Sedim v dnevni sobi, občasno pogledujem na televizijski ekran, preostanek časa se prepuščam sanjarjenju o preteklosti ali razmišljam o sedanjosti. Zapečkar? Pri tem se močno potim, pod mano nastaja prava pravcata luža. Verjetno ste že uganili: sedim na sobnem kolesu in vztrajno ritmično vrtim pedala. Tudi do dve uri in pol v enem kosu, brez prestanka, da ne bo pomote. Tako se v letošnjem letu navadno pričnejo moja sobotna jutra. Nekako sem našel časovno nišo ob sobotah zgodaj zjutraj, ko se enako kot vse dneve med tednom prebudim kmalu po šesti uri in izkoristim čas do trenutka, ko se iz spanca v življenje vrne tudi Irena. Kaj me žene, da po napornem delovnem tednu, ki ga običajno končam na bazenu v petek po deveti uri zvečer, vstajam ob sobotah še v temi že kmalu po šesti uri zjutraj?
Morda sem že v tistih letih, ko pravijo, da ljudje ne rabijo več toliko spanja. Ne, ta razlaga se ne zdi tako prepričljiva, saj nato večji del sobote in delno tudi nedelje izkoristim za odpravljanje pomanjkanja spanja, lenarjenje, počitek in nabiranje moči po napornem tednu.
Sobnega kolesa si je zaželela Irena, ki zaradi napornega urnika v šoli, službi in vseh obveznostih z otroki nima več dovolj časa, da bi se redno odpravljala v fitnes na spin. Za nabavo kolesa smo zato na ženkino željo torej poprosili Dedka Mraza, ki nas je, na veliko veselje otrok, predvsem Lene, seveda uslišal. Kolo stoji torej v dnevni sobi in jaz recimo, da kolesarim zato, da opravičim stroške nakupa in s svojim zgledom na tak način motiviram tudi ljubo Ireno. Tudi to se mi ne zdi ravno dobra razlaga in zadostna motivacija, da bi lahko vsaj enkrat tedensko sproduciral in iz sebe iztisnil po liter potu na uro.
Res je, da v zadnje pol leta, na mojo veliko žalost, vztrajno rušim rekorde, kar se telesne teže tiče. Tehtnica neizpodbitno zanesljivo in natančno, iz meseca v mesec, kaže najvišje vrednosti zadnjih štirindvajsetih letih, odkar sem si prvič nadel tekaške copate. In to se mi dogaja letos, ko zanesljivo največ migam vse od svoje uradne športne upokojitve pred osmimi leti. Prav jezen sem včasih nanjo. Vendar predobro vem, da sta poglavitna razloga predvsem neredna prehrana in način življenja, ki je ravno prav stresno, da obupno spodbuja moj apetit. Vem kaj mi je storiti in sem na točki, ko se odločam in bom zame neslavne tehtniške rekorde zmanjšal in spravil v vajene okvire. Zgodnje jutranje sobotno sedenje na kolesu in vrtenje pedal pettisočsedemstokrat na uro je lahko do neke mere pogojeno z mojimi visokimi kriteriji in morda narcisodnim odnosom do svojega lastnega telesa. Zagotavljam pa, to ni najpomembnejši razlog.
Nekateri se ukvarjajo z ugibanji, da morda letos načrtujem svojo vrnitev v tekmovalno areno. Nič ne morem, če bom morda koga razočaral, vendar mi nič takega trenutno ne roji po glavi in ne kujem skrivnih načtrov. Res je, da sem med najbolj rednimi na skupnih tekaških treningih, res je tudi, da sem navadno prvi na in največkrat tudi v bazenu. Res pa je tudi, da sem na treningih predvsem z dušo in očmi trenerja in mi ni prav veliko mar za moj lasten trening in napredek. Priznam, tudi sedanja vadba daje dobro pripravljenost in super občutke pa še neverjetno se zabavam. Nisem pa še začutil potrebe, da bi si ponovno nadenem štartno številko. Nekateri pravijo, da sem preveč ambiciozen in zahteven sam do sebe in si enostavno ne upam na štart, če nisem sto odstotno pripravljen in skoncentriran na treninge. Matej me celo opozarja, da je to moja velika slabost in mi daje prave terapevtske lekcije, kako bi dejstvo, da se podam na štart triatlona, pomenilo pravo rušenje osebnih omejitev, spreminjanje določenega vzorca obnašanja in rast moje osebnosti. Hvala ti Matej, za tankočutna razmišljanja in tudi del resnice lahko najdem v tvojih argumentih. Obljubim ti, da bom morda kdaj letos tudi ravnal v skladu s tvojim pričakovanjem. Vendar zaenkrat bolj zato, da pokažem, da lahko spremenim svoje ustaljene principe, kot pa zato, ker bi si tega resnično in globoko želel. Vsekakor pa ob sobotah zjutraj ne poganjam sobnega kolesa s srčnim utripom okrog stotrideset, na trenutke pa tja do stopetdeset udarcev na minuto, zato, da bi lahko uspešno tekmoval.
V začetku me je na kolo spravila predvsem želja, da bi vam bil čim bliže. V pripravah na sezono smo se po temeljitih pogovorih in razmislekih v večini primerov odločili, da bi bilo koristno, da bi se v program vadbe v zimskih mesecih vključilo tudi kolesarske treninge. Rešitev smo, glede na želje, ambicije in možnosti našli kar nekaj: vadba na raznih kardionapravah v fitnesih, vožnja spinerjev, nabava sobnih koles, kolesarskih valjev ali kolesarskih trenažerjev in konec koncev vožnja kolesa, v tej mili zimi, kar na cesti, predvsem v smeri Primorske. Veliko smo diskutirali o pogostosti, intenzivnosti vadbe, podaljševanju trajanja pedaliranja, privijanju in zmanjševanju intenzivnosti, uravnavanju srčnega utripa, nadomeščanju izgubljene tekočine in energije. Velikokrat sem vas poslušal o teževah z motivacijo pri vztrajanju na kolesu, o času, ki je kakor, da bi se ustavil, o ožuljenih zadnjicah, kapljicah in potočkih, ki polzijo po celem telesu, o iznajdljivostih za krajšanje časa: gledanju TV programa, izmenjavi in gledanju raznih filmov, štetju obratov, računanju prevoženih kiometrov, porabljene energije, simuliranju vzponov in spustov. Največ mojih nasvetov pa je bilo namenjeno pazljivemu opazavanju občutkov o intenzivnosti kolesarjenja. Pomembno mi je, da bi vsakega naučil kolesariti na tisti stopnji intenzivnosti, ki je dovolj visoka, da zagotavlja optimalno obremenitev srčnožilnega in mišičnega sistema in ni previsoka, da bi povzročala prehitro utrujenost in posledično zmanjšanje motivacije za vadbo.
Vse to me je motiviralo, da sem se odločil in se zavihtel na kolo. Prvič za petinštirideset minut, ravno dovolj, da sem prebil led. Že drugič so se mi povrnili tisti pravi občutki. Natančno sem vedel, katera je zame natančno prava intenzivnost, kje je tolikokrat omenjeni laktatni prag. Tretjič sem na kolesu ostal od polovice prvega teka neke smučasrke tekme do konca drugega nastopa vseh tistih smučarjev, ki v prvo niso zleteli s proge ali trenutno niso na operacijah ali dolgotrajnih okrevanjih zaradi poškodb kolen, zlomov kosti, bolečin v hrbtu….. Skupno dve uri in pol. Pa ne, da bi posebno zavzeto gledal moderne gladiatorje belega cirkusa. Ne. Enostavno užival sem v vožnji med katero sem se popeljal daleč v preteklost, v svet spominov.
Spomnil sem se svojih kolesarskih začetkov. Prvega kolesa, ki sem si ga kupil v strarosti šestindvajset let, predvesm zato, da sva s punco otovorjena s kompletno opremo za taborjenje preko Trsta, kjer sva prespala, nadaljevala pot do Vrsarja. Povsem živo mi je v spominu ostala peklenska opoldanska vročina in predvsem neskončen klanec iz doline reke Mirne do Vižinade, kjer sva v mogočni murvini senci pojedla vsak svojega dunajca s pomfrijem in popila dva litra fante.
Nikoli ne bom pozabil svojih prvih tekmovanj, ko sem po plavanju v ledenem Bohinjskem jezeru zagnan in neokreten, pravzaprav otrpel začetnik, v prvem ovinku zapeljal kar naravnost v koruzno njivo pod cesto, saj tudi v sanjah nisem uspel s premraženimi prsti pravočasno doseči zavorne ročice. Da smo si na jasnem: v trenutku sem bil nazaj na cesti in že drvel proti Pokljuki in se tudi slučajno nisem ustavil pred Kredarico, kjer je bil edinkrat cilj triatlona jeklenih. Še sreča, da se cesta skoraj izključno vzpenja, sicer dvomim, da bi danes lahko o tem pisal.
Iz tega obdobja se z nasmeškom spomnim ocene sotekmovalca, izkušenega kolesarja, ko mi je po eni od tekem nadvse strokovno razložil, da je bil moj kolesarski čas kar dober, glede na dejstvo, da sem popolni antitalent za kolesarski šport….
Posebno mesto v mojem kolesarskem spominu ima prvi mesec bivanja v Frankfurtu. Kako sem zmogel ne vem, dejstvo pa je, da sem tistega lepega sončnega maja, poleg ostalih treningov, samo prekolesaril dva tisoč osemsto kilometrov. Ja prav ste prebrali, 2800 in to kljub dejstvu, da sem si dva dni pred iztekom meseca zaradi padca, ki ga je izzvala preutrujenost, najverjetneje zlomil rebro. Tega sicer ne morem potrditi z ustrezno rentgensko sliko, saj si zato, ker nisem imel urejenega zdravstvenega zavarovanja, zaradi zagotavljanja preživetja pa so bili uvedeni najstrožji varčevalni ukrepi, stroškov morebitne zdravniške oskrbe tudi v sanjah nisem mogel privoščiti. Sum poškodbe rebra je sicer potrdil nek študent medicine do katerega sem se uspel dokopati. Bolj kot njegova diagnoza pa je na resnost poškodbe kazala peklenska bolečina, ki me je globoko zarezala ob vsakem vdihu, o tem, da bi lahko zaspal pa še sanjati nisem mogel, tako je bolelo vsakič, ko sem se skušal premakniti. Lahko pa sem nekako kolesaril, seveda samo z eno roko. Pa saj ni bilo važno, v glavnem, da so se nabirali kilometri…
Ob teh spominih prav gotovo ne morem mimo najdaljšega, osemurnega kolesarjenja na najkrajši nedeljski decemberski dan v zimi 1995/1996. Nič kaj spodbudno nisem začel še v marku ob osmih zjutraj, saj sem imel že v črnuškem križišču bližnje srečanje z modrimi angeli, za katere res ne vem, od kod so se vzeli ob tako nemogoči uri in mi dopovedovali, da sem zapeljal skozi rdečo. Jaz pa sem jim dopovedoval, naj mi vendar že nehajo citirati določbe zakona, ki sem jih baje kršil in me pustijo, ker se mi strašansko mudi na trening. Niso pokazali pretiranega razumevanja in mi spisali kazen. Kasneje tudi jaz, izšolani pravnik, nisem pokazal prevelikega sočutja in pisal pritožbe do zastaranja prekrška. Bitko sem sicer izgubil, vojne nikakor! Po par minutah prisilnega postanka sem še bolj pospešil, da sem nadoknadil zamujeno in pot ob Savi, mimo Ziadanega mosta, Sevnice do Brežic je bila prekratka, tako da sem še kar nadaljeval vse tja do hrvaške meje in nato po isti poti nazaj. Lahko bi se reklo, da sem skočil v Brežice na kavo. Kave seveda nisem pil. Pil pa sem vsaj v začetku še vroč čaj, po nekaj urah pa sem moral bidon nekaj časa pogreti v dlani, da sem si lahko privoščil ledeni frape. Še posebej so mi teknile uvele, pomrznjene banane. Na vsej poti tja in nazaj sem se prostovoljno ustavil samo enkrat, ko sem s toplim curkom topil ostanke zmrznjenega snega ob cesti. Drugič sem se ustavil na povratku nekje pri Litiji, da sem zamenjal počeno zračnico. Ko pa je tik pred Ljubljano spustila še drugič, sem bil že preveč trd, kot prikovan na kolo, da bi se lahko spravil dol in sem raje kar po prazni zadnji gumi odpedaliral zadnje kilometre. Po dvestoštiridesetih kilometrih si še enega postanka, tudi zaradi bližajoče teme, nisem mogel več privoščiti.
Ni bilo vedno tako mraz, bilo pa je včasih tudi in predvsem packasto. Recimo v Arizoni, ko smo se na višini prek 2000 m pripravljali na havajski vrhunec sezone. Želel sem si najboljše družbe in dobil Pavlija in njegovega trenerja Nitija. Super profesionalci, mirni uglajeni Finci. Pavli je bil še posebej sto odstoten profi in popoln individualist. Navadno sem vozil kolo za njim v zavetrju oziroma na razdalji, ki jo je dopuščala moja pripravljenost. Pri Pavliju ni bilo potrebno gledati na uro. Vedno je vozil globoko na aerobarih v tekmovalnem aerodinamičnem položaju in se iz te pozicije dvignil natanko vsakih petnajst minut, da je popil skrbno načrtovan odmerek iz bidona. Popolnoma predvidljivo. Manj predvidljiva je bila neka njegova druga navada. Nos si je na kolesu namreč brisal tako, da je eno nosnico zaprl s prstom, glavo minimalno nagnil na stran in močno pihnil. Kar normalen obred za kolesarje. Malo asocialno se mi je pri vsem tem zdelo edino to, da me na ta svoj manever ni opozoril in se je največkrat vse, kar je zletelo iz njegovega nosu, lepilo name. Najprej sem bil nemalo presenečen, nato sem se pričel spretno izogibati pošiljkam. Po par dneh pa sem si, ponižen sparing partner, vseeno odločil in obzirno Pavlija poprosil, da verjetno ne bi pretirano skvarilo kvalitete njegovega treninga, če bi me na pošiljko kakorkoli že, opozoril. Na moje veliko presenečenje je izjavil, da sem bil jaz tisti, ki je prosil, če lahko treniram z njim in se nima namena nikomur med treningom prilagajati. V opravičilo lahko povem vsaj to, da sem kasneje kljub vsemu imel občutek, da je svoj ritual izvajal za vsaj nianso bolj diskreten način. Pa da si ne bi kdo mislil, da je s svojo packarijo kazal tudi na to, kaj si misli o meni. Ne, taisti Pavli je pol leta kasneje, kot zmagovalec IRONMANA v Avstraliji, v govoru ob razglasitvi rezultatov javno izjavil, da sem njegov best friend. In prepričan sem, da je to iskreno mislil, saj vem kako je vedno varčeval z besedami, še posebno nerodno in težko mu je bilo izreči kaj osebnega ali pohvalnega. Prepričan sem, da si tega niti slučajno nisem zaslužil morda samo zato, ker sem mirno prenašal in prestregal njegove smrklje.
Še ena dohtarska zgodba, ki bi jo morda lahko prodal NMK, mi privre iz spomina. Zgodilo se je takole. Preutrujen, kot navadno, ko se dogajajo podobne stvari, sem padel s kolesom in v ribo zaril v pesek, ki ga je bila polna tudi moja dlan in podlaht. Doma sem vse skupaj najprej spiral pod vodo in po ranah šaril s pinceto. Kljub vsemu največja skala, ki sem jo – prisežem, videl na lastne oči, ni hotela iz mesa. Uh, kako je bolelo in kako sem se potil. Pa sem se odločil, da bi bilo morda dobro poiskati pomoč profijev. Seveda sem zavil na urgenco. Dodelili so me v roke vajencu, vsaj tako sem sklepal, ko sem videl, kako se je potil, ko je videl mojo razmesarino. Vse mi je, kot piše v učbenikih, zaščitil, očistil, namazal, premazal. Na moje posebno opozorilo, da je v rani tudi večji kamenček se je seveda potrudil in še dodatno drezal v meso. Pa kaj, ko skale zaradi treme, groze ali morda zaslepljen od potu, ki mu je v sragah tekel po čelu in zalival oči, ni videl. Rano mi je vseeno strokovno zašil. Še sreča, da nisem naletel na istega vajenca, ko so mi povsem zaceljeno kožo čez kakšen mesec ponovno prerezali in iz roke izvlekli za manjši grah velik lep bel kamen. Za spomin!
Takole prepoten kot tale dohtarski vajenec se predramim iz svojega popotovanja in ugotovim, da pedaliram več kot dve uri, da sem prekolesaril že osemdeset kilometrov, da mi je tekočine že zdavnaj zmanjkalo – zgodb nikakor ne, da je čas da sestopim in neham sanjati. Dolgčas? Meni ne, morda komu od vas? Tudi danes popoldan ne bo, ko bom iz sebe še enkrat izcedil vsaj liter sokov in tekočine. Tako se že veselim! Naj vam izdam skrivnost? Irenco sem, za njen rojstni dan, povabil, da preživiva lep, miren, sproščujoč, intimen popoldan. V savni.
Žal moram izdati še eno skrivnost. Nič ni bilo z intimnim potenjem. Skregala sva se. In namesto, da bi si nekje na samem ljubeče šepetala, sva si rekla kakšno krepko. Rane, rane, ranice: s soljo posute in kisom polite! Ja tudi o pakiranju kufrov je bilo govora in že bolj proti koncu tudi kako je res škoda, ko pa nam nič ne manjka, radi se imamo in nam je prav lepo, pa še tako lepe otroke imava…