Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
IRONMAN 70.3 Slovenian Istria 2021, Andreja Markovič
 6 bralcem je to všeč. 

Po enoletni prekinitvi se je letos odvil tretji triatlon z uradnim imenom »IRONMAN 70.3 Slovenian Istria«. Najbrž je odveč pisati o tem, koliko stresa in negotovosti je koronavirus povzročili tako organizatorjem kot udeležencem. Kljub vsem omejitvam in okrnjenemu spremljevalnemu dogajanju pa je prireditev dosegla svoj namen: Koper se je ovil v tekmovalno vzdušje, vsi opazovalci in spremljevalci so lahko uživali v vrvežu in navsezadnje − tekmovalci smo prišli do svojega doživetja.

Člani 3K-športa smo tudi letos nastopili v dobri zasedbi in s pridobljenimi točkami zavzeli prvo mesto med klubi. Vsi sodelujoči iz kluba smo pridobili naziv FINISHER, zasedli pa smo tudi nekaj prostora na zmagovalnem odru.

AM1

V čem še je bil letošnji IM zame drugačen in poseben? Najprej v tem, da so priprave nanj pravzaprav trajale dve leti. Veliko mi je pomenilo tudi to, da tekmujeva dve članici naše družine. Zame je bila udeležba na polovički bolj pika na i, zaključek rekreativne sezone. Za Saro pa je bila to težko pričakovana prva uradna triatlonska tekma. Lani se je preizkusila na virtualnih serijah IM in na klubskem triatlonu na Bledu. Ampak znajti se v množici tekmovalcev in ob strogih pravilih čim hitreje priti čez cilj je druga zgodba.

Ne nazadnje pa so – kot verjetno na vsakem tekmovanju – najbolj pomembni vtisi, čustva in zgodbice, ki začinijo takšen dogodek. Ko sva si pred tekmo s Saro ogledovali prizorišče, me je spraševala: »A tukaj ste kolesarili? A tukaj ste tekli čez mesto?« – »Pojma nimam.« Od predlanskega triatlona sem se spomnila druženja z Jano in Filipom, drgetanja na kolesu, navijanja družine … Sama vožnja in tek pa sta potekala kot v transu. Zato bom zabeležila nekaj vtisov, ki so meni osebno najbolj zaznamovali letošnje tekmovanje.

Dnevi pred tekmo

Prvi predtekmovalni panični napad sem doživela tri tedne pred tekmo. Kljub zbirki šestih različnih parov superg sem bila prepričana, da nimam ustreznih. Celo poletje se mi je zdelo, kot da mi je nekdo v čevlje podtaknil uteži. Počasno džoganje, stopicanje, nabijanje srčnega utripa – gotovo so bile krive superge. Še posebej težke so bile na treningih menjave kolo – tek.  Moj edini tekmovalni model me je vedno znova ožulil. Res sem bila slabe volje. Preštudirala sem celotno zalogo Intersporta in podobnih trgovin. Nazadnje sem si kupila nove adidaske. Na kuhinjski tehtnici sem merila grame novega in starih modelov. Ne povsem prepričana v svojo izbiro sem se odločila, da bom v Kopru preizkusila nove Adizero Boston 9.

V dneh pred tekmo sem na spletu preučila imena s štartne liste. Očitno je bilo dvoje: v Sarini starostni kategoriji je izstopala neka Poljakinja, v moji pa naša »puma« − Nataša Nakrst. Iz dostopnih podatkov sem videla, da imajo prijavljene tekmovalke več let triatlonskih izkušenj kot jaz.

Bolj ko se je približeval 19. september, slabša je bila vremenska napoved. Še dva dni pred nedeljo je bilo moč prebrati, da nas čaka nevihtno neurje. S sotekmovalci smo si pošiljali mesidže. Vsebina je bila podobna: a) molim, da ne bo dežja; b) štartam in v primeru neurja odstopim. Sicer ne vem, kako bi odstop zares izgledal sredi gromov in strel nekje med istrskimi vinogradi. Tudi na petkovem briefingu, ki je tokrat potekal kar prek Facebooka, je bilo opaziti strah sodelujočih zaradi neugodne prognoze.

AM2

Ko smo v soboto prispeli v Koper, nas je pričakalo poletno vreme. Sledili so opravki: registracija, prevzem vrečk, štartnih številk. Kolesa in opremo smo oddali v menjalni prostor. Nekateri so preizkušali morje, drugi aktivirali mišice na kolesu. Večina nas je našla nastanitev v Kopru ali bližini, zato sva s Saro po mestu srečevali znane obraze. Znane in nasmejane. Terapevtsko.

Tekmovalni dan

Ob šestih zjutraj je bila hotelska jedilnica že polna triatloncev. Pogledovala sem naokoli, kaj kdo zajtrkuje, saj sem sama vase komaj spravila kos kruha in mini rogljiček. Sarina zbranost je tudi name delovala pomirjujoče. Pripravili sva si napitke, si nalepili številke in šli napumpat kolo.

Dan je bil siv, turoben, ampak topel in brez vetra. Tudi nevihtna neurja so izginila iz vremenske napovedi. Zunaj sva naleteli na trenerja Igorja, ki nas je prišel spodbujat. In kmalu zatem sva našli Natašo, ki je zelo zabavna oseba. Klepetale smo v zvezi s tekmo in Sara nenadoma reče: »Nataša, jaz grem prvič, ti pa mene sprašuješ, kot da vem več kot ti.« Ob zabavnih komentarjih je trema popuščala. V neoprenih smo se prerinile do štarta, Sara in Nataša v hitrejšo štartno cono, jaz pa sem ostala sama. Par metrov stran sem opazila Lovra in Igorja Š., zato sem vedela, da sem se razvrstila v pravo vrsto.

Prve metre plavanja sem z lahkoto sledila nogam pred seboj. Ampak ne dolgo. Motna voda je očitno povzročala preglavice z orientacijo in kar naenkrat sem se znašla v pralnem stroju. Po meni so padale roke in noge, stisnjena sem bila v škarjah dveh plavalcev, da sem morala enega dobesedno odriniti stran od sebe. Skoraj pol razdalje sem plavala v gneči. V drugem delu sem imela okoli sebe več prostora in z lahkoto prispela do konca. Vesela sem bila, ker je bilo v menjalnem prostoru še vedno zelo živahno: torej nisem na repu...

AMa AMb

Temperatura je bila prijetna in prav nič me ni zeblo. Začela sem obračati pedala. Gledala sem na števec: moč, hitrost, utrip – vse je bilo v mejah energične, ampak udobne vožnje. Že na daleč sem na cesti proti Črnemu Kalu opazila svoje navijače. In potem sem še pomahala Sari, ki se je med mojim vzponom že spuščala. Skratka, čas na kolesu je bil čisti užitek od začetka do konca.

Proti Kopru, ko se kolesarski in tekaški del križata, sem med tekači spet iskala zeleni dres moje Sare. Ko sem jo zagledala, se mi je odvalil kamen od srca. To pomeni, da je bilo na kolesu vse OK in da gre tudi njej super. Tik pred vhodom v menjalni prostor sta me čakala Filip in Tomo, ki sta prek spletne aplikacije spremljala moj nastop. Vpila sta mi, da sem tretja. »Kaj …!?« Ta informacija me je spravila še v boljšo voljo. Odločila sem se, da grem takoj na tek in ne na stranišče, kot sem sprva načrtovala.

Ob obuvanju superg  me je prešinilo, če mi je spet kdo vanje podtaknil uteži. Ampak ne, letela sem, zdelo se mi je, kot da imam obute mini trampoline. Po prvih kilometrih sem vedela, da tečem bistveno hitreje od svojih pričakovanj. Disciplinirano sem se malenkost ustavila na vsaki okrepčevalni postaji, čeprav nisem imela potrebe niti po pijači niti po hrani. Še najbolj vesela sem bila, da sem si kozarec vode zlila čez glavo. Razveselila sem se plohe, ki nas je zajela nekje na polovici teka in mi spet omogočila hitrejši tempo. Pa še drugih lepih trenutkov se spomnim: dretja svojih navijačev, ki so vedrili v podhodu, pa Kristjanovih nasvetov med tekom, pa Tomota, ki mi je s kolesom sledil del poti od Izole do Kopra in mi povedal, da je Sara tretja.

Ko se je tek obrnil v drugo polovico, sem začutila tisti znani občutek težkih nog. Nisem imela krize, zaradi katere bi morala upočasniti ali hoditi, samo težko je postalo. Vedela sem, da odštevam zadnje kilometre in metre. Zadnjih 500 metrov, ko sem imela rdečo preprogo na vidiku in spet ob glasnem navijanju, sem še pospešila: pa ne zato, ker bi si s tem izboljšala uvrstitev, ampak iz čistega veselja, da še zmorem. To je bil moj prihod v cilj. Komentator iz zvočnika je sporočil moje ime in tretje mesto v kategoriji. Prevzela sem majico in kolajno. Svoj čas izpred dveh let sem izboljšala za več kot petnajst minut.

Vtise po končanem nastopu je težko opisati. Nekatere trenutke človek skrbno načrtuje. Sestavi si plan A, pa variante od B do Ž. O nekaterih trenutkih sanjamo, ampak se zavedamo, da ostajajo v sanjah. In so trenutki, o katerih si ne upamo niti sanjati, ker se nam zdijo tako nedosegljivi. Moja želja pred tekmo je bila, da se Sara uvrsti med najboljše tri. Nikoli pa nisem niti pomislila, da bom na prireditvi ranga IM tudi jaz stala na stopničkah ob boku vrhunski Nataši, ki ji iz srca privoščim zmago. Pa se je vse poklopilo: dan brez nevihtnih neurij, morje brez valov, kolesarjenje brez drgetanja, superge brez svinca in ravno prav obvladljiva konkurenca.

AM3 AM4

AM5

 

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: