DOPING
Če želim razložiti naslednjo zgodbo mi ne preostane drugega, kot da skesano priznam. Ja dopingiral sem se. Kako pa naj bi zmogel vse napore tistega meseca v Medulinu? V mojem dnevniku recimo za februar leta 1993 piše: skupaj 96 ur treninga, 75 enot (22 enot teka, 24 enot kolesarjenja, 23 enot plavanja in 6 krat trening moči). V opravičilo pa lahko, kot večina športnikov v podobnih primerih povem, da ni bilo namerno, da je šlo zgolj za pomoto, napako, nevednost…. Obsodite ali odpustite!
Zgodilo pa se je takole:
Kot eden redkih gostov sem bil temu primerno postrežen. V ogromni jedilnici je bil tudi solatni bife, v njem pa navadno ena velika, in res velika, skleda ene vrste zelenjave. Takole v valovih se je menjala izbira. In prišel je čas rdečega glavnatega radiča. Obožujem ga, takole sredi zime, še posebej, če recimo sledi obdobju naribanega zelja. Prva par dni se ni zgodilo nič posebnega. No, če sem zelo natančen mi je enkrat, ko sem jedel solato, zaškrtalo med zobmi in sem na krožnik odložil manjši kamenček. Pa iz tega nisem delal nikakršnega problema. Se pač zgodi, sem si mislil, saj se je kdaj prej tudi že zgodilo, da sem v solati našel polža in se svet zaradi tega ni podrl. Naslednji dan sem se radiča ponovno napokal brez zadržkov. Še dan kasneje mi zopet zaškrta v ustih. Ko izpraznim usta, najprej preverim, če so vse plombe na svojem mestu, ali se mi morda ni odlomila katera od sten zoba. Vse je bilo na svojem mestu. Nadaljujem, samo dva grižljaja sem užival v vitaminski pojedini, ko zopet zaškrta. Tokrat je plen največji. Za fižol velik, lepo na pol prerezan porozen kamen, temno kovinske barve. Ne vem sicer kakšna je, vendar me je spominjal na rudo živega srebra. Na površini zamolklo kovinsko siv, v prerezu deloma srebrno svetleč. Groza me je bilo, da morda že nekaj dni jem v hrano zamešane težke kovine. Alarmiram natakarja. Odnese najden vzorec. Ne traja dolgo, ko se vrne s strokovno razlago. “Nema problema”, me prepričuje. To so kosi umetnega gnojila, ki ga kmetje trosijo na posajene njive, mi razloži. Očitno so njive gnojili, ko je radič že lepo rasel v glave in so se koščki gnojila enostavno zarasli v glavice in mimo korit za pranje našli pot na moj krožnik in v moja usta.
Če je umetno gnojilo na listi prepovedanih sredstev, potem ni dvoma: užival sem prepovedane substance. No, po pravici povedano sploh si nisem jemal vsega skupaj preveč k srcu. Važno, da sem letel kot sneta sekira…..
POPLAVA
Ta zgodba se dogaja par let kasneje, januarja 1996, vendar še vedno v času, ko smo bili gostje v Belvederu še bolj redki in je hotel deloval še vedno kot hiša strahov. Na priprave sva šla skupaj z Mirom Kregarjem.
Kot ponavadi vsa otovorjena prispeva po dolgem hodniku do sobe. Potovalke, nahrbtnike, kolesa, razmečeva po prostorčku pred kopalnico in v sobi. Miro si želi v kopalnici umiti roke in si ohladiti čelo. Zaslišim samo njegov presenečen krik in brizganje curka vode, ter ugledam že napol premočenega Mira s pipo v roki. Akcija! Nemudoma planem v kopalnico in z brisačo pokrijem in previjem cev iz katere je brizgala voda. Z Mirom se hitro sporazumeva. Najprej iščeva varnostni ventil kje v kopalnici. Zaman. Voda od brisače že teče na tla kopalnice. Skleneva, da bi bilo najbolje poklicati čistilke, ki imajo v vsakem traktu svojo sobico. Miro se kmalu vrne ves zaskrbljen. Čistilke nimajo pojma, kje so varnostni ventili. Voda že sili iz kopalnice v predprostor. Po kratkem posvetu se strinjava, da bova alarmirala recepcijo. Miro oddivja po hodniku. Čas beži, voda že sili na glavni hodnik in v sobo. Vrne se. Vidno razočaran. Nihče na recepciji ne ve, kje so ventili. Bodo poiskali vodovodarja. Miro umakne vso najino opremo na postelje, iz brisač naredi nekakšen nasip, ki vodi preprečuje večje razlitje na glavni hodnik. Nikogar od nikoder. Miro gre ponovno v akcijo. Vrne se, ne več tako zaskrbljen. Na recepciji so ga kar nekako streznili. Vodovodar je na malici. Bo prišel, ko ga najdejo. “Ne brinite, sredit čemo!” Tudi naju mine vsa požrtvovalnost. Voda je medtem že našla svojo pot skozi sobo na in čez balkon, midva sva bila tako ali tako več ali manj premočena. Končno je nama postala situacija celo zabavna. Vse se je rešilo. Vodovodar se je pojavil od nekod in zaprl varnostni ventil, čistilke so prišle z metlami in vedri. Midva sva dobila novo sobo in stuširana sva lahko pričela z najinimi treningi. “Ne brinite, sredili smo…..”
FORMA
Za izboljšavo športne forme nismo skrbeli samo z ustrezno prehrano in raznimi dodatki (doping-beri zgoraj), temveč seveda predvsem z dobro načrtovanim in izvedenim treningom. Kako tudi ne, saj smo resnično veliko in trdo trenirali. Vsak v skladu s svojim znanjem in sposobnostmi. Za ocenjevanje stopnje pripravljenosti in izboljševanja dnevne forme pa smo razvili prav posebno lestvico. Na sebi jo je preizkušal marsikdo predvsem od mlajših, manj izkušenih, obenem pa zelo motiviranih triatloncev. Stari mački smo zelo dobro vedeli, kako je potrebno dozirati število, dolžino in trajanje posameznih treningov. Za manj izkušene pa je to težje, predvsem, če za vsako ceno želijo trenirati skupaj z veliko boljšimi športniki. Ponavadi so oči prevelike. Prične se s tem, da je takim neučakancem prvi dan vsega premalo in vsak tempo jim je prepočasen. Lahko sem še tako opozarjal, nič ni pomagalo. Povzetek prvega dne je celo bil, da so še povsem spočiti in bo potrebno trenirati še več in intenzivneje, da bodo priprave upravičile pričakovanja. Tako tudi zastavijo drugi dan, ki že pusti prve vidne posledice, ki se lahko prepoznajo na utrujenem obrazu. Tretji dan je motivacija še na vrhuncu, na treningu pa je že opaziti rahlo popuščanje. Zvečer obraz ne more več skriti vseh prestanih naporov: odsoten pogled, zamišljenost, živčne ali aptične reakcije…. Četrti dan se že izpusti kakšen trening, najverjetneje jutranje plavanje, saj budilka ne zmore spraviti k življenju izmučenega telesa, ki je zaradi preutrujenosti omahnilo k počitku šele v drugi polovici noči. Pri kosilu se žlica v roki, že tako trese, da je nemogoče skriti ali spregledati, kako težko je nesti juho v usta, ne da bi se polovica razlila. Peti dan tak izmučeni triatlonec večino dne poseda po avli in se uspe skoncentrirati za samo še en trening. Noge so težke, pulz prenizek ali zaskrbljujoče previsok. Pri večerji je roka tako tresoča, da ostane samo pri poskusu hranjenja z žlico. To je obenem zanesljiv kazalnik optimalne forma. In tako sledi samo še zgodovinska izjava takega osebka: sedaj zanesljivo vem, da sem v super formi. Šesti dan. Treningi odpadejo. Predčasen odhod domov z izgovorom, da je bilo to tako ali tako že vnaprej planirano.
VREME BO
Takole se je glasil naslov v eni izmed elektronskih pošt, ki sem jim nekaj več kot tri tedne pred odhodom na zimovanje v Planico prejel od Marinke. Kako sem bil najprej vesel! V Planici namreč ni bilo snega in marsikdo od prijavljenih se je že oglašal z vprašanji, kaj pa bo z načrtovanim zimovanjem, če snega ne bo. In sem neutrudno odgovarjal in razlagal, da je še veliko časa, da naj se ne bojijo, vse bo v najlepšem redu. In potem pride Marinkin odrešujoče elektronsko sporočilo. Kako sem se ga razveselil! Žal prezgodaj. V linku, ki ga je poslala je bila vremenska napoved za naslednje tri tedne, ki je napovedovala sončno vreme domala vse tri tedne, o padavinah pa ne duha ne sluha. Lahko si predstavljate, koliko energije sem porabil, da sem se kljub tako neugodni napovedi in dvomih uspel dogovoriti za ravno pravšnjo porcijo snežnih padavin in domala idealne vremenske pogoje….
Podobne izkušnje imam tudi že od prej in drugje. Tudi iz Medulina. Ne pomnim, da bi bilo slabo vreme kdaj težava pri izvedbi načrtovanih treningov. V največje škripce me je doslej spravil moj dober prijatelj Simon, ki ga sicer močno cenim. Kar nekajkrat sva bila (in sva še) skupaj na pripravah. Prav fino se imava. Najbolj pa me je jezil pred leti, ko je začel dvomit, da bomo v Medulinu dobro trenirali, ker da je za cel teden napovedano več ali manj nestabilno, megleno in deževno vreme. In veste kaj sem odkril v njegovi prtljagi? Dežnik. Skoraj me je kap! Čemu naj triatlonec rabi dežnik na pripravah? Cel čas priprav mi je, predvsem ob večerih, po vremenski napovedi, srkal energijo z dvomi in vprašanji, kaj bomo naslednji dan trenirali, če bo deževalo. Upam, da si lahko predstavljate, kako težko sem s svojo odločnostjo in optimistično energijo zagotavljal primerno vreme. To, ob kopici dvomljivcev in neprestanem pesimizmu, res ni vedno lahko, verjemite. Zato, ko greste z mano, vedite: vreme zagotovo bo! Takšno, kakršnega si zaslužimo…