Ponedeljek, 14.4.2008
Judi sobota, kristjani nedelja, športniki ponedeljek: DAN ZA POČITEK (in za razmislek).
Gledam moj program treninga, pa mi ni nič jasno. Ne vem ali se začenja tretji ali četrti teden v ciklusu. Glede na to, da sem prejšnji teden zaradi velikega izpada treninga prekršil načelo progresivnosti (tri tedne se obseg treninga postopno povečuje, četrti teden sledi razbremenitev), bo ta teden…, hmmm, kar pač bo.
Danes razmišljam o tem ali je dobro imeti natančen plan treningov, ki po znanstveno dokazanih vadbenih načelih natančno določa, kdaj in kaj početi, da bo napredek najboljši. Ali pa je bolje trenirati bolj nenačrtno in se prilagajati trenutnim okoliščinam ter ohranjati več spontanosti in igrivosti, ki je za rekreativca, kot sem jaz ravno tako pomembna.
Spet se vračam k vprašanju, kakšno vlogo igra šport v mojem življenju. Koliko prispeva k mojemu osebnemu razvoju. Ali daje pozitiven pospešek na poti moje izgradnje ali pa je ta pot zgolj navidez prava in se v resnici vozim po slepi ulici.
Ker sem od tega foha, poskušam razmišljati skozi prizmo, meni ljube, razvojno psihološke teorije.
Da bo lažje razumljivo, bom poskušal razložiti čim bolj po kmečko.
Človeško bitje »poganjata« dve vrsti psihične (nagonske) energije. Prva človeku (ob čustveni izmenjavi z njemu pomembnimi osebami ali stvarmi) omogoča vzpostavljanje in ohranjanje odnosov. Zaradi nje se združuje, povezuje, navezuje, komunicira, ljubi, je odvisen,…
Druga vrsta energije je drugačna, človeka ne sili v odnos, ampak od njega zahteva samostojnost, individualnost in separacijo od drugih. S pomočjo te energije gradi lastno identiteto, se samouveljavlja, dokazuje, izkazuje storilnost, tekmovalnost, ipd.
Obe energiji sta, klub temu, da sta zelo povezani, v svojem bistvu precej nasprotni. Kot dan in noč, jing in jang, belo in črno, eros in tanatos. Normalno je, da že zaradi narave stvari lahko večkrat prihajata v medsebojni konflikt. Še bolj verjetno je, da bo do konfliktne situacije prišlo, če je človek v preteklosti bil deležen nevzpodbudnih razvojnih pogojev, če je prinesel na svet neugodne konstitucijske značilnosti dejavnikov ali pa če sam ni razvil načinov, da obe energiji spelje v eno reko, ki ga bo kljub občasnim valovom gnala v smer notranjega ravnotežja na eni strani in učinkovite prilagodljivosti na okolje na drugi strani.
Sedaj v ta koncept vnesem moje športno udejstvovanje. Ukvarjanje z organizirano vadbo mi prav gotovo omogoča sproščanje obeh vrst energije. Športni klub mi ponuja veliko novih možnosti za vzpostavljanje odnosov, druženje, pogovor in vse drugo, kar obsega tiste vrste energija, ki povezuje. Temu je namenjen čas pred treningi, po treningih, ko so treningi lažji, ko se dobimo na piru, ko si telefoniramo, pošiljamo elektronsko pošto…
Ko je na vrsti težek trening (intervali, tek v klanec) ali tekma, pa pride bolj v ospredje druga vrsta energija. To je čas, ko se soočim sam s sabo, si pokažem kdo sem, se dokažem. Čeprav mi ostali lahko služijo za primerjavo ali tekmece, so v resnici nepomembni. Pomemben sem samo jaz sam.
Sprašujem se ali imam obe energiji dovolj v ravnovesju. Ali mojih notranjih nerazrešenih konfliktov nemara ne prenašam v šport, kjer jih brezupno poskušam pozdraviti. Ali zaradi tega zanemarjam druge življenjskih vloge, ki so še bolj pomembne. Odgovorov seveda ne poznam v celoti, verjamem pa, da se jim lahko nekoč s pomočjo introspekcije in samoanalize precej približam. Do takrat se bom v dvomih zanašal na staro načelo, da je treba pri vseh stvareh imeti pravo mero. Ne bela, ne črna. Siva je barva življenja.
Torek, 15.4.2008
TEK: 1:45, 18km,
Danes smo gulili krog vrh Rožnika. Ker je dolg okrog 1,5km in je »prijetno« razgiban, ga je Drago nekoč imenoval peklenska milja. Pa še prav je imel.
\
Že na ogrevanju smo se formirali v skupinice in hitro mi je bilo jasno, da bo to trening po vseh pravilih treniranja v skupini. Ta pravila so sledeča.
Na začetku vsi rečejo, da bodo danes bolj počasi zastavili, da so zmatrani, pa da se jim ne ljubi, ipd. Tega se vsi držijo natančno tri korake, nato pa vsi zbezljajo, kot da jim gori pod nogami. V takem ritmu trop drvi, dokler najšibkejši člen končno ne pokaže prvih znakov slabosti. Tempo za hip zastane, v zraku se slišijo besede solidarnosti in vzpodbude. A glej ga zlomka, že naslednji trenutek obraze spreleti skrit nasmešek, hitrost pa dobi pospešek do mere, ki se je še prej zdela popolnoma nemogoča. V začetku enotna grupa se počasi razvleče v dolgo kačo trpečih posameznikov. Ko se na koncu spet zberejo (vsi skupaj in vsak pri sebi) in ko pridejo do sape, je prva ugotovitev, da je le šlo malce prehitro. Analiza pokaže, da krivca za prehiter tempo ni mogoče najti, saj ga vidi vsak v drugemu.
Evo, tak trening je bil danes. Peklenski.
Sreda, 16.4.2008
KOLO: 2:00, 60km, SU (po občutku malce previsok, sicer pa točne podatke pozabil shraniti)
Potem ko sem lani opravil z Ironmanom so se začele odpirati neke možnosti, da se letos oktobra udeležim celo svetovnega prvenstva v IM na Havajih. Saj ni važno, kako je vse skupaj teklo, pomembno je, da sem danes zjutraj zvedel ali sem res dobil štartno številko za to fantastično prireditev.
Eh, pa kaj to sploh omenjam. Itak nikogar ne zanima. Pomembneje je govoriti o treningih.
Pa dajmo:
Popoldne sva se po kratki korespondenci dobila s Petrom. Tokrat je pred štartom on menjaval zračnico in prav fino se mi je zdelo, da »tud kdo drug v jamo pade«, ne vedno jaz.
Mahnila sva jo po standardni ruti v dolino Besnice, potem pa namesto na Trebeljevo zavila desno čez Javor. V začetku je bil klanec tako strm, da se počasneje sploh nisem mogel peljati, ker bi se sicer že zvrnil z bicikla. Po par kilometrih vintanja na enoštevilčni hitrosti, se je cesta le prevesila na drugo stran in spet sva lahko pognala, da je veter šumel okrog ušes. Če se ne bi pri iskanju poti nazaj do Podgrada še parkrat izgubila, bi mogoče prišla domov še dovolj zgodaj, da bi uštukala trening še s plavalnim, tako pa sva se lahko samo poslovila in odpeljala vsak na svoj dom.
P.S.: Če mogoče le koga zanima ali grem na Havaje ali ne, bom to povedal zadnji teden mojega dnevnika.
Četrtek, 17.4.2008
PLAVANJE: 0:30, 1400m
Ta teden sem izpustil že tri možne termine plavanja, zato zjutraj ni bilo nobene dileme. Vrgel sem se v bazen in v počasnem ritmu, brez ustavljanja odplaval cele pol ure.
Petek, 18.4.2008
KOLO: 1:51, 60km, SU okrog 135, 32,5km/h
TEK (takoj po menjavi): 41:00, 9,2km, SU164
Petek je dan za metek. Ker sem ga prejšnji teden ustrelil v prazno, današnjega treninga nisem smel ponovno zaj…
Vendar se ni začelo dobro. Popoldne sem bil spet v časovni stiski, tako da sem moral hitro narediti križ čez skupni trening na Viču. Na srečo sva se, tako kot v sredo, spet uskladila s Petrom. Tokrat sva jo mahnila proti zahodu, čez Gameljne, Vodice, Smlednik do Kranja in nazaj. Tempo je bil kar živahen in ker je bila trasa pretežno ravninska, je bila tudi povprečna hitrost spoštljivo visoka.
Po povratku domov je Peter šel po drugih opravkih, jaz pa sem hitro smuknil v superge in se odpravil še na 40 minutni tek. Tek, ki sledi kolesarjenju je zmeraj precej nepredvidljiv. Včasih tečem lahkotno kot peresce, spet drugič pa se vlečem, kot megla brez vetra. Danes mi je kar šlo. Intenzivnost sem držal na visoki ravni, vendar sem pazil, da sem imel vseskozi vsaj še malo rezerve. Na koncu so številke na Garminu pokazale tempo 4:38/km ob povprečnem pulzu 164. Zadovoljen!
Sobota, 19.4.2008
TEK: 2:51, 33,3km, SU149, 5:08/km
Da je bil včerajšnji trening dobro tempiran, sem videl danes zjutraj. Celo noč sem namreč prespal brez nenehnega prebujanja, oblivanja vročice in trzanja mišic, kar se mi pogosto dogaja, če na treningu prejšnji dan preveč pretiravam.
Pogled skozi okno je samo potrdil tisto, kar je že prejšnji večer napovedal Trontelj (ali pa kdo drugi, kaj pa vem, v resnici sem napoved prebral na teletekstu). Dež. Sklenil sem, da grem raje kot na kolo, na dolgi počasni tek.
Planiral sem odriniti ob 9h, vendar sem se zamudil z iskanjem nosilca bidona, ki ga nisem in nisem našel. Tako sem šel na pot kar brez vsega. Iz Črnuč sem krenil proti Bežigradu, kjer sem zavil na PST, ki sem se je nato držal skoraj do vznožja Golovca. Počutje je bilo solidno, noge lahke, v slabo voljo me ni spravila niti ploha, ki me je dvakrat pošteno oprala. Se pa problemi na takih treningih pojavijo kar sami od sebe. Kljub obilici vode povsod okrog mene, kljub temu, da sem bil premočen do spodnjih gat, sem postajal vse bolj žejen. Rešitev sem iskal v bifejih ob poti, kamor sem zavil vsake tri četrt ure. Povsod so mi prijazno postregli s kozarcem vode, za kaj več pa nisem imel denarja s sabo. Na četrti postojanki, so noge že pošteno protestirale in niso hotele več naprej samo na vodo. Ni bilo kaj, milo sem pogledal kelnarco in jo ponižno prosil, če mi na puf postreže s prislovično čudežno kokakolo. Bush gor ali dol, sem pomislil na zagrizene antiglobaliste in v enem dušku pognal vsebino steklenice po grlu. Sladkor, kofein in mehurčki so me res malo zbudili, tempo je spet postal malo živahnejši in zadnje pol ure sem lahko odtekel brez prej prisotne misli, da bom moral požreti še eno sramoto: se vrniti domov, ne s pomočjo nog, ampak s pomočjo dvignjenega palca.
Nedelja, 20.4.2008
KOLO: 5:58, 181km, 1700vm, 30,4km/h, SU133
Če mi v ponedeljek ni bilo čisto jasno ali je ta teden v mesečnem ciklusu treninga tretji (to je težji) ali četrti (to je razbremenilni), mi je po današnjem dnevu kristalno jasno. Tretji je, to drži tako zaprmej, kot sem jaz zaprmej do konca zmatran.
Dan je bil gotovo najtoplejši v tem letu. Zjutraj je bil sicer še nekoliko frišno, čez dan pa se je ogrelo do te mere, da sem prvič letos lahko kolesaril v kratkih rokavih.
Začel sem ob 9h zjutraj. V počasnem tempu, kar pomeni, da sem pulz vseskozi držal pod 130, sem jo najprej ubral do Horjula in nato naprej do Vrhnike, kamor sem prispel po uri vožnje. Mirno sem prevozil vrhniški klanec, kar pa ne bi mogel reči za logaški drevored, ki mu sledi. Tam (in še marsikje drugje) je cesta takšna razvalina, da sem ponovno prišel na misel, da bi se morali kolesarji organizirati, tako da bi padla vsaj kakšna kazenska ovadba proti upravljalcem cest zaradi povzročanja splošne nevarnosti (ali kaj podobnega, nisem pravnik).
Na Kalcah sem zavil levo proti Postojni in že po nekaj kilometrih osupnil nad čudovitim pogledom na polno Planinsko jezero. Številni majhni otočki, živo zelena trava, bele črte, ki jih na gladini jezera rišejo potopljeni kolovozi, so me spremljali vse dokler se ni cesta skozi planinske rajde (kot serpentinam rečemo Primorci), povzpela čez prelaz proti Postojni. Spokojnost narave je zamenjalo na desetine kawasakijev in yamah, ki so kot sitne muhe navijali mimo mene. A jim nisem bil čisto nič fouš. Čeprav so se zaradi oktanskih moči pod sabo, lahko požvižgali na kontra veter, jim lepše kot meni, ni moglo biti.
Sledili so valoviti kilometri proti Razdrtemu, nato pa pravi kolesarski rodeo čez Rebrnice v Podnanos in naprej v Vipavo in Ajdovščino. Tam mi je števec pokazal točno 100 kilometrov, povprečno hitrost pa točno 30km/h. Od slednje sem se moral, kaj hitro posloviti, saj se je začel 9 kilometrski vzpon do Cola, kjer se je moja hitrost gibala zgolj okrog 15km/h. Pa mi ni bilo težko, vedel sem namreč, da me doma, mama in tata že pričakujeta. Res je bilo tako. Goveja juhica, tenstan krompir, po radiu Slaki in vse kar še sodi k domačemu nedeljskemu kosilu, mi je hitro povrnilo izgubljene moči. Vendar se nisem dolgo zadrževal. Par besed, kaj je novega, zakaj se ti zmeraj mudi in pazi da te avto ne povozi in že sem odfurjal nazaj na kolo.
Pri cerkvi se mi je pridružil Marko, tako da sva v prijetnem klepetu opravila še z zadnje 3km klanca do Cenca.
Zadnjo uro današnjega treninga sem imel namen voziti bolj intenzivno, vendar, ko sem v Črnem vrhu ponovno preveril stanje na števcu, ki je kazal 120 km in skromno povprečno hitrost 27km/h, sem pritisnil na gas že malo prej. In ker je Marko športnik državnega ranga, je on pritisnil še bolj. V vožnji v zavetrju mi je pulz hitro narasel na 150, vendar nisem imel časa kaj dosti gledati na uro. Bolj sem moral paziti, da pri hitrosti, ki skozi naselja že velja za prekršek, ne zgubim priključka. Divja jaga je trajala vse do Logatca, ko se je Marko obrnil nazaj, jaz pa sem sam nadaljeval proti Vrhniki. In ker sem imel ravno dober švank, sem tudi naprej nadaljeval brez popuščanja. Rahel veter v hrbet in Ljubljana ter malo kasneje Črnuče so bile ena, dva, tri, tu.
Kljub utrujenosti sem bil doma kar malo vznesen. Naredil sem res odličen trening, hkrati pa tudi čudovit izlet. Če je kdo za, ga lahko kdaj skupaj ponovimo (vključno s kosilom pri nas doma).