5. MAJ, PRVI DELOVNI DAN PO MNOGIH PROSTIH
Dragi moji, nikar me vsi ne glejte postrani, nisem kriva, da še ni gor, naš Luka je na potovanju. Danes sem že zgodaj zjutraj vedela, da gre zares. Vstala ob šestih, naredila vaje, ter zgodaj šla v službo, kjer sem brez predaha delala do štirih. Ugotovila, da je auto-reply zadeva, ki je nikoli ampak res nikoli več ne smem pozabit naštimat, saj dela čudeže.
Čakalo me je kar pol mailov manj, kot običajno, le kakšnih 100 kar sploh ni slabo za tri delovne dni odsotnosti. Ob 16.00 sem šla domov. To sem si obljubila v začetku aprila, ko sem ugotovila, da je tak tempo, kot ga imam, brez veze, ampak drugače do konca aprila pač ne bo šlo. In sem dala skoz prvi »višek sezone« v letošnjem letu, zdaj pa 8 ur in konec. Z užitkom sem šla v Maxi in se pasla po oddelku z zdravo hrano, potem pa še odkrila svoj najljubši lip-shine ever, ki sem ga brez uspeha iskala po vseh drogerijah tega sveta nekaj mesecev. Takoj sem kupila dva in se vsa srečna po sončnem dnevu odpeljala domov. Rahlo so me sicer ovirale 4 vrečke na biciklu, a sem si kljub temu vsa srečna na ves glas pela. To sem, kot običajno, opazila šele, ko me je že kakšen 20 človek čudno pogledal. Hecno, nihče ne bulji vate, če po cesti kadiš.
Zvečer sem šla na plavanje, vsa srečna, da bom končno tudi jaz kot prava športnica pisala o dolžinah in kilometrih. Že čisto v štartu mi je začele v očala liti voda zdaj na eni, zdaj na drugi strani. Na srečo je Matej P., znani altruist iz sosednje proge, imel rezervna in jih je bil pripravljen posoditi. Potem sem 45 minut, za svoje pojme dokaj profesionalno in z veliko veselja (ter s poudarkom na poskusih izboljšanja tehnike), naredila vse vaje. Drugo polovico treninga pa naj bi plavali z lopatami 10 x 200. Bobi mi je posodil lopate, zategnila sem Matejeva očala in gas. Šlo je kot raketa do obrata, tam sem se vsakič zapletla v lopate, praskala lastne noge ali pa tolkla po Gregorjevih, ki je plaval pred mano. Po drugih 200 sem snela očala, da bi si boljše namestilo lopate in to je bilo usodno. Potem mi je namreč ves čas po malem tekla voda v desno oko. Po 5 x 200 sem tako neslavno zaključila. Sem vsaj enkrat šla med prvimi domov. Žal zaradi teh dram z opremo spet (!) nimam pojma, koliko smo preplavali, jaz nekaj nad 2 kilometra, se mi zdi, ker so vaje bile kar zgoščene. V glavnem, vse vaje + 5 x 200. Pulza tudi ne vem, a ni bil visok, saj nismo plavali hitro, na koncu pa me je pošteno zeblo, ker sem si ves čas nekaj popravljala in nisem vestno plavala. Rok mi je prijazno ponudil, da mi danes teden prinese za probat svoje rezervne lopatke, jutri grem v Speedo trgovino po nova očala in tovariš mi bo posodil svoj valjček. Hvala vsem!
6. MAJ, TOREK
Priznam, čeprav me je kar malo sram: danes na teku mi je ful odleglo, ko sem videla, da vam je dnevnik všeč, ko sem prišla domov, pa sem bila prav patetično navdušena nad vašimi komentarji in pohvalami. Malo me je stisnilo le, ko sem prebrala Matejev M. zapis, da se dobiva na Bledu… zdaj bom priznala tudi, s kakšno mešanico čustev sem sprejela njegovo ponudbo, da »odpelje« Bled z mano. Čeprav sama jemljem treninge triatlona najprej kot ukvarjanje s športi na kar se da prijeten način (kaj še mi pomenijo, v nadaljevanju ali kdaj drugič), to nič ne zmanjšuje mojega občudovanja tistih, ki so tazaresni športniki. Ko gledam v Mateja, Igorja, Anjo, Kajo, Nado in sploh vse, ki ste že res nekaj dosegli v športu, sem prav očarana nad tem, kako lahkotno tečete, elegantno plavate in na videz brez napora divjate v klance na kolesih. Spremljam članke, v katerih bi utegnila videt vaše slike, na internetu, brskam po rezultatih maratonov, duatlonov itd in se veselim za in z slehernim od vas. Včeraj, ko mi je nekdo povedal, da je en od naših tekačev »trčil v zid« le nekaj km pred koncem maratona v Trstu, mi je bilo prav žal, da mu ne morem reči, kako sem prepričana, da bo drugič boljše, zato izrabljam to priliko, če bo slučajno prebral. Saj zveni obrabljeno, a vendar so ravno »porazi« v življenju pogosto enkratne prilike, da naredimo »reset« in se preklopimo na drugačen način razmišljanja. Resnično verjamem, da se vse začne in konča v glavi. Um je kreativna moč, ki nam deje večno možnost izbire, če mi kontroliramo njega in ne on nas. Nekje sem nekoč prebrala ali slišala, da so naše misli kot trop podivjanih konjev, če jih nimamo ves čas pod kontrolo in ko se včasih poslušaš, kaj se ti plete po glavi »v ozadju«, ti postane jasno, da je res tako. Zato se mi zdi pomembno vaditi notranjo tišino, ki prihaja iz prazne glave in nam daje energijo, potrebno za kakovostno in bogato življenje. Enako pomembno je prepoznati, kaj je tisto, kar nam jemlje energijo, ki bi jo lahko koristno porabili za druge, za nas resnično pomembne stvari. To so razvade, poživila, kritizerstvo, obsojanje sebe in drugih, ter kar je še raznih negativnih čustev v bogatem spektru, pa seveda nekatere naše individualne posebnosti, ki so pri vsakem človeku drugačne in jih mora vsak odkriti in z njimi opraviti sam.
Skratka: ko mi je Matej pred časom rekel, zakaj ne grem na nobeno tekmo in da gre celo tekmo z mano, če le grem na Bled, me je totalno stisnilo, ko sem v prvem navdušenju rekla, da grem, da pa seveda ne pričakujem, da se bo po polžje vlačil z mano celo pot, ko vendar vsi vemo, kakšne so njegove sposobnosti. Odločitev za tekmo že tako pomeni prevzeti odgovornost, da boš redno in v okviru svojih najboljših zmožnosti treniral, če pa te pri tem »nadzoruje« še takšen as, kot je Matej, potem pa…. Šele zdaj sem se v polni meri zavedela lastnih omejitev in zavor, povezanih z udeležbo na tekmovanju. Takoj, ko sem rekla da grem, sem se zavedela, da se ne bi rada le privlekla do konca (čeprav v prvi vrsti seveda ne želim odstopiti, če ne bo res nujno), temveč suvereno odplavala, odpeljala in odtekla svoje. Tudi zadnja nočem biti, če že lahko kaj naredim za to. Po drugi strani pa se zavedam, da s svojim stilom življenja in odnosom do športa ne bom blestela, saj nisem pripravljena toliko trenirati, kot večina med vami. Zato me še vedno malo lomi, kako bo, ampak kar sem rekla, sem rekla. Druga stvar pa je, da mi je resnično nerodno, da bi Matej počasnel pred mano, to bi bilo, kot da bi sokol tekel pred kuro, namesto, da svobodno leti (pa da ne bo kdo mislil, da se imam za kuro v kakršnemkoli pogledu, le prispodoba glede hitrosti mi je pač padla v glavo). Razlog, da sem se do sedaj izogibala tekmovanj, je poleg nesporne lenobe gotovo tudi določena doza nečimrnosti (ja, zadnja pa že ne bom, ne?) in strahu, kako bom izpadla. V bistvu šele takrat, ko se za nekaj odločiš, jasno začutiš, kakšno odgovornost odločitev prinese. Mene je pogosto strah, da bom izpadla smešno ali čudno, zato je prav odločitev, da grem na tekmo, pritisnila na nekatere nerazčiščene kotičke v moji osebnosti. No, to je prilika, da jih razčistim, a ne, če sem že toliko teoretično pametovala? Kanček prakse je vedno 100 x težji od ton teorije in v slednjem sem res dobra.
Tekli smo danes en krog čez Rožnik, da povem in bilo je čudovito, sonce, gozd je dišal, me pa smo se imele lepo, čeprav sva s Suzano navkreber začasno onemeli. Punce, hvala za lep popoldan! Aja, le še to: na trojke verjetno ne grem, ker je danes šefica naše trojke »odpravimo zaostanke« končala na urgenci zaradi rame. Zvečer je prišel Kevin, prijatelj iz Irske in Matt, prijatelj iz Amerike, ki živi v Sloveniji, potem smo šli na večerjo v Le Petit Caffe (priporočam!), kjer se nam je pridružila še Mattova punca Sofia, tista lepa blontna harfistka, ki jo gledate na koncertih v Cankarju. Bilo je super, jaz sem šla pozno spat, Milenko in Kevin, ki je pri naju prespal, pa sta še naprej pametovala v noč ob tadobrem konjaku.
7. MAJ, SREDA
Že zjutraj sem vedela, da me čaka noro naporen dan. Ob šestih sem vstala in se ob petnajst do sedem odplazila (da ne zbudim Milenka in Kevina) od doma. Seveda nisem izpustila jutranjih dihalnih vaj, ki mi dajo energijo za ves dan. Potem sem bila v službi do petnajst do enajstih, pa hop na kolo in na otvoritev COVL-a (centralni oddelek za izvršbo na podlagi verodostojne listine). Prijateljica Nataša, ki ga vodi, mi je zabičala, da moram nujno priti, jaz pa sem bila vesela povabila iz številnih razlogov. Prvič, vsi, ki so sodelovali pri nastajanju tega projekta, so moji bližnji sodelavci , nekateri na Vrhovnem, drugi na Okrajnem sodišču v Ljubljani, približno polovica sodnikov in polovica inženirjev. Gre za čisto novo zadevo, ki je že neverjetno (za 10 krat!) pospešila izvršbo na podlagi verodostojne listine, obenem pa tudi prvič pri nas uvedla povsem elektronski spis, poštno cesto ter še cel kup drugih novitet, s katerimi vas ne bom mučila. Kar se mi zdi bistveno, je to: iz prve roke sem gledala, kako so vsi, ki so bili vključeni v projekt, v zadnjem letu garali. Ni bilo vikendov, dopustov ali popoldnevov z družino. Bila je panika, roki, pritiski, dvomi. Ker točno vem, da v sodstvu pač ni denarja, s katerim bi jim to lahko plačali, sem znova pomislila, kako prav bi bilo, da bi sodišča nastopala bolj medijsko orientirano in javnosti večkrat predstavila uspehe, ki jih dosegajo. Politikanti žal vse prevečkrat izrabljajo sodstvo kot grešnega kozla, saj jim seveda ni v interesu, da bi država imela pokončne, neodvisne, razmišljajoče sodnike, ki bi bili dovolj dobro plačani, da jim na kraj pameti ne bi padlo, da bi šli v kakšne druge službe. Mirno trdim in za tem trdno stojim, da je od vseh treh vej oblasti sodstvo daleč najbolj strokovno, pošteno in skromno. Zato sem včeraj, ko sem poslušala našega predsednika, ministra, vodjo mojega oddelka in druge kolege, notranje uživala in se veselila zanje in za vse nas. Kako lahko je kritizirati in koliko neskončno težje kaj dati od sebe!
Po otvoritvi sem šla še za par ur delat s toplim občutkom, da tudi »mojim« projektom ne gre ravno slabo, potem pa domov, kjer sem uspela kakšne pol ure celo odspati. Ob sedmih smo se s prijateljicami, s katerimi sem bila v Braziliji, dobile v novi gostilnici »XXI«, na Rimski. PRIPOROČAM! Tri ali štiri smo prišle točno, Taje, Metke in Danči pa od nikoder. Taja je obljubila, da točno ob sedmih zaklene Equrno in pride in Metka z njo, Danči pa naj bi tudi bila na poti. Kmalu smo ugotovile, da so se punce zataknile Pod lipo, ker so srečale neke slikarje in z njimi spile en pir. Svašta! Jaz sem bila več kot lačna – sestradana in sem komaj čakala kakšno hrano. Ja, naročit smo uspele že ob osmih, tako, da sem lahko samo še rekla dankešen aufviderzen in šla, ne da bi poskusila grižljaj, ker me je že čakal Milenko. Šla sva na otvoritev podružnice tujega podjetja v Sloveniji, posrečeno so izbrali kavarno Evropa, ki je res enkraten kraj za žure. Tja naju je povabila moja nova prijateljica Sanja, s katero smo se spoznali letos pozimi v Kitzbühlu in prežurirali par noči. Je ena tistih ljudi, ki imajo neverjetno pozitivno energijo, spoznali sva se sredi plesišča na nekem žuru visoko v gorah. Najprej sploh nisva govorili, ampak samo plesali, ko sva se začeli pogovarjati, pa sem ugotovila, da je »naša«, sarajevčanka hrvaškega rodu. Šele dosti kasneje sem odkrila, h komu »paše« in tudi, zakaj se ji cel kup ljudi neizmerno prilizuje. Tudi včeraj je bilo videti, da enih par enostavno ne more iz svoje kože. A ljudje res ne kapirajo, da prilizovanje ni seksi? Iskrena pohvala je vedno lepa in vsak med nami ima vsaj nekaj lastnosti, ki so takšne, da jih je mogoče samo hvaliti. Ljudje večinoma točno čutijo, kdo jih hvali iskreno in kdo se jim »ulizuje«. Človek, ki ne opazi vsakodnevnega truda svoje tajnice, čistilke in sodelavcev, ves očaran pa se topi, ko sreča koga od šefov, ima resen problem sam s sabo. No ja, meni je sicer lahko pametovati, ko pa imam šefico, ki je enkratna v vseh pogledih in se od nje lahko samo učim, imam pa jo tudi iskreno rada. Vedno sem imela veliko srečo s sodelavci, podrejenimi in nadrejenimi, ter v glavnem z veliko večino ljudi, ki sem jih srečala na vseh živih krajih. Zdi se, da sem očitno v prejšnjem življenju naredila kaj zaslužnega, da sem obdana z ljudmi in prijatelji, ki so tako očiten nabor dobrega. Tudi vse vas doživljam kot darilo v življenju, ko takole rahlo skurjena in zvita v naslonjaču tipkam kar na računalnik, ki je priključen na televizor v dnevni sobi. Seveda me je notranja ura, bogjidajzdravja, zbudila ob šestih, kot ponavadi. A se te notranje ure z leti okvarijo in ne znajo več preklopiti na samodejno daljše spanje, če prideš domov ob treh zjutraj? Včasih mi je to dobro delalo.
Uuuu, danes me v službi čaka kar dober tempo, zato se hitro grem uredit. Da za šport ni bilo časa, je jasno, zato imam danes v planu vsaj plavanje, če že ne plavanje + tek. Milenko mi pravi, da je odhod čez 15 min, zato adieu, mesdammes at messieurs!
8. MAJ, ČETRTEK
Danes sem pa samo sebe presenetila – nič nisem bila zaspana in utrujena, bila sem polna energije in delovnega elana. Ob dveh me je napadla taka lahkota, da se več ni dalo zdržat, zato sem šla na kosilo, potem pa mi je vse padlo dol. Da ne omenjam, da sem brez avta (nanj je padlo drevo, zato je pri mehaniku) in bicikla (naslonjen na drevo me že od včeraj čaka pri Žmaucu). Lahko bi rekli, da sta obe moji prevozni sredstvi nekako povezani z naravo ali vsaj olesenelimi deli slednje. Za piko na i sem zjutraj pozabila vzeti v službo ključ od kolesa, zato sem prišla domov (spet mi ni fino bit odkrita) z avtobusom. Saj vem, saj vem, to ni v športnem, zdravem ipd duhu, ampak res nisem več mogla. Da si ne bom kaj naredila, raje grem spat na teraso in ne laufat, bom pa zvečer zato imela mini-triatlon v obratnem vrstnem redu (saj veš, Igor, sleherni prost trenutek izkoristim za Priprave): najprej s primerno obtežitvijo (nahrbtnik) v lahnem drncu do Žmauca po kolo, potem, že dodobra ogreta s kolesom na plavanje, po plavanju pa nazaj do Žmauca na eno Radensko z limonco in potem domov na krepčilni spanec. Raje sem vse to napisala že kar zdaj (kmalu bo pet popoldan), da mi zvečer ne bo treba, če pa bo kaj drugače od planiranega (kar se mi redno dogaja), pa vam vsekakor javim!
9. MAJ, DAN ZMAGE, ANDROTOV R.D.
Na današnji dan je zmagala tudi moja ljuba sestrična Duša, ki je dobila izjemno simpatičnega sina, ki jih ima danes tam enih 22 od oka, ne upam vprašat, ker to bi pa res lahko vedela. In 63 let nazaj so zmagale sile svetlobe nad silami teme, kar se na koncu seveda vedno zgodi, zato se na dolgi rok enostavno ne splača bit hudoben.
Včeraj je šla vsa športna aktivnost po planu, še več: ker sem prišla na trening ½ ure prezgodaj, sem malo plavala še s tovarišem Tomažem in še enim ali dvema fantoma, ki ju ne poznam, potem pa še z našimi. Z Andrejem sva bila kot kralja sveta sama na progi in sva zares uživala v vajah hrbtnega plavanja, na katerih sem prvič vsaj približno skapirala, kako bi morala plavat z rokami. Tako, kot zadnjič na kravlu, ko me je čisto po naključju popravil Igor in zdaj imam občutek, da kravlam 2 x hitreje. Po treningu pa lakota! K sreči sem se spomnila, da sem Milenku priporočila tisto gostilnico poleg Žmauca (zgleda, da meni ljubi lokali stojijo kar v vrsti, da mi olajšajo pot) in da je tja peljal neke goste na večerjo. Poklicala sem ga in se prislinila, začela jesti rajske rezance z artičoki in pikati solato, potem pa se je začelo… najprej klavir, ki stoji v prvem prostoru, v katerega nisem videla, zato sem bila sprva prepričana, da gre za CD in da imajo v XXI-ki pač odlično ferštekerijo. Potem pa mi je postalo jasno, da take interpretacije Rachmaninova pač še nisem slišala in nenadoma smo se ozrli in videli, da v sosednjem prostoru, kjer je klavir, vsi strmijo in so nehali jesti. Šla sem pogledat in za klavirjem je sedel mlad tip, malo zabrit, z nekaj pearcingi in totalno not v muziki. Čez pet minut sta prišla še enako mlad violinist v zelenih teniskah in violončelistka, ki je spominjala na Mario Callas. In ne samo po videzu! Lastnika lokala so vprašali, če lahko in mirno razgrnili note: igrali so tako, da smo vsi nehali jesti, piti, se premikati, dihati. In igrali so več kot eno uro in pol, cel koncert, za nas 10, ki smo po naključju bili tam. Počutila sem se približno, kot da bi prišli Rolling Stonesi in me vprašali, če smejo malo povadit v moji dnevni sobi. Vsa utrujenost me je v hipu minila. Po koncertu sva se z violončelistko pogovarjali in povedala mi je, da so Izraelci, ki so študirali v Ameriki, Nemčiji in Kanadi, se »po naključju« vsi trije istočasno vrnili v Izrael, se »po naključju« spoznali, malo skupaj zaigrali, za hec šli na glavno glasbeno tekmovanje in za hec seveda zmagali. Vsi vemo, da muzičarje pa res majo, ti Židi in povem vam, da so ti trije svetska klasa, nič ne pretiravam. Če mi bo le zneslo, grem danes na grad, kjer bodo igrali moderno glasbo (nam so klasiko in to tako, da kaj takega v živo že doooolgo nisem slišala). Skratka, ko sva z Milenkotom ob pol dveh zjutraj lezla v posteljo in že spotoma začela spati, sem se ves čas čudila čudovitemu darilu, ki mi ga je dal večer.
Seveda je bilo danes po nekaj nočeh z minusom spanja in polnim šusom v službi kar naporno. Ampak vse to je popolnoma nič proti našemu Mateju M., ki vozi že 500 (!!!) km zdržema po dirki okoli Slovenije. Bravo, Matej! Že ves dan ga spremljam po internetu, kot verjetno vsi vi z mano. Ves čas ga imam nekako v ozadju glave, ne glede na to, ali kaj pišem, sem na sestanku, študiram. Že najmanj 30 x sem preverila, ali pri njegovem stanju še vedno piše »OK«. Kako mu želim uspeha! Meni se zdi neverjeten podvig že to, da je prekolesaril skoraj 500 km… upam, da bo uspel kaj spat, bog ve, kaj se zgodi s telesom po takšnih naporih… prepričana sem, da vsi tisti, ki zvozijo več kot polovico, gredo naprej na čisti pogon volje in trme, saj še tako dobro podmazan telesni ustroj brez tega ne pomaga. Zato danes ne bom nič več pisala o sebi, ker je itak brez veze. Ker trdno verjamem v dobre misli, dobre namene in dobre energije, vse to pošiljam Mateju. Naj mu dan zmage prinese prav to!
10. MAJ, SOBOTA
Ah, ob skoraj dveh zjutraj sem se zbudila pred TV-jem, kjer sem zaspala in takoj preverila Mateja. Ugotovila, da je odstopil zaradi poškodbe kolena. Toliko o dobrih mislih in dobrih energijah. Resnično upam, da ni kaj hudega! Mogoče pa je tako najboljše zanj in so dobre misli pomagale, da ne bo čisto do konca izčrpal organizma? Pred njim je še dolga in nedvomno uspešna sezona. Čestitam, Matej, odlično si vozil!
Zdaj (ura je sedem) pijem kavo s sojinim mlekom in medom v naslonjaču in brskam po internetu, da vidim, kdaj boste štartali. Pridem vas seveda gledat na štart in potem pozdravit v cilj. Dobro opravite!
In zdaj je ura pol devet zvečer. Opravili ste več kot dobro! Bila sem vesela prav za slehernega med vami, ko ste pritekli v cilj. Še zlasti pa seveda za našega Igorja in oba Marjana, ki so res asi, pa za Anjo, Dragota in Mateja (ko sem prišla, so jih ravno imeli na odru ob razglašanju rezultatov). Malo mi je bilo hudo, da nisem tekla tudi sama, ampak kaj hočemo, vsega se pač ne da, če izsiljuješ, pa se samo poškoduješ. Velja na vseh področjih življenja. Sploh ne morem veliko napisat, ker sem res ganjena. Tek trojk je nekaj posebnega. Tu je rezultat v drugem, kaj drugem, desetem planu. Oba boljša pomagata najšibkejšemu členu, uspešnejši se prilagodijo manj uspešnim. Ker gre za tovarištvo, sodelovanje, prijateljstvo, medsebojno pomoč, nesebičnost, ljubezen. Tako jaz razumem šport in svet. Ko so se tekmovalci objemali ob prihodu v cilj, ko so se trepljali po ramenih, sem čutila in se veselila z slehernim med njimi. Vsi so zmagali in to ni samo floskula. Ker bo več o tekmi gotovo napisal Igor in vi boste komentirali, naj neham s to temo. Res lepo, skratka.
Popoldan sem hotela na kolo, a sem šla raje spat, ker sem si domov prinesla kdove katero biografijo Aleksandra Velikega že. Ta je bolj pravljična in sumljive verodostojnosti, ampak s pravljicami še nikoli ni bilo nič narobe. Zato sem jo kakšno uro brala, nato pa z njo v roki mirno zaspala. Zbudila sem se šele ob šestih zvečer, od doma odrinila šele ob pol sedmih. Prevozila do pikice točno 45 km, čas 1 ura 34 minut. Ni slabo za mojega starega železkota (imam pač mlade noge, kaj hočemo). Skušala ukrasti Milenkotovega karbonca, ki je med kolesi v garaži pravi Ferrari, pa nikakor nisem našla ključev! A je mogoče, da jih je skril v svoj avto, s katerim je šel na obisk k mami?! Na svetu res več ni poštenja in medčloveškega zaupanja!
11. MAJ, GOSPODOV DAM
Vstala ob pol sedmih, pospravila stanovanje, dala prat perilo, napisala nekaj za službo in začela zadnji dan dnevnika 2. tedna. Počasi se bom morala odpravit, ker imam ob devetih tekaški randi z vami, potem pa še sestanek v Kresnički. Komaj čakam!