Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport Logo 3K Sport, Trik Sport

 
Šport in gibalna oviranost
 31 bralcem je to všeč. 

Matej Peljhan univ.dipl.psih., spec.klin.psih.

Vpliv športa na človeka

Življenje sodobnega človeka postaja vse bolj stresno. Premalo gibanja, sedeče delo, nezdravo prehranjevanje, kajenje, uživanje alkohola, pa tudi psihične obremenitve, hiter življenjski tempo, pomanjkanje prostega časa, usmerjenost v materialne dobrine, medosebna odtujenost so nekateri dejavniki stresa, ki negativno vplivajo na človekovo psihofizično ravnovesje. Tako človek kot družba v celoti vse bolj spoznavata, da je zdravje vrednota, za katero je treba nekaj narediti še preden je potrebno posledice odpravljati z zdravljenjem. Zdi se, da je v aktivnem iskanju zdravja in kvalitete življenja človek odkril kar primeren način za spopad s tem problemom. To je ukvarjanje s športom in z gibalnimi dejavnostmi.

V medijih se vse pogosteje govori o tem, kako koristna je športna vadba. Navajajo se izsledki številnih raziskav, ki poudarjajo številne pozitivne vidike športnih aktivnosti za celotno biopsihosocialno delovanje človeka.

S telesnega vidika si človek s pomočjo športa krepi  in izboljšuje različne sisteme: od kardiovaskularnega, dihalnega, imunskega do mišično- skeletnega. S primernim gibanjem se izboljšuje fizična moč in vzdržljivost, ohranja se okretnost in koordinacija. Marsikdo se s pomočjo športa znebi odvečnih kilogramov in si pomaga pri oblikovanju telesne postave.

Na psihološkem področju se dobrobiti športa kažejo še raznovrstnejše. Gibanje je dejavnost, po kateri človek hrepeni skozi vsa življenjska obdobja. Šport lahko duševno sprošča in pomirja ali pa zabava in aktivira. Lahko predstavlja prostor osebnega ustvarjanja, način uresničevanja lastnih želja, obliko uveljavljanja. S pomočjo gibanja marsikateri človek lažje doseže občutek notranjega ravnovesja, zadovoljstva in povezanosti z naravo. Šport pozitivno vpliva na samopodobo in občutek lastne vrednosti. Po športni aktivnosti se zdijo človeku lastne misli bolj jasne, številni problemi, ki ga obremenjujejo pa lažje rešljivi. Celo pri zdravljenju težjih duševnih težav in motenj, kot so anksioznost, depresivnost, bolezni odvisnosti, vedenjske motnje, idr., se lahko šport s pridom uporablja.

Šport je lahko pomemben dejavnik socialnega življenja človeka. Omogoča mu, da se zabava v družbi z drugimi, sklepa poznanstva in prijateljstva ter se počuti del skupine. V šport se lahko vključuje skozi najrazličnejše socialne vloge, ki mu vsaka na svoj način prinašajo izkušnje, ki mu koristijo v drugih življenjskih situacijah. Lahko je udeležen kot aktiven igralec, trener, sodnik, organizator, gledalec, navijač. Uči se sodelovati, povezovati, stremeti k skupnemu cilju, biti strpen, upoštevati pravila, podrejati vodji, doživljati zmage, prenašati poraze.

Gibanje in udejstvovanje v športnih dejavnostih je še posebej pomembno za otroke. Že od najzgodnejših razvojnih obdobij poteka psihosocialni razvoj v tesni prepletenosti z razvojem motorike in gibanja. Motorične funkcije otroku omogočajo lastno aktivnost, odzivanje navzven, iniciativnost, prakticiranje, eksperimentiranje in pridobivanje številnih drugih izkušenj, ki so nujno potrebne pri procesu individualizacije in zdravem kognitivnem, čustvenem in socialnem razvoju. Tega se zavedajo tudi starši, saj izkušnje kažejo, da se velika večina otrok vključuje v vsaj eno športno dejavnost. Starši menijo, da je šport vir otrokove zabave, ugodno pa vpliva tudi na razvoj otrokovega značaja in fizične pripravljenosti.

Vpliv športa na razvoj osebnosti potrjujejo tudi številne raziskave. Športniki se od tistih, ki se s športom ne ukvarjajo, razlikujejo v več osebnostnih potezah. Na splošno so bolj ekstravertirani, bolj storilnostno naravnani in čustveno stabilnejši. Imajo  večjo potrebo po dražljajih, lažje prenašajo frustracije, se znajo bolje soočati s težavami in imajo nasploh boljšo samopodobo. V družbi se dobro znajdejo in so bolj komunikativni. Imajo visoko motivacijo, pri doseganju cilja so samodisciplirani in sposobni prevzemati odgovornost.

Seveda pa ima šport tudi negativne plati. S pretiravanjem in nepostopnostjo lahko človek preobremeni svoje telo in škoduje svojemu zdravju. Uporaba nedovoljenih poživil, ki postaja celo med rekreativci vse pogostejša, ima številne negativne posledice. Zaradi ukvarjanja s športom lahko človek zanemari ostala življenjska področja kot so: družina, izobraževanje, poklic, idr. Šport lahko postane beg pred reševanjem življenjskih težav. Mnogo športnikov skozi šport razvije negativne osebnostne poteze kot so agresivnost, sovražnost, egoizem, dominantnost, netolerantnost in sebičnost.


Šport je za osebo z gibalno oviranostjo še posebej pomemben

Marsikdo misli, da sta šport in gibalna oviranost dva pojma, ki ne gresta dobro skupaj in se med seboj celo izključujeta. Šport namreč od človeka zahteva prav to, za kar je ta človek prikrajšan, to je gibanje. Razširjen je tudi stereotip, da invalidi niso fizično zdravi in se zaradi tega, da si ne poslabšajo zdravstvenega stanja, ne bi smeli izpostavljati telesnim obremenitvam, ampak bi morali večino časa mirovati in počivati. Pogosto je med ljudmi zaznati tudi, sicer prikrito, pa vendar prisotno stališče, da je športna aktivnost telesno hendikepiranih zaradi »čudnega« izvajanja gibov in razkazovanja »nepopolnih« teles neestetska in »nespodobna«. Ti ljudje mislijo, da invalidi prejemajo socialne prejemke zato, da lahko ostanejo doma in se jim ni treba preveč kazati v družbi.

Vendar, ko govorimo o pozitivnih ali negativnih vplivih športnih dejavnosti na človeka, mislimo na vse ljudi brez razlike. Tako na odrasle, kot tudi na otroke. Tako na »zdrave«, kot tudi tiste, ki imajo že v osnovi take ali drugačne težave z zdravjem ali fizičnim delovanjem. Mislimo tudi na »otroke s posebnimi potrebami«, otroke z duševno manjrazvitostjo, otroke z okvaro sluha, okvaro vida, otroke z dolgotrajno boleznijo in otroke z gibalno oviranostjo. Prav za vse velja, da imajo popolnoma običajne in normalne življenjske potrebe. Tudi potrebe po zdravju, gibanju, zabavi, sprostitvi, druženju, tekmovanju, torej za vse tiste za katere smo že rekli, da je šport idealno polje za njihovo uresničevanje. Prav nobenega razloga ni, da ne bi verjeli, da je za osebe s posebnimi potrebami ukvarjanje s športom prav tako pomembno, kot za »zdravo« populacijo. Še celo več, zanje je šport in gibanje še pomembnejše kot za ostale. Zakaj?

Neizpodbitno dejstvo je, da doživijo otroci z gibalno oviranostjo v življenju veliko negativnih izkušenj, poleg tega pa so za marsikaj pozitivnega prikrajšani. Zaradi telesa, ki jim ne služi tako kot ostalim otrokom doživijo prenekatero bolečino, prebedijo marsikatero noč in so pogosto utrujeni. Strokovne obravnave jim prinašajo boleče medicinske preiskave, odhajanje iz varnega doma, spreminjanje okolja, bivanje v bolnišnicah, operacije, in »tuje« ljudi, ki posegajo v njihovo intimo. Na tak ali drugačen način se jih dotakne stiska staršev, katerim se ob novici, da z otrokom ni vse v redu podre ves svet. Lahko traja več let, da se prilagodijo na novo življenje, čustveno sprejmejo otroka takega kot je in razvijejo z njim odnos, ki temelji na realnih pričakovanjih. Mnogi izmed njih tega dolgotrajnega in težkega  procesa ne zmorejo do konca izpeljati celo nikoli. Otroci z gibalno oviranostjo pogosto ne zmorejo samostojno sodelovati v otroški igri, pri merjenju moči in spretnosti z vrstniki so največkrat poraženi, v skupini veljajo za »drugačne«, za tiste, ki jim je treba iz usmiljenja neprestano pomagati ali za tiste, iz katerih se lahko odkrito ali prikrito norčujejo. Tudi pri šolskem delu imajo nemalokrat težave, tako da se tudi na tem področju težko uveljavljajo.

Kljub različnim zakonom, ki regulirajo pravice otrok s posebnimi potrebami, ostaja življenje neizprosno. V družbi prevladujejo predvsem tržni principi, ki ljudem z manjšimi zmožnostmi, zaradi nekonkurenčnosti v primerjavi z ostalimi, večkrat onemogočajo, da bi bili uspešni. V športu pa je lahko precej drugače. Po eni strani je šport tako kompleksen, da se v njem zrcalijo številne značilnosti družbe. V mnogočem je podoben življenju in je kot nekakšen svet v malem. Po drugi strani pa šport le ostaja samo igra. Igra, ki je določena s strukturo pravil. To predstavlja vir številnih možnosti za otroka z gibalno oviranostjo. Pravila lahko spreminjamo in prilagajamo tako, da se bo otrok z gibalno oviranostjo lahko integrirano z drugimi, na enakovredni osnovi, vključil v igro, pri tem pa sama igra ne bo prav nič izgubila na vrednosti, atraktivnosti in zabavnosti. Marsikateri otrok z gibalno oviranostjo bo edino v svetu športa lahko doživel izkušnje, za katere je v življenju prikrajšan. Osebne izkušnje pa so pa nujno potrebne za njegov zdrav celostni razvoj. Večkrat se bo tak otrok edino v športu lahko samopotrjeval, zabaval, sproščal in usmerjal odvečno energijo. Učil se bo sodelovati, voditi, podrejati, tekmovati, zmagovati in zgubljati. Spoznal bo pomen postopnosti, vztrajnosti, požrtvovalnosti in poštenosti.

Pomen ukvarjanja invalidov s športom potrjujejo tudi raziskave. Te kažejo, da so invalidi športniki, v primerjavi s tistimi, ki se v šport ne vključujejo, s kvaliteto svojega življenja bolj zadovoljni. V odnosu do sebe in svojega okolja so bolj samozavestni, imajo boljšo samopodobo in višjo stopnjo samospoštovanja. Tveganje, da bodo razvili negativne in neučinkovite mehanizme reševanja problemov, postali zavrti, depresivni, zaprti vase in čustveno labilni, je ob ukvarjanju s športom pomembno manjše, kot sicer.

Šport igra pri otrocih z gibalno oviranostjo velik pomen tudi v rehabilitacijskem smislu. Čeprav šport ne more biti nadomestilo za fizioterapijo, delovno terapijo in druge strokovne obravnave, pa športna vadba, ki je primerno izbrana in ustrezno vodena, predstavlja pomemben dejavnik pri okrevanju in razvijanju prizadetih motoričnih funkcij. Še posebej zato, ker se običajno otroci vključujejo v šport z velikim veseljem, do strokovnih obravnav pa večkrat izražajo odpor.


Važno je sodelovati in (ne) zmagati

Vključevanje otroka z gibalno oviranostjo v športne dejavnosti ne poteka vedno enostavno, ampak je prepredeno s številnimi ovirami. Ovirami, ki so dostikrat objektivne narave, še večkrat pa so posledica, neznanja, nerazumevanja, predsodkov in celo netolerantnosti do drugačnih. Zato načrtovanje, na kakšen način in v katero smer se bo otrok vključil v tovrstno aktivnost, zahteva veliko priprav.

Strokovni delavci, ki sodelujejo pri vključevanju otroka v šport, si morajo najprej pridobiti ustrezna znanja z različnih področij: medicinskega, specialno – pedagoškega, psihološkega in seveda športnega. Pri svojem delu morajo tesno sodelovati s starši, po potrebi pa se morajo povezati tudi s strokovnimi delavci različnih profilov: z zdravnikom, s fizioterapevtom, z delovnim terapevtom, s specialnim pedagogom, s psihologom, idr.

Otroka je potrebno najprej čim bolj celostno spoznati. Poznati moramo njegovo medicinsko diagnozo, gibalne (ne)zmožnosti, morebitne kontraindikacije in tveganja pri specifičnih gibalnih aktivnostih, vpliv telesne okvare ali obolenja na otrokovo življenjsko funkcioniranje, osebnostne poteze, interese, motivacijo, način spopadanja s težavami, idr. Z njim moramo vzpostaviti odnos, ki bo temeljil na zaupanju, spoštovanju, empatiji, sprejemanju in seveda strokovnosti. Tako, kot moramo najprej na primeren način pripraviti otroka, je potrebno kasneje veliko pozornosti posvetiti tudi pripravi skupine in okolja, v katerega se bo otrok vključil.

Če govorimo o »telesnem invalidu«, mislimo predvsem na človeka, ki ima zaradi določene telesne okvare prizadete določene telesne funkcije ter ima zaradi tega manjše zmožnosti za opravljanje določenih življenjskih dejavnosti. S tem hočemo povedati, da tak človek ni v celoti prizadet, ampak se lahko zaradi funkcij, ki so ohranjene, na nekaterih življenjskih področjih popolnoma enakovredno vključuje. To pomeni, da moramo pri otroku iskati močna področja, kjer se bo lahko popolnoma enakovredno meril z ostalimi. V kolikor je to mogoče in je interes prisoten, otroka najprej usmerimo v tisto športno panogo ali gibalno aktivnost, ki jo bo lahko, ne glede na svojo okvaro, opravljal brez večjih prilagoditev ali pripomočkov.

Druge možnosti že zahtevajo določeno mero prilagoditev. Izvajamo jih lahko ne več nivojih. Najprej lahko prilagajamo pravila. Številne možnosti so, da igro prilagodimo na tak način, da lahko v njej sodeluje tudi otrok z gibalno oviranostjo in da so možnosti vseh približno enake. Prilagoditve lahko zajemajo tudi uporabo različnih fizičnih pripomočkov prilagojenih športnih rekvizitov. Eden od načinov je tudi pomoč druge osebe, to je »spremljevalca«, ki otroku z gibalno oviranostjo nudi ustrezno mero fizične asistence.

Ena od možnosti je tudi tako imenovani »invalidski šport«, ki ima razvite posebne športne discipline, ki so prilagojene funkcionalnim zmožnostim sodelujočih. Nekatere so razdeljene po kategorijah, v katere se združujejo športniki z enako stopnjo telesne okvare. Tovrstni šport v katerem sodelujejo izključno invalidi, lahko presega rekreativno raven in je razvit do vrhunskega športa. Tekmovanja se odvijajo tudi na nivoju olimpijskih iger vsake štiri leta.

Tudi otroci, ki imajo tako težko stopnjo motorične prizadetosti, da jim je gibanje skoraj popolnoma onemogočeno, se lahko vključijo v šport. Mogoče v njem res ne bodo udeleženi kot samostojni aktivni igralci, bodo pa lahko v njem uživali v drugih vlogah, ki smo jih omenjali prej (sodnik, organizator, navijač,…). Tako, kot si človek, ki je od rojstva slep, na svoj način predstavlja, kako izgleda sončni zahod in kot si človek, ki je od rojstva gluh, na svoj način predstavlja, kako se sliši ptičje petje, tako si tudi človek, ki je prikrajšan za gibanje, na svoj način predstavlja, kako je, če lahko npr. tečeš. In lahko smo prepričani, da se bo otroku predstava o teku popolnoma spremenila, potem ko bo na primer spremljevalec šel z njim na tekaško prireditev tako, da  bo potiskal invalidski voziček pred seboj. Ta otrok bo doživel popolnoma novo izkušnjo gibanja: hitrost, veter v laseh, zasoplo dihanje za seboj, spodbujanje gledalcev in zmagoslavje ob prihodu v cilj. Občutki, ki se v mnogočem prav nič ne razlikujejo od tistih, ki jih doživljajo ostali tekači.

Čeprav star rek govori, da je v športu važno zgolj sodelovati in ne zmagati, pa to drži samo deloma. Kot smo že rekli, je eden najpomembnejših motivov za udejstvovanje v športu tudi želja po uspešnosti in zmagoslavju. Zato je zmagovati ravno tako pomembno, kot sodelovati. Pri tem pa je potrebno vedeti, da zmaga ni samo to, da premagaš druge, ampak da obstajajo tudi druge vrste zmag. Ker je pojem uspešnosti zelo širok in obsega tako subjektivno kot tudi objektivno dimenzijo, morajo biti tudi kriteriji, s pomočjo katerih spremljamo razvoj in vrednotimo dosežke, zelo različni. Pri otroku z gibalno oviranostjo je potrebno posebno velik poudarek nameniti relativnemu napredku. Izhajajmo iz samega otroka, njegovih objektivnih (ne)zmožnosti in predvsem iz njegovega napredovanja glede na predhodno stanje. To, da opazimo še tako majhen napredek, bo otroka navdalo s srečo, zadovoljstvom in zmagoslavjem ter bo pozitivno vplivalo na njegovo samospoštovanje.

Drugi kriterij ocenjevanja uspešnosti izhaja iz neposredne primerjave otrokovih dosežkov z vrstniki v skupini. Tudi tovrstno ocenjevanje je pomembno, saj otroku pomaga graditi samopodobo, ki bo čimbolj v skladu z realnostjo. Moramo pa biti pri neposrednem primerjanju posameznikov v skupini zelo občutljivi in prilagodljivi, saj se lahko zgodi, da bo otrok z gibalno oviranostjo vedno dosegal objektivno slabši rezultat. Vkolikor je mogoče, moramo vsaj občasno tekmovanje organizirati tako, da bodo v izhodišču imeli vsi tekmovalci enake možnosti, ne glede na telesni hendikep.

Tretji kriterij vrednotenja dosežkov ima podlago v normah in standardih, ki so bili pridobljeni s testiranjem širše populacije. Primer tovrstnih normativov najdemo v šolski praksi, kjer standardi znanja v učnih načrtih opredeljujejo, katera znanja mora učenec v šolskem letu osvojiti. S pomočjo teh standardov, ki naj bi bili za vse otroke iste starosti enaki, učenci dobijo šolsko oceno. Učenci zaradi gibalne oviranosti pri predmetu športna vzgoja seveda neredko ne izpolnjujejo niti minimalnih standardov, zato so športni pedagogi v dilemi, na kakšen način naj ocenijo otroka. Pogosti so primeri, ko je otrok zaradi tega kar preprosto oproščen športne vzgoje.


Tveganja pri športni vadbi otrok z gibalno oviranostjo

Za konec si moramo postaviti še vprašanje, ali otrokom z gibalno oviranostjo ukvarjanje s športnimi dejavnostmi lahko prinaša tudi določena tveganja. Rekli smo že, da šport pozitivno vpliva tako na »zdrave«, kot na ljudi s posebnimi potrebami. Še celo več, izpostavili smo vrsto razlogov, da je tovrstna dejavnost za slednje še bolj pomembna.  Žal podobno velja tudi pri negativnih plateh športa. Dejavnikov tveganja je pri športnih aktivnostih otroka z gibalno oviranostjo ravno tako več.

Najprej je tu vidik varnosti. Pri športnih dejavnostih, v katerih sodeluje otrok z gibalno oviranostjo, je tveganje, da pride do nesreč, padcev, udarcev, poškodb, idr. veliko večje. To ne pomeni, da otroka v aktivnost ne bomo vključili, le več vnaprejšnjega predvidevanja, načrtovanja in priprave je potrebno, da se zagotovi neka razumna mera varnosti.

Otroci z gibalno oviranostjo so hitreje utrujeni, zato je potrebno še posebej skrbno načrtovati, v kakšno vrsto gibalne dejavnosti ga vključimo. Ker utrujenosti pogosto sami niti ne zaznajo ali je nočejo priznati, moramo paziti, da ne prihaja do preobremenitev. Pomembno je tudi, da z neprimerno aktivnostjo ne vzpodbujamo tako imenovanih »patoloških« vzorcev gibanja, ki so pri teh otrocih sicer zelo pogosti.

Šport mora vzpodbujati celosten in homogen razvoj otroka. Vsako pretiravanje lahko povzroči, da se otrok pretirano posveča samo določenemu področju, pri tem pa ostala življenjska področja, ki so ravno tako pomembna, zanemari. Pogosto se zgodi, da otrok s prizadetostjo razvije obrambni mehanizem »nadkompenzacije«. To pomeni, da mu postane kompenzacija ravno na področju, kjer se počuti najšibkejšega, prioritetni cilj. Otrok z gibalno oviranostjo bo tako pri gibalnih aktivnostih na vsak način hotel biti vsaj enak z drugimi. Tekmovanja ne bo doživljal kot igro, ampak kot bitko za osebno čast. Vztrajal bo tudi preko svojih zmožnosti in vsak poraz ga bo pretirano prizadel.


Šport in »integracija«

O integraciji otrok s posebnimi potrebami se v zadnjih obdobjih govori vse več in več. Zavedati se moramo, da pojem integracija ne pomeni zgolj to, da se otrok s posebnimi potrebami lahko izobražuje v običajni šoli v domačem okolju. Prava integracija je proces, ki obsega aktivno vključevanje v vse pore družbenega življenja. Zahteve ne postavlja samo pred otroka, ki se mora v okviru svojih zmožnosti prilagoditi na »normalno« okolje, ampak tudi in še posebej pred okolje, ki mora stopiti korak k otroku, ga sprejeti in mu nuditi primerne prilagoditve. Področje vključevanja  otrok s posebnimi potrebami v šport je zato prav gotovo eden od pomembnih indikatorjev kvalitete integracije. Prav vsi lahko prispevamo k temu, da o tej temi ne bomo govorili, kot o nečem eksotičnem, ampak o nečem, kar je del našega vsakdana.

 

 

 

 

 

 

Dodaj tvoj komentar

Ime:
Spletna stran:
Naslov:
Komentar: