Vtisi, ki ste jih poslali iz tekme v St.Poeltnu, iz prve roke odražajo to, kar ste tam čutili, uresničili, doživeli, … Vsi po vrsti so pozitivni, polni lepih občutkov. Si upate reči, da ne greste nikoli več?

.....

Dan rekordov 3K Športa, je zapisal Igor v vabilu za naše pisne prispevke. Ne bi se mogel strinjati bolj. Verjetno so mišljeni predvsem osebni rezultatski rekordi, ki smo jih dosegali kot za stavo.

Seveda je ta vidik zelo pomemben ali pa kar najpomembnejši, saj vsi iščemo merljivo potrditev za trud, ki smo ga do poka štartne pištole v jezeru Viehofner vložili v naše treninge.

Pa vendar, kaj pomenijo minute in sekunde za športnike našega kova, če nimaš nikogar, s komer bi delil pričakovanj, pa tudi negotovosti, bojazni in morebitnih strahov na predvečer tekme? Kaj pomenijo minute in sekunde, če nimaš nikogar, ki bi mu od srca zaželel sreče in vsega dobrega na sami tekmi oz. nikogar, ki bi tebi želel enako? Kaj pomenijo minute in sekunde, če nimaš nikogar, ki bi mu s stiskom roke ali objemom v ciljnem prostoru izrazil spoštovanje za dosežek na tako izjemni tekmi? Kaj pomenijo minute in sekunde, če nimaš s kom deliti veselja, navdušenja ali celo vzhičenosti, pa tudi grenkobe, razočaranja, bolečine ter drugih občutkov, ki si jih doživljal med in po tekmi?

Osebno menim, dragi 3K-jevci, da smo pravi rekord postavili na tem področju. Iskrene čestitke, predvsem pa zahvala vsem, ki ste na kakršenkoli način sodelovali z mano pri izmenjavi opisanih občutkov.

Robert Gornik

.....

Zadovoljen sem. Prvotni cilji so bili previsoki (pod 5 h) in prav res sem zadovoljen, da sem - najpomembneje - že na kolesu znal preračunati ETA in si zapovedal, da potemtakem pa lahko ostanek kolesa in cel tek lahko celo malo uživam, ko sem že v mestu.

In - spet najpomembneje - mi je to uspelo. Če sem bil pa česa pred, med in po dirki res vesel (izzvzemivši moje tri ženske, ki so itak krucialna reč v mojem življenju, tako pomembna, da sem se dal ubogi Lavrci zadnjo noč brez milosti brcati in mikastiti, ker ji je bilo v postelji zraven pretemno in je zlezla k nama na - kakopak - enojno ležišče), je bila vaša družba. Klepet in obešenjaške šale s celo ekipo pri preoblačenju, modrovanje z Iztokom, Marjanom, Obijem in Petrom ob čakanju, da nas rumene kapice spustijo v vodo, potem par besed z Alešo in Alešem na kolesu (in ponosen 'dejmo' Dragu, ki je pribrnel mimo nas ko en kiborg) pa potem prijazni pozdravi z Matjažem, Rokom, Mihom in Arturjem med tekaškim delom.

Če mene prašate, je to tisto, čemur strokovno rečejo neka socialna mreža, v kateri se človek počuti udobno in predvsem bolj varno kot bi se povsem sam. Eto, hvaležen sem vam za to. In se že veselim naslednjih izkušenj te vrste. Igorju sem pa itak že povedal, da je bila njegova prisotnost na dirki in to, da nas je vse počakal, ena zelo lepa reč. Aja: zvesto me je spremljala Matejeva čelada solzica. Pozabil si mi povedati, človek, naj zaboga ne sklanjam glave vrh klanca, ko se je švic dobesedno vsul na notranjo stran vizirja! Odtod tudi moj 'veseli' izraz med tekom: kako bi ne zgledal "kot da ga je en sam prešeren nasmeh", ko pa se mi je ves zgornji del lobanje skrčil na velikost kivija.

Tone Vrhovnik Straka

..... 

St.Poelten 1., 2., 3….zadnjič?

Čeprav zadnje čase bolj poredko vzamem pero (beri tipkovnico) v roke, se tokrat  kot tršica že moram oglasiti.

Največ zaslug, da sem tudi to leto pristala v St.Poeltnu ima Anja..Ko sem po SP v Clearwatru popolnoma brez športnih ciljev kraljevala za bogato obloženo decembrsko mizo , me je prepričevala: »Daj prijavi se, gremo skupaj …  Da ti kasneje, ko bo že prepozno, ne bo žal….«

In sem se prijavila…Vendar so bile  tokrat moje želje v zvezi s tekmo povsem drugačne  kot prejšnji dve leti. Prvo leto sem si zmage in s tem edinega slota v moji kategoriji res želela.To je bila obenem moja prva resna tekma po 12 letih in sem jo temu primerno resno tudi vzela. Načrtno sem se pripravljala in rezultat ni mogel izostati . Tekmo sem  kljub hudim nalivom in nevihtam zaključila z odličnim časom 5:00:10.V normalnih razmerah bi to pomenilo čas nekaj minut pod petimi urami.

Nad organizacijo prireditve in vsemi tremi progami sem bila navdušena; to je bil prav gotovo eden najlepših triatlonov v moji karieri nasploh..Nastopilo je nekaj več kot 600 triatloncev in na cesti ni bilo nobene« gužve«…

Naslednje leto sem se v St. Poelten odpravila s četico 3-K ajevcev … Večina od njih se je prvič spopadla s polovičko. Imeli smo se res lepo ; pred tekmo in po njej. Navijači 3K in predajanje krone v ciljni areni so bili nepozabni. Sama sem si brez težav ponovno prislužila slot za Florido, vendar sem se z Anjo, Kajo, Dragom in Bobijem podala v borbo za njihovo mesto pod floridskim soncem še v Antwerpen. Odločila sem se namreč, da brez njih na Florido ne grem! Njihovih slotov sem si želela vsaj toliko kot oni sami.

Uspelo nam je. Skupno organiziranje potovanja in bivanje na Floridi je bilo veliko bolj sproščeno in zabavno kot prejšnje leto, ko sem bila za vse sama. V tem času smo postali pravi prijatelji in prav zaradi njih in še mnogih drugih meni dragih  3-k ajevcev, sem se letos spet vrnila na »mesto zločina ».

Kot sem že na začetku zapisala tokrat zaradi povsem drugačnih razlogov kot prvič…Na Florido v nobenem primeru nisem nameravala, ker bi bil to tretjič zapored res prevelik finančni zalogaj, pa še dvakrat je bilo čez glavo dovolj…

Ker pa si je vseeno vedno treba postaviti neke cilje, sem si jih:

In kakšna je bila realizacija zastavljenih ciljev?

Ad 1) 200%; Drago, Matjaž, Iztok, Peter, Bobi, Suzana, Aleš, Ana in tudi vsi ostali, ki niste bili moji cimri …bili ste izvrstna družba. Hvala vam za vse prijetne trenutke in pomoč…Lepo je vedeti, da se lahko vedno na koga obrneš…

Ad 2) 200% Trpela  nisem (najbrž bi vsaj malo morala), v zastavljenem času sem  prišla v cilj, da o moji elegantni predstavi pri menjavah sploh ne govorimo. Tokrat sem prekosila celo samo sebe. Brez dvoma sem bila kraljica menjalnih prostorov.

Po plavanju sem najprej s taborniško natančnostjo iskala ženski garderobni šotor in  po temeljitem dvakratnem  obhodu ugotovila, da je šotor le eden in je ženska garderoba za predelno steno …Potem se je bilo treba seveda še temeljito obrisati, obuti nogavičke, lepo zložiti plavalno obleko in jo pospraviti v za to posebej pripravljeno najlon vrečko, da se ostale« cunce«, ki sem jih pripravila za primer močnega sneženja (rokavčki , anorak…) ne bi zmočile…In še je bilo drobnih opravkov ...

Pravzaprav sploh ne vem , kako mi je vse to uspelo postoriti v manj kot 5 minutah. Pa še« prlaufat« do bicikla! Res sem »carica«!

Ampak 3-kajevci: NE ME POSNEMAT!!!

Ad3) Opa , tu bi se pa skoraj zataknilo.Ko sem v zastavljenem tempu ponosno »oddrobencljajala« zadnji krog na stadionu in odvihrala mimo Igorja, ki je vneto navijal, je moj tekaški čas kazal pod 1uro in 38 minut. Morala bi le zaviti levo in po preprogi v cilj…Pa me je evforija  še enkrat ponesla v ciljno areno mimo bogato obloženih miz in navijaških množic…A glej ga šmenta , ko sem hotela v cilj, ga kar naenkrat ni bilo…Bil je le izhod v tretji krog..Ponovila se je Florida..Tokrat povsem po moji krivdi…Jadrno sem se obrnila, odšprintala v drugi smeri skozi ciljno areno in potem skozi cilj  s tekaškim časom 1:39:53. Uspelo mi je… Šlo je res za las , ampak dramatičen vložek je vse skupaj le še popestril…

No pa še za konec.

Ponosna sem na vse vas, ki ste pogumno opravili s »polovičko«.

Čudovita družba ste..

V St. Poelten  pa skoraj gotovo ne bom več šla. Moti me , da so organizatorji postali preveč pogoltni. 2400 tekmovalcev je za tako tekmo po mojem preveč. Zastoji v prometu pred startom, čakanje na hrano, čakanje na prevzem vrečk po tekmi, čakanje na tuš …, kamor koli seže oko same vrste in čakanje.

Morda pa si v naslednjem letu le uspem kupiti nov avto (Berlingo) in se z njim odpeljem spet na kako prijetno vaško tekmo..

Se mi bo še kdo pridružil?

Nataša Nakrst

.....

Seveda ni bilo kot prvič. Majcen mi je to povedal že nekje pozimi, ko sem modrovala o tem kako super se bo zopet poditi po hribčkih okoli St Poltna.In res ni bilo. Začelo se je že teden dni prej, v Dubaiu: 

Skeptično sem nabirala energijo. Namesto kolesa mi je bila pri roki kamela:

 Po mojem sem tudi jedla kaj čudnega : 

In prišla v Ljubljano s primernimi prebavnimi motnjami. Cel teden je bil naravnost enkraten: oglje, Linex, Rehidrato prašek za otročke z drisko, metin čaj, eno tekanje, en kolo in nič plavanja. Pravi teden počitka pred prihajajočim naporom. Bolj se je bližala nedelja, več možnih zastrupitev sem imela. Vsak dan sem si izmislila po eno novo. Majcen se je držal odlično, prav po moško je  ignoriral moje stokanje. Tu in tam mi je pripadal kakšen ohrabrujoč poljubček. Iz previdnosti se ni spuščal v pogovore okoli možne neudeležbe, ali odstopa, saj me kar dobro pozna in ve, da so možnosti za spremembo plana pri meni skoraj nemogoče. In tako sem se znašla na startu. Z Majcnom sva bila malo pozna. V akcijo je stopil Drago in oba sta me kar naenkrat oblekla v plavalno obleko (upam, da ne obstaja kakšna fotka), mi iz rok vzela še zadnjo hrano, ki sem jo hotela basat vase in me porinila med rdeče kapice s katerimi sem startala. Od mojih dragih prijateljev na obali sem se poslavljala, kot da me ne bo nazaj celo leto. Prava drama. Kar je sledilo, ni bilo prav nič podobno spodnji sliki: 

Ko so proti koncu prvega jezera med nas pridivjale črne kapice, me je že malo stiskalo. Ko pa so me v drugem jezeru dohitele rumene, me je zagrabila prava panika. Majcen je imel namreč rumeno in startal je 20 minut za menoj. Me je kar odneslo iz jezera, kjer je čakal Beno s fotoaparatom, me veselo poklical, da naredi eno super fotko kako lezem iz vode. Na vsak način sem se hotela postaviti pokonci, da bi zgledala cool, vendar sem se še isti trenutek spotaknila in pogrnila po lepem modrem tepihu. Tekla sem mimo mojega otroka. Maruša je hrabro navijala :« dajmo mami«, kar je bilo vspodbudno, njen obrazek pa je kazal  zaskrbljeno sliko. Najbrž nisem prav fajn zgledala. Letos sem se potrudila poiskati ženski del šotora, kjer sem se V MIRU, pa vendar kanček hitreje kot lani preoblekla. Drage dame, seveda nisem pozabila na nogavičke, rokavičke in narokavčke. (tega triatlonci na tekmi ne uporabljajo). Zajahala sem svojega prijateljčka in sva se podala na 90 km dolgo pot.

Gumi defekta sicer nisem imela:

Vendar je moj čas na koncu kazal, kot bi jih imela najman 5. Dan pred tekmo sva z Majcnom namreč trenirala menjavo zračnice in mi je šlo odlično. Po mojem je nekaj narobe z mojim kolesom. Meni se je zdelo, da grem kar dobro, klanci so me sicer zdelovali ( Iztok hvala za roko), vendar sem še vedno lahko občudovala prelepo naravo okoli sebe. No, mogoče se prav to na tekmi ne dela. Letošnji način štarta mi je omogočal, da so me na kolesu srečali vsi naši fantje in prav fajn je bilo kakšno reči z njimi. Aleš Juren, fajn je bilo poklepetati s teboj. Pa Rok B. si je izmislil eno fino : IronLady. Ker so me vsi tako lepo nagovarjali, ko so peljali mimo, me je zmotilo, da mi Vrhunc ni namenil niti besede. Zapodila sem se za njim in ga klicala toliko časa, da mi je namenil pozdravček. Ojoj kaj delajo mamila (PowerBar). Noge so me že kar dobro bolele, ko sem pribrzela v menjavo za tek. Tokrat nisem imela damskih pripomočkov, zadostovala je kapica. Začel se je pravi boj : ZA ali PROTI. Tako je potekal vsak kilometer. Bilo mi je težko. Nisem se počutila takole:

Ko me je Tovariš zagledal, je kričal kot da bi podirala svetovne rekorde. Moč v njegovem glasu in glasovih Suzane, Vande, Gordane in ostalih na tribuni me je prepričala v moji odločitvi – končati v cilju. Ljubček mi je stisnil par poljubčkov na 11km, kar me je spravilo v jok kot malega dojenčka. Takoj sem začutila, da moram malo stokati. Oh te ženske.... Malo solzic, skok na stranišče in novim dogodivšinam, v novem krogu teka nasproti. Na 16km srečam neko Špelo, malo klepetava, ne more teči zaradi krčev. Najraje bi jo nesla, pa ne morem. Pravi, da se vidiva v cilju, pogumno. In res. Tekla sem zadnjih 400m. Tovariš zahteva tek do konca, Majcen mi ne dovoli vsaj malo hoditi, tri korakce.......In sem pritekla, pred tribuno, Suzano, Vando, mojo Marušo in ostale. Drage dame saj veste kako sem se počutila, ne bom izgubljala besed. In potem so sledili objemi, poljubčki, čestitke in vse kar sodi zraven. In bilo je lepo.  Z Majcnom sva uspela zboljšati rezultate lanske tekme. Jaz sem si zaslužila počitek. Majcen pa nove treninge za Ironmana v Celovcu. Tako pač je: pridnim deklicam, pripada počitek.  Fantje fajn ste bili. Punce brez vas, St.Polten ne bi bil St.Polten. In še tole za Suzano in vse tiste ki še razmišlajte: ST POLTEN enostavno MORATE probati. Res je CARSKO, vsaj PRVIČ.

Aleša Sicherl

.....

Pravijo, da prvega ne pozabiš, vendar se je tudi na mojem drugem 70.3 ironmanu zgodilo zame toliko novih stvari, da mi bo še dolgo ostal v spominu. Najprej potovanje s klubskimi kolegi z avtodomom na prizorišče, ko se je začelo zapletati že v Ljubljani z razbitim ogledalom in menjavo akumulatorja in nam je potovalni tempo tako padel, da smo po štirih urah avanture zavili v  boks na Tepanjah in si privoščili dobro kosilo, ter podprti nadaljevali s potjo proti St.Pöltenu. Presenečenje je sledilo tudi na večer pred tekmo, ko je Igor prinesel liter terana in dejal, da ga bo treba spiti en deci za boljšo moč na dirki. Sam sem se zaradi putike temu raje odrekel in izgleda naredil napako saj je pivcem drugi dan dobro letelo.  Igor upam, da prineseš tudi drugo leto še kakšen liter!

Tudi tekma je postregla z presenečenji in sicer je bilo prvo že na plavanju, kjer sem pričakoval več pretepanja zaradi večje gneče na koncu pa je šlo prav gladko in se nisem z nikomer pretepal tako kot lani z Tonetom, kar sva ugotovila šele ko sva prišla iz vode, saj sva prej oba mislila , da mlativa kakšnega Avstrijca. Ko sem se po menjavi usedel na kolo pa so me presenetile ritne mišice (prvič) saj so me šponale in bolele kakšnih prvih 10 km potem pa je steklo in tempo in občutki so bili dobri vse do 82 km, ko mi je po zadnjem spustu počila zadnja guma. Očitno sem se prejšnji dan pred kolegi preveč hvalil, da še nisem imel nobenega gumidefekta na specialki in je, ne vem kdo, uslišal mojo prošnjo in me presenetil z tem neljubim dogodkom, ki mi je prinesel dobrih 10 minut prisilnega postanka med katerim sem izrekel nekaj sočnih besed.Na teku pa sem rabil nekaj časa, da so se noge malo omehčale in da sem spravil vase prvo coca colo (mogoče bi še bolj pomagal teran) in gel potem pa sem se s svojim tempom boril do konca, ter z gumidefekt pribitkom časa lovil mejo šestih ur za katero sem na koncu mislil , da je že izgubljena. V ciljni areni pa me je presenečenega prvi spodbodel Igor nato pa še sekunde na uri, ki so se pomikale proti 6:00:00, a mi jih je nekaj le uspelo prehiteti in ustaviti uro na ciljni črti pod to mejo.

Občutki po dirki so kljub presenečenjem, ki so se zgodila super in mislim, da bo sledila še kakšna polovična (ali pa tudi cela)  ironmanska preizkušnja. Na koncu pa hvala Igorju in vsem navijačem ter soborcem za vzpodbujanje in čestitke.

Artur Rutar

.....

Moja prva tekma v polovički. Ni bilo tako hudo, kot sem si na začetku predstavljal. Čudovito vzdušje, ki  te ponese. Sotrpini iz kluba. Verjetno smo bili daleč najbolj zastopani klub na tekmi. Sodelovanje na vseh ravneh. Nesebična pomoč in nasveti bolj izkušenih. Predvsem pa druženje in pogovori, saj je teh na treningih v vodi skoraj nič, na teku pa tudi bolj malo. Največkrat takrat ko imamo počasen teden. S samim rezultatom sem zelo zadovoljen.

Pri plavanju sem imel v rokah vsaj dve do tri minute rezerve. Nihče me ni potunkal ali na kakšen drug način oviral. Skratka super. Tudi roke me niso po plavanju bolele, saj sem se bal, ker plavamo v obleki, da bo okrog ramenskega sklepa hudo. Pa ni bilo. Povprečni utrip 138. Po plavanju pol litra hidratov in težave pri slačenju obleke. Ni šla čez noge. Zato tudi 8 min za menjave. lahko bi skrajšal na 5 min.  Kolo. Lepa proga, ob Donavi veter v hrbet, klanec ni bil prehud, povprečna hitrost 28,33 km/h. Lahko bi šlo do 30 km/h pa sem raje hranil energijo za tek. Po Igorjevem nasvetu sem popil deset gelov. Z energijo nisem imel težav. So pa mimo padali bolidi, ki sem jih lahko samo občudoval. povprečni utrip 135. Glede na to, da sem do tekme na kolesu naredil samo 650 km, je rezultat super. Z daljšo kilometrino bi se lahko spustil na 2h45'. Vendar so rezultati odsev tega kar vlagaš pri treningu. Meni za vse enostavno zmanjkuje časa. Mi je pa kolo vedno bolj všeč, čeprav sem imel na začetku do njega odpor. Tek.

Moj favorit. Mislim, da smo skoraj vsi 3kajevci, zaradi Igorjevih včasih ubijalskih treningov najmočneši prav v teku. Začel sem hudo rezervirano, se basal z geli in prvi krog je minil dva tri. V drugem sem začel malo pospeševati, najbolj v zadnih petih km, ko sem videl, da ne bo več nobenih težav in krčev. Zadnji km sem odtekel celo 3'52''.

Med samim tekom pa je šlo od začetka na 4'40'' do 5'25''. Tudi tu bi lahko čas izboljšal za vsaj 10', vendar nisem upal ker nisem vedel kaj me čaka. V drugem krogu je bila tudi vročina tista, ki me je začela zdelovati. Kljub vsemu sem v cilj prišel brez težav.  V tekmi niti enkrat nisem pomislil, da je ne bi končal. Kot sem že napisal te vzdušje ponese. Kolesarska proga je res lepa z večinoma dobro podlago. Najbolj od vsega pa je, da bolje spoznaš druge člane kluba, saj smo bili res veliko skupaj. Rad bi se zahvalil vsem skupaj, še posebej pa Dragu, Bobiju, Iztoku, Petru in jasno Igorju, ki so mi bili v oporo in pomoč, ko sem ju najbolj potreboval. Kako naprej? Še prezgodaj. Letos zagotovo še kakšen olimpik, pa veliko kolesa, potem bomo pa videli.

Aleš Juren

.....

Tekma je za nami. Noge bolijo,  vsi smo še polni vtisov.

Tako kot lani je bilo tudi letos enkratno. Videvali smo se pred tekmo, na progi pa tudi po tekmi. Lepo je bilo videti vse prijatelje iz kluba.

Predhodnica postavi bazni tabor

Ekipa se povečuje