Velikokrat, ko maširam (ali kolesarim, kar je celo večkrat) po poti med dvema žičnima ograjama proti bazenu, se mi v glavi vrti izmišljen refren, ki mi daje ritem in obenem spominja na koračnico. Besedila refrena niti ne poznam zagotovo, vsekakor je v besedilu, ki se meni mota po glavi tudi besedna zveza induplati jarše. Tako močno me tale naš bazen spominja na šotor, taborništvo, brezskrbnost, otroštvo, plavanje, prijateljstvo, avanturizem, raziskovanje, svobodo, samostojnost, odraščanje, pobalinstva, spogledovanja, skrivni poljub, skratka vse to, kar sem desetletje dolgo doživljal vsako poletje na dvotedenskem taborjenju.
Vsako leto ponovno, obenem vedno drugače, saj sem bil vsako leto drugačen, v svojih očeh predvsem bolj odrasel. Tako kot sem vzljubil Induplati šotore, ki so nam leta nudili zavetje na morju, tako mi je v zadnjih letih prirasel k srcu naš bazen, šotor, balon. Rad prihajam vanj. Resda ni neko vrhunsko ogledalo luksuza, udobja, čistoče. Pa saj to ni najpomembnejše. Rad ga imam, kakršen je. Rad ga imam, ker mi bližnji stik z bazenom, vodo, plavanjem, plavalci vliva nek občutek domačnosti, miru, notranje izpolnjenosti. Seveda je tu tudi občutek obveznosti do vseh vas plavalcev, ki sem vas navdušil za plavanje in sem do neke mere odgovoren za vaš napredek, zadovoljstvo, izpolnitev pričakovanj.
Ni tako enostavno biti trener plavanja, kot tudi ni lahko biti plavalec. Recimo Viki. V srednjih letih si želi kar najbolj napredovati. Kot otrok se ni naučil pravilne tehnike, drsenja v vodi, s tisočerimi ponavljanji ni pridobil finega občutka za vodo, njegova plovnost ni ravno vrhunska, gibljivost rok in ramen ne zavidljiva, motorika in koordinacija daleč od nivoja akrobatov ali ritmičnih gimnastičark. Izgleda, da sem pri njem naštel prav vse, kar ga omejuje, da bi lahko kdaj dobro plaval. Ni tako! Ima kar nekaj lastnosti, ki mu zagotavljajo uspeh: odločenost, voljo, motivacijo, vztrajnost in kar je najpomembnejše vero in ljubezen. Če k temu dodam še moje zaupanje in vero, potem je to dovolj za uspeh.
Takole oborožen z vsem, kar ga omejuje in vsem kar ga odlikuje prihaja Viki letos že drugo sezono pod balon. Redno. Odločen. Kakšen kapital ima v podpori, skupine soplavalcev, mojih izkušnjah in znanju ter seveda predvsem znanju ostalih trenerjev! Čaka ga pripravljena proga, program vadbe, izkušeni in strokovno usposobljeni trenerji. Luksuz s petimi *, če primerjam, kaj sem o plavanju, tehniki in treningu vedel pred več kot dvajsetimi leti, ko sem sam oral ledino. Začelo se je tisto leto, ko sem jo na kolesu mahal v Vrsar. Že pred dopustom sem slišal za triatlon, ki se bo zgodil na Bledu v začetku avgusta. Ne vem natanko kdaj se je rodila ideja, da bi bil med udeleženci, ali morda res že pred odhodom na dopust ali šele med prvimi plavalnimi lekcijami na morju. In kakšne so bile te lekcije! O sebi sem bil prepričan, da sem dober plavalec. Kako tudi ne, saj sem med taborjenji po več ur vsak dan prebil v vodi s plavutkami na nogah in masko na obrazu v lovu za raznimi globinskimi potapljaškimi rekordi oziroma ob vsakršnih raziskovalnih pobalinskih morskih doživetjih. S takšno dediščino sem torej zakoračil prvič s plavalnimi očali v morje poleti 1985. Moj dvotedenski trening je bil izjemno domiseln. Vsak dan dvakrat, enkrat dopoldne in enkrat popoldne, sem obplaval otok v Koversadi v dolžini morda 600 m in sicer vedno v isti smeri: proti smeri urinega kazalca. Stalno sem bil nekako zvit v levo stran, si predstavljam. To se je kasneje pokazalo kot velika napaka. Iz dneva v dan sem rušil rekorde in enkrat sredi dopusta prišel do svetovne odločitve: zrel sem za triatlon. Nekaj tekaških izkušenj imam, na morje sem se pripeljal s kolesom, plavam več kot dobro, dovolj za prvi triatlon. Ni problema! Problem je nastal takoj, ko sem se na Bledu v Zaki, v smeri proti hotelu Park na drugi strani jezera, pognal v vodo. Strašansko sem se boril in to ne toliko s sotekmovalci, kot sam s sabo. In to ne toliko v fizičnem kot v psihičnem smislu. Od prvega zaveslaja dalje sem bil namreč prepričan, da plavam v krogu. Ne vem, če se mi ne bi zmešalo od prepričanja, da vsi plavamo zagotovo v krogu. Edino, kar me je reševalo je bilo dejstvo, da sem ves čas plaval nad jekleno vrvjo, ki je v jezeru napeta pod vodo v globini kakega metra in so nanjo obešene boje, ki označujejo veslaške proge. In proge prav gotovo potekajo vzdolž celega jezera in nikakor ne v krogu, sem si ves čas dopovedoval. Pa ne samo stalen dvom ali plavam naravnost, še bolj me je po nekaj minutah uničevala vrtoglavica, slabost, prava pravcata morska bolezen, ki je bila posledica moje navajenosti, plavati vedno in samo v krogu. Samo moji odločnosti naj zaupam jeklenici, ki me bo sigurno pripeljala na drugi breg jezera, se lahko zahvalim, da sem se sicer rahlo olajšan, kot pri vsaki morski bolezni spodobi, živ in brez psihičnega zloma zmagoslavno skobacal na nasprotni strani jezera iz vode. In dogodivščin ni bilo konca…..
Enako tudi Viki sedaj prihaja na bazen z vso svojo dobro in manj vzpodbudno dediščino. Ni lahko začeti trenirati plavanje s praktično štirimi križi na grbi. Spominjam se njegovega prvega plavanja. Takole od strani sem poškilil kako se bori z vodo. Ja, res je, dobesedno boril se je, pretepal je vodo. Izjemno se je trudil. Normalno, da sem ga pohvalil. No ja, včasih sem se tudi malček nasmehnil, tako v brk, da ni opazil. Najtežje je bilo po par tednih iskreno odgovoriti na njegova vprašanja, ki so bila postavljena bolj z očmi pohvale željnega otroka, kot z besedo, o tem kako napreduje. Težko je namreč pri plavanju izmeriti napredek v razdobju parih tednov. Vedno sem našel kaj bodrilnega, dobrega, včasih sva se pa enostavno pošalila na račun njegovih podmorniških veščin v vodi. Da ne omenim prvega poskusa plavanja v delfinovem slogu, ali morda poskusa podvodnega obrata. Vsekakor sva ves čas obdržala dobro voljo, motivacijo in oba verjela v upravičenost vložka v plavanje. In počasi, na več mesecev, se je pričel že kazati otipljiv napredek. Sicer imam včasih občutek, da se iz bazena zvleče kot izžeta cunja po vseh serijah raznoraznih plavalnih vaj v vseh mogočih in nemogočih položajih rok, nog, glave in trupa. Vendar Viki že ve, zakaj počne vse to!
Kot sem jaz vedel, ko sem po začetni morski odisejadi pričel s treningi v bazenu. Ko sem pričel s plavanjem, nisem vedel o plavalnem treningu resnično nič več kot to, da je potrebno na Ironmanu preplavati skoraj štiri kilometre. In sem jih na prvem, drugem, tretjem, in na vseh naslednjih treningih: štiri kilometre v enem kosu, brez premora, v nekaj manj kot eni uri in pol. In bil sem skoraj svetovna zvezda, vsaj v svojih lasnih očeh. Občutek popolne samozadovoljnosti mi je skalil edino, zame takrat prava legenda Silvo, ki je plaval v sosednji progi, v tempu malo pod dvema minutama na sto metrov. Meni pa ni uspelo prebiti magične meje dveh minut niti v prvih stotih metrih štirikilometrskega pretepanja vode. Kakšen strokovni napredek je sledil, ko mi je Jani posredoval plavalne treninge Mark Alena, ki je plaval po 26 km tedensko (4×5+1×6). In moja logika je šla nekako takole: če hočem napredovati in biti nekoč dober in to zagotovo hočem, moram plavati kot Alen. Njegovo formulo sem sicer malo prilagodil: 21 km tedensko (4×4+1×5). Takoj se seveda moram opravičiti, da sem že na samem začetku krajšal šampionski program. Plaval sem namreč v 30 km oddaljenem Cerknem, kamor sem navadno po službi odkolesaril. Po plavanju se je bilo potrebno seveda tudi vrniti domov. Še bolj izvirna in uničevalna je bila kombinacija, da sem se sicer v Cerkno odpeljal z avtobusom, oddrdral svoje štiri ali pet kilometrov, nato pa na polovici poti proti Tolminu izstopi iz avtobusa in preostanek poti domov tekel. In to ponavljal iz dneva v dan od ponedeljka do petka. Po načelu: kar ne uniči, te skali…
Kali se tudi Viki v hotelu s petimi *. Pravzaprav izjemen, občudovanja vreden je. Vedno dovolj zgodaj, da dosledno izvede najnujnejše raztezne vaje, si skrbno pripravi vso potrebno opremo: namesti plavalno kapico, preveri, če so plavalna očala ustrezno zaščitena proti rosenju, ob rob bazena postavi steklenico energetskega napitka, si pritrdi ščipalec za nos, zamaške za ušesa, pripravi plovček, plavalno desko, plavalne lopatke,….. in kar je še morebitne potrebne plavalne opreme. Vedno najde tudi dovolj časa, da trenerjem postavi skrbno premišljena in vnaprej pripravljena vprašanja v zvezi s tehniko plavanja, najprimernejšim načinom izvedbe posameznih vaj, primerni intenzivnosti plavanja. Veliko razmišlja in vrta. Sistematično in dosledno, kot želi dosledno izvesti vsako postavljeno nalogo, ki se mu zdi na mestu. Obenem je direkten in provokativen, ko se s čim ne strinja. Se upre, če je prepričan, da navodila niso najprimernejša. Še korak dlje je šel. Najel si je osebnega trenerja, s katerim enkrat tedensko skrbno pilita samo tehniko plavanja. Ničesar ne prepušča naključju. In rezultati se počasi že kažejo. V enem letu je napredoval iz skupine podmorničarjev med ponirke. Dejansko se že zelo domače počuti v vodi. Včasih je prav lepo videti, kako razume in je v praksi že mogoče zaznati razumevanje pojmov: občutek za vodo, drsenje, plovnost, ….
Kot sem jaz enkrat razumel in uporabil plavanje kot izjemno terapevstko sredstvo, ko mi je medicina grozila še samo z injekcijami. Ta zgodba zopet pelje v Frankfurt. V tisti nesrečni fitnes. Še sedaj jo vidim, v kotu, napravo za iztezanje nog in dvestodvajset kilogramov uteži. In sebe, kako sem se s težavo odvlekel domov, potem, ko me je po nepravilno izvedeni vaji, vsekalo v križu. Kakšna je bila noč in vstajanje naslednje jutro mislim, da ni potrebno opisovati. Ko sem se nekako spravil na noge, je bilo nujno do zdravnika. Kolo je bilo v tistem času moje edino prevozno sredstvo. Nanj se spraviti pa prava umetnost. Tudi slučajno nisem mogel dvigniti noge tako visoko, da bi jo lahko zavihtel preko sedla. Izumil sem poseben način. Stopil sem za kolo, spustil sedež na najmanjšo višino in kolo enostavno zapeljel podse. No ja, za malenkost sem že vspel stopiti na prste ali celo dvigniti nogo. Pri zdravniku sem kar ritensko lezel iz ordinacije, ko mi je pričel razlagati o seriji injekcij, ki so edina rešitev in morda pomagajo v takem primeru, morda pa tudi ne. Meni je po glavi rojilo samo to, da hočem biti še isti dan v redu, saj me vendar čaka plavalni trening. Kar zbežal sem iz sterilne bele ordinacije v moj svet. Na bazen. S težavo sem se po stopničkah spustil v vodo, si na gležnje zavezal elastiko, da so bile noge fiksirane, na roke nadel lopatke, med noge stlačil plovček in poskušal za pokušino preplavati prvo dolžino bazena. Lepo sproščeno sem pustil noge prosto drseti za sabo, se prepustil plavanju. Brez obrata, samo z rahlim dotikom roba bazena, sem preplaval prvo in nato še stodevetinpetdeset dolžin bazena in že veliko laže splezal iz vode. Drugo dejanje rehabilitacije je sledil naslednji dan. Doza je bila povečana na šest kilometrov. Prav nobenega treninga mi ni bilo potrebno izpustiti. Čudež, popolna ozdravitev v dveh delih. Injekcije so se mi prikazovale samo še v sanjah.
Veliko še loči Vikija, da bo dojel in osvojil, kaj pomeni biti v vodi sproščen, se spoprijateljiti in ne boriti z vodo, se predati, vodo zgrabiti, se od nje odriniti in skoznjo drseti. Kaj pa je imelo s sproščenostjo in razumevanjem plavanje opravka moje namakanje v Idrijci, ko sem ob redkih obiskih pri mami, plaval, da ne bi slučajno prešprical treninga, kar na mestu proti rečnemu toku? Takole na prst, po tri krat dvajset minut. Viki, oba veva da bo šlo, samo vztrajaj! Ko ti je težko ne pozabi: zavetje ti nudi hotel pet * z vso pripadajočo dodatno ponudbo.