev potegne za sabo. IM ni zgolj dan trpljenja, je precej več! Je več mesecev treningov, odrekanj, utrujenosti, potrtosti, iskanja motivacije, zanemarjanja najbližjih, prijateljev, nedružabnost, …

Seveda pa ni vse samo slabo. Ko se telo regenerira in v spominu zabrišejo travme in težki trenutki, v ospredje stopijo pozitivni spomini. Spomini na vse lepe trenutke, uspešno opravljene treninge, pretečene kilometre, prevožene razdalje in preplavane dolžine, klubska druženja, priprave, novi, skozi trening odkriti kraji, predvsem pa na uspešno zaključen IM. Šele takrat se resnično zaveš, kaj ti je uspelo: “Sem večkratni IronMan!”. In res je, kar pravijo šampioni: “Pain is just temporary but success last forever!”

Kako naprej? Vsaj v naslednjem letu si oba želiva nekaj odrekanj nadoknaditi in uživati tudi v drugih stvareh, kot so hribi, trail teki, izleti, potovanja, popoldanska kavica,... Prav gotovo pa bova ostala aktivna, trenirala, se udeleževala 3k šport aktivnosti in v sklopu kluba še naprej nastopala na različnih tekmovanjih v plavanju, teku, kolesarjenju in seveda triatlonu. Na koncu še zahvala klubskim kolegom za vse skupne treninge in bodrenje ter seveda Igorju, za vse nasvete, načrtovanje treningov, spodbudo in vodenje, posebej pa za to, da sva oba končala IM. Bojan svojega tretjega v štirih letih in Barbara drugega zapored.

 
Komentarji (1)
Podbrezje 189
1 25. OCTOBER 2020 ob 10:50
Laibacher Magda
Pretresena in obenem vzhičena sem ob tem kar sta doživela in uspešno zaključila. Vsa čast in globok poklon vama obema.
Želim vama še naprej vse dobro.

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: