Delo, zabava, obveznost, hobi, posel, izziv. Vse to in veliko več najdem v treningih.
Nadvse pomemben mi je živ, bližnji stik s svojimi športniki. Stik, ko dam od sebe vse in vlagam več, kot dajem navadno. Šport je prevajalec v odnosu med mano in vami. Je tista sila, ki me dobesedno slači, da sem se sposoben in pripravljen pokazati drugačnega, bolj prvobitnega, brez navlečenih mask in krink. Šport je nevidna žica, ki po eni strani povezuje in obenem omogoči, da steče energija. Pod vplivom te magične energije postajam vse bolj topel, prijateljski, zaupljivejši. Počasi tudi bolj sproščen in svoboden. Več kot dajem, več dobim. Odnose velikokrat občutim kot počasno vračanje v otroštvo. Kot da bi se proces zapiranja in odtujevanja tokrat vrtel v nasprotno smer. V smer, ko sem sposoben biti bolj neposreden, odprt, ko se lahko pokažem tudi s podobo, s katero nisem tako zadovoljen in sem jo zato skrbno skrival. Ponovno sem lahko razigran, sproščen, naiven, radoveden, neveden, odprt, zaupen. Ne prikrivam več tako skrbno vsega tistega, za kar mislim, da ni ravno moja odlika. Sposoben sem priznati, da nisem popoln. To tako blagodejno vpliva name.
Tako nekako so me z zgledom in besedo učili drugi. Najprej vsega niti nisem prav razumel, vendar večine z leti kljub vsemu nisem pozabil. Prej nasprotno. Nekje v meni se je naložilo, sčistilo, predelalo, izkristaliziralo. Bistvo se je ločilo od nepomembnega. Sčasoma je dobivalo novo podobo in vsebino. Predelano in obdelano je postalo nekaj novega, samo meni lastnega.
Krog se vrti dalje. Sedaj sem jaz tisti, ki svoje izkušnje delim z vami in vam dajem možnost, da od vsega, kar mislite da vam lahko pride prav, vzamete in uporabite kakor najbolje veste in znate. Vendar ta tok ni enostranski. Dobro je poskrbljeno, da vsak lahko dobi samo toliko, kot je pripravljen ali sposoben sprejeti in dati. Nihče ne more samo jemati in ničesar dati. Na to sploh ni potrebno posebej paziti, vse teče samo od sebe.
Tečemo večinoma v temi, mrazu, po snegu in ledu. Taka, navidez neprijazna in surova je kulisa okolja na Rožniku, ki nam v tem zimskem času največkrat daje zavetje. Za nekoga, ki nas morda opazuje s strani, je res težko dojemljivo, da s čelnimi lučkami po zglajenih ledenih potkah Rožnika vedno znova grizemo enkrat iz Mosteca, drugič iz Tivolija ali od Čada na Šišenski hrib ali Cankarjev vrh. In to ponovimo večkrat. Da se nas na Novoletni dan zbere dvajset, potem, ko smo komaj nazdravili. Ali da ob ranih nedeljskih jutrih, ko vse v mestu še spi, premerimo razdaljo po PST od Koseškega bajerja, mimo Viča, Murgel do Rudnika in nazaj. Da ne omenjam tistih, ki jim je pot okoli Ljubljane prekratka za izpolnitev treninškega plana….
Treninški plan, ki nastaja v moji glavi, se v topli dnevni sobi prelije na papir in v mrzlih kratkih zimskih dneh, bolj nočeh, doživi svojo izpolnitev. Vedno sem poleg. Nisem na varni razdalji, morda v kravati, z beležnico in štoparico v roki in ne dajem avtoritativno navodil. Malo drugačen trener sem. Največkrat v šumeči, travno zeleni trenirki s preveliko volneno modro kapo, poveznjeno globoko na oči, v tekaških copatih, ki jim podplat mahedra in grozi, da bo zdaj zdaj odpadel, tudi v največjem mrazu brez rokavic. Poleg sem v prvi vrsti, enak med enakimi. Ne pridigam, dopovedujem ali priganjam. Ne žene me več želja po tekmovanjih, rezultatih, dosežkih. Kljub vsemu sem zraven. Želim vas videti od blizu, začutiti vsakega posebej, na delu kot se reče, morda, ko vam je kje v klancu najteže. Takrat padejo kulise, takrat človeka najbolj občutiš, spoznaš. Ne da se o treningu dobiti pravega vtisa s kratkim komentarjem, v telefonskem pogovoru ali morebiti iz pisnega poročila. Prav vse kar me zanima, vidim in izvem med samim tekom. Včasih sem korak ali dva zadaj, opazujem skupino pred sabo, razporeditev tekačev, razmišljam o vlogah, ki so jih prevzeli. Eni želijo vedno, ko to še lahko, teči v ospredju, voditi, biti vidni v prvem planu, drugi se varno skrijejo v skupino, tretji tečejo bolj ob strani ali malo zaostajajo, kot da si želijo samote in jim je odveč prevelika bližina. Nekaterim je veliko do klepeta, drugim je to odveč, nekateri to opazijo in utihnejo, drugi spet tega ne zaznajo in vdirajo v intimni prostor posameznika. Opazujem način teka, položaj telesa, delo rok, tehniko v vzponih, spustih, prožnost, lahkotnost in morebitno zakrčenost ali utrujenost koraka. Drugič spet se pomešam v skupino, se približam zdaj temu zdaj onemu, prisluhnem ritmu dihanja, pogledam izraz obraza, sproščenost ali napetost mišic obraza, vratu ali morebitno zakrčenost v gibanju telesa. Povprašam po srčnem utripu, počutju, mnenju o intenzivnosti napora. Naslednjič spet tečem v ospredju, pospešujem in opazujem odziv. Nekateri želijo biti vedno zraven, nikoli ne popustijo, drugi spet se ne dajo motiti, tretji se nemo prilagajajo, četrti glasno protestirajo. Včasih sem provokativen, včasih razlagam prigode s svojih treningov, komentiram, popravljam, svetujem. Predvsem pa se trudim poslušati. Vedno diskutiramo o cilju treninga, o tem, kaj smo naredili dobro, kje nas je zaneslo, kdo je prehiter, redkeje prepočasen, kaj bi se dalo narediti bolje, da bi kar najbolje dosegli želeni cilj vadbe. In še o marsičem kramljamo….
Res mi ni dolgčas. Sploh ne, ko je zraven tudi Viki. In največkrat je. Pravzaprav vedno, ko mu to piše v planu, je zraven. Izjemno zanesljiv je. Občutek imam, da mu je treninški plan prava svetinja. Prepričan sem, da ga je stokrat prebral in ga lahko kadarkoli zdrdra na pamet. Zelo odgovoren, delaven je. Vedno želi resno vse do pikice izpolniti, tako kot je zapisano. Vendar to ni tako enostavno. Pri tem ga ovirajo njegova neizkušenost in morda včasih tudi prevelika želja, kdaj morda tudi vihravost, neučakanost. Vse prerado ga zanese,da izgubi občutek za pravo stopnjo intenzivnosti. Skupina ga enostavno potegne. Največkrat se kaže zelo samozavesten, močan, odločen. Morda kar pretirano, kot da bi za zunanjim videzom skrival dvome, dileme. Včasih mu je enostavno potrebno pustiti, da se izživi, zdivja, napne mišice. Pri tem kdaj tudi pade, predvsem pa na lastni koži izkusi. Včasih vendarle pokaže tudi drugo, bolj ranljivo plat. Dvom, negotovost. Močno se želi dokazati. Večkrat ga moram na to opozarjati, ga brzdati, pri tem pa biti zelo previden, da mojih pripomb ne jemlje preveč osebno, kot kritiko. To težko prenaša. Res pa je tudi, da jaz včasih ob nepravem času na nepravi način sporočim svoje pripombe. Vendar vedno nekako zvoziva, najdeva skupni jezik in se sporazumeva. Kot sem jaz z njim, mora biti tudi Viki velikokrat zelo potrpežljiv z mano. Vendar je Viki tudi nadvse hvaležen za trud in skrb, kar zna tudi pokazati.
Kako to dobro dene. Hvala Viki!