Drugi pomemben majski spomin je natančno leto mlajši od 100 kilometrske izkušnje, vendar še slajši. Triatlon Nica (4km, 120 km, 32 km). Že odločitev, da se odpravim v to avanturo, je v popolnosti prežela moje življenje. Kar počnem, pač počnem vedno 100%.
Nove sezone sem se torej lotil na povsem drugačen način od vseh dosedanjih. Odločitvi, da resnično želim postati triatlonec, so sledili drugi ustrezni koraki. Začelo se je že kar prvi dan leta z dvojnim programom: tek in plavanje. Moji plavalni treningi so bili res nekaj posebnega. Celo leto sem plaval šest različnih treningov, ki naj bi jih plaval tudi Mark Allen. Ja, ravno tisti Mark, ki je v svoji karieri kar 10 krat zmagal na triatlonu v Nici in kasneje 6 krat na IRONMANU na Havajih. Tudi jaz sem želel postati najboljši. In da bom najboljši, potem moram tudi trenirati kot najboljši, sem razmišljal. Jani mi je torej poslal program zmagovalnih treningov in sem plaval. Štiri krat pet kilometrov in dvakrat štiri kilometre. To je pomenilo do osemindvajset kilometrov tedensko. Plaval sem v Cerknem. Službo sem imel v Tolminu. Do Cerknega sem se pozimi zapeljal z avtobusom, odplaval in že hitel na avtobus proti Tolminu. Navadno sem izstopil na polovici poti, preostanek v dolžini 18 km pa pretekel seveda z nahrbtnikom, v katerem je bila plavalna oprema. V garsonjero v Tolmin sem se vračal okrog sedmih zvečer, sledilo je tuširanje, večerja, spanje, da bi se vse naslednji dan lahko ponovilo. In to do petkrat na teden! Spominjam se tudi dneva, ko sta tuširanje in večerja enostavna odpadla, ker sem se po prihodu domov samo zvrnil na posteljo in se šele sredi noči rešil svojega nahrbtnika in nekoliko udobneje odspal preostanek noči. Marca je vožnjo z avtobusom zamenjalo poganjanje pedala iz Tolmina v Cerkno in nazaj (70 km), seveda v sendviču s plavalnim treningom. Dobra porcija, vam rečem. Tako sem do konca maja nabral skoraj 4000 kolesarskih kilometrov, 1500 pretečenih in 350 preplavanih. Dovolj dobro popotnica za pot v neznano.
V petek, 26. maja smo se podali avaturi naproti: Jani, Silvo in jaz, ki smo bili prijavljeni na tekmo, in Karlo, ki je vozil sposojen kombi iz moje službe. Kako je bilo v tistih dneh vse nabito s skrajnimi čustvi! Strah pred neznanim, ki ga premaguje zvedavost, odločenost in nepopustljivost, ki se bojuje proti črvu dvoma pred neuspehom in porazom. Želja po potovanju in avanturi, hromljena s strahom in občutkom majhnosti v velikem svetu. Nelagodnost, pomešana z občutkom provincializma ob stiku z mondeno Nico so bili takoj pozabljeni ob neverjetni domačnosti in predanosti gostiteljev Marice in Egidija. Tako sta mi prirasla k srcu ta dva preprosta, poštena in delovna, predvsem pa klena sinova cerkljanskih hribov, ki ju je želja po boljšem življenju že pred desetletji zapeljala v širni svet, da sem ju še večkrat kasneje z veseljem obiskal in do danes ohranil nadvse tople in pristne stike z njima. Vedno mi je toplo pri duši, ko se spomnim nanju.
Poseben vtis je na meni pustil stik s svetovno triatlonsko smetano. Omenjeni Mark Allen, Mike Pigg, Rob Barel, Ken Glah, Scott Tinley, Paula Newby Fraser, dvojčici Puntous, Julie Moss, Jan Wanklyn, ki so skupaj prej in kasneje zmagali na Havajih več kot dvajsetkrat, so bili zame takrat polbogovi.
Sobotni ogledi prog so me povsem prevzeli. Promenade des Anglais, znamenita mondena glavna ulica, je bila s startom, ciljem in obema menjavama središče dogajanja. Večkilometrska peščena plaža z neponovljivim turkiznim morjem- prečudovita plavalna kulisa. Oh, Cote d’ Azur! Navdušenje nad izjemno slikovito kolesarsko progo, pomešano s spoštovanjem predvsem do dolgih vzponov in strahom pred vratolomnimi serpentinastimi spusti in prepadnimi stenami, slikovitostjo v strmino pripetih vasi, je bilo nepopisno. Tek je za razliko od kolesa povsem ravninski, speljan po večpasovni cesti, v smer proti in mimo letališča, kjer poseben občutek majhnosti dajejo letala, ki se nekje iz horizonta spuščajo na pristajalno stezo praktično ob glavno cesto. Vsi smo bili prevzeti od lepot, predvsem pa enotni, da nas čaka izjemno doživetje. Strahu ali dvomov ni bilo več v moji glavi. Ostalo je samo trdo prepričanje. I’ll do it!
Ogrevanja se spomnim samo po tem, da sva si neko leseno klop za raztezanje delila s prijetno punco, s katero sva se nekajkrat spogledala in si nekako brez besed samo z obrazno mimiko zaželela srečo. Če bi takrat vedel, da je to kasnejša zmagovalka, Kanadčanka Sylviane Puntous, bi se prav gotovo od vznemirjenosti najmanj podelal v hlače, če ne celo stopil kot sladoled na julijskem soncu.
In že nas je, mislim da 380, skočilo v morje. Nepozabno zame! Igor na eni največjih dirk na svetu! Spominjam se, da je plavanje minilo kot v transu. Nič nisem mislil, nobene prave taktike nisem imel, samo mahal in plaval ter po 56 minutah priplaval na obalo. Tudi s kolesa so ostali samo nepovezani fragmenti. V enem peljem prve kilometre in se čudim neverjetni hitrosti. Sploh ne razmišljam ali zato, ker se proga morda spušča ali zato, ker veter piha v hrbet. Spet v drugem, nekje na skoraj dvajsetkilometrskem vzponu, razmišljam in se prepričujem, da bi se bilo dobro na okrepčevalnici oskrbeti z bidonom energijskega napitka. V naslednjem uživam ob čudovitem razgledu visoko v hribih, pa se spet kar malo bojim pogledati v prepad pod seboj. Sledi spomin na streznitev ob tekmovalcu, ki ni zmogel nevarnega serpentinastega spusta in razočaran in nemočen sedi na robu ceste ob skrivenčenem kolesu. V dolini sledi vožnja ob slikoviti živahni rečici, ponoven vzpon skozi slikovite v strmino priptete vasi, ko sem se čudil spretnosti graditeljev cest, ki so sicer nadvse drzno speljane in se neverjetno zlivajo s pokrajino. Po treh urah in tri četrt se po čudoviti promenadi bližam centru Nice. Šampioni medtem že tečejo v nasprotni smeri, v zraku hrumi helikopter. V menjalnem prostoru se spomnim Toneta, sicer sošolca iz gimnazije, sedaj zdravnika v Nici, ki je sledil stricu Egidiju v Francijo. Ja, tudi Tone je pokazal veliko domačnosti, patriotizma in morda tudi nostalgije, ko me je v beli Nici spodbujal v domačem, klenem tolminskem narečju. Kar neslo me je proti letališču. Nisem si predstavljal kaj pomeni v tem trenutku preteči 32 kilometrov. Pa se je kaj kmalu izkazalo, da sem iz pravega testa. V veliki večini sem prehiteval in ne spomnim se, da bi bil velikokrat prehiten. S tega teka mi je ostala tudi fotografija, ki sem jo kupil in kasneje uokviril in še sedaj samotna visi na steni spalnice mojega otroštva. Sedaj sem odločen, da jo naslednjič prinesem v Ljubljano, da jo bom lahko še dolgo ponosno občudoval. Brez kakšnega hujšega pretresa sem, sicer ne najhitreje, pa vendar dovolj konstantno puščal za sabo eno za drugo kilometrske oznake in kot 65 zaključil dirko. Nič posebnega morda za koga tretjega, zame pa dovolj, da sem jasno čutil, da sem dokončno prevzet odprl novo stran v svojem življenju.
Tudi banket ob razglasitvi rezultatov je bil zame, skromnega Jugoslovana, posebna poslastica, ki je v meni budila neke nove občutke. Te, še neodkrite čutilne brbončiče so se še bolj nadražile naslednji dan ob postanku v Monaku. Seveda sem se čudil predvsem blišču in razkošju tega, meni tako nerazumljivega sveta. Nisem bil ponosni lastnik ene od jaht v pristanišču. Bil pa sem nekdo, ki je samo streljaj čez cesto, samo dan po triatlonu, v zanosu preplaval dva kilometra. In to sem občutil kot tisto bogastvo, ki sicer ni bilo navzven vidno, mene pa je tako prevzemalo in me delalo neizmerno srečnega in bogatega.
Tega zanosa še kar ni konec. Leta in leta se je obnavljal v meni ob novih in novih športnih ciljih in njih izpolnitvah. Zadnja leta se napaja z energijo, ki jo črpam od vseh vas, ki ste mi prišli naproti. Enako kot sem jaz pred dvajsetimi leti vstopal v nov svet, tako je sedaj na tej poti Viki. Kako se veselim z njim in vsemi ostalimi poti v St Pölten! Kako bom z vami trepetal, se z vsakim veselil, spodbujal, navijal, se jokal. Iskreno upam, da bo sleherni doživel izpolnitev pričakovanj, občutek plačila za vloženo ljubezen, predvsem pa občutek izpolnjenosti. Neverjetno občudujem in popolnoma razumem vse, ki greste po tej poti. Vem, koliko vlagate za izpolnitev svojih želja. Poznam občutke negotovosti pred in na startu, dvome med tekmo in še posebej tiste nepopisne ob prečkanju ciljne črte. Včasih niti ne vem in se vedno sproti sprašujem ali so ti občutki resnica ali zgolj fikcija. Kaj bi lahko bil trik narave, da nas tako zaslepi in zapelje? Daleč sem od tega, da bi lahko odgovoril na to vprašanje. Sploh se mi ne zdi pomembno, da bi moral nanj razumsko odgovoriti. Dovolj je te občutke doživeti. Še bolj pomembno pa, da živimo z občutkom, da nam zadovoljitev teh notranjih potreb daje več kot nam jemlje. Najbolj si zato želim, da bi se sleherni vrnil iz St. Pöltna bogatejši kot bo tja odpotoval.