Ljubljanskega maratona do letos še nisem tekla. Odtekla sem dve polovički, v letih 2011 in 2012, ki se ju še vedno dobro spomnim. Druge predvsem po plundri na progi. Sneg je bil tokrat oddaljen vremenski pojav, skrbelo me je bolj, da zna biti prevroče. Kot je Mič, letošnji glavni 3K-navijač, povzel, razmere niso bile najlažje, cesta je bila mokra, ozračje vlažno. Med samim tekom se nisem preveč ukvarjala z nobenim izmed teh vidikov. Dež me je na okoli 25km bolj osvežil kot kaj drugega. Mi je pa zato zmočil superge in mi prvič po več kot petnajstih letih teka povzročil žulje, ki so mi seveda bili malo tečni, ampak bolj po cilju kot pred njim.

Pa se vrnimo nazaj k začetku tedna, ki sem ga poimenovala ‘marathon-wedding week’. Iz preprostega razloga: teden se je začel z mojim maratonom in končal s poroko – tudi mojo. Ta je bila vsaj tako uspešna kot sam maraton 🙂

Po napaki lani v Berlinu, sem letos predmaratonsko soboto pridno preležala doma na kavču. Noge sem si podstavila z blazinami, se vsako uro ali dve sprehodila do shrambe, iščoč novega goriva. Praški, ki sem jih imela še od newyoršega maratona, mi niso ravno dišali, sem pa zato z veseljem mlajskala petkove palačine. Nisem jih še opazila, da bi bile priporočene na meniju za carboloading, ampak meni so pasale.

Zbor s 3K skupino sva s Hugotom v nedeljo zjutraj malo zamudila, po tem ko sva na poti do Me-ka srečala Dominika, ki tako kot midva še ni oddal nahrbtnika, in sva se zato skupaj z njim postavila v dolgo kačo, ki se je vila na Trgu Republike. Čeprav je bil prvotni plan, da opremo pustiva pri recepciji mamine službe na Slovenski ulici, sem bila v trenutku, ko sva zagledala Dominika, že kar živčna, in bolj varno se mi je zdelo, da ostanemo skupaj. Kakšnih deset minut kasneje smo se pridružili še ostalim, odlično razpoloženim 3K-jevcem, katerim sem malo zatem sledila lepo čez ograjo v cono A na štartu. Tam so me redarke z mojim B-jem na prsih kmalu zapazile in zelo potrpežljivo napodile v moj blok. Ko sem jim malo jezikala, da je za punco kot sem jaz precej tečno biti ujeta med agresivnejšimi a seveda počasnejšimi moškimi, mi je svetovala, naj si pri naslednji prijavi kar malo izmislim moj predvideni čas, kar bom mogoče res naredila. Vseeno sem tudi pri tem maratonu obdražala dobro štartno pozicijo – namesto, da bi bila v coni A, sem zdaj čakala na začetni strel oz. pisk v prvi vrsti cone B.

Prvi kilometri so šli navzdol, moj tempo in srčni utrip pa tudi. Z Igorjem sva bila zmenjena, da ponoviva strategijo iz Berlina, torej tempo med 4.45 in 4.50 do približno tridesetega kilometra, in glede na moč od tam naprej malo hitreje oz. počasneje oz. nespremenjen. Začetni tempo naj bi malo priredila tudi glede na razmere in počutje na štartu. Tako razmere kot občutki pa so bili mešani, zato se mi je najbolj zanesljivo zdelo, da ostanem pri 4.45. Noge niso bile sproščene, v stegnih me je malo zategovalo, so pa kar tekle. ‘Ne prehitro, to zna biti nevarno’, sem si govorila, ko sem tekla po Dunajski, številke na uri pa kar niso hotle narasti. ‘Prvo četrtino še držimo nazaj, piše v Trainingpeaksu’, sem si govorila, in v naslednjem pet-kilometrskem odseku našla svoj tempo. Do takrat se je množica že lepo razredčila in umirjeno sem nadaljevala skozi Dravlje in Šiško. Včasih sem spregledala kakšno kilometrsko oznako, drugače pa pridno kliknila na ‘lap’ gumb na uri na vsake dva kilometra in na vsakih pet pojedla en gel. Okoli mene so prevladovali tekači in tekačice z rdečimi štartnimi številkami – tistimi, ki so tekli polovičko, in so na koncu Tržaške ostali na njeni levi strani in nadeljevali proti cilju v centru; maratonci in maratonke pa smo zavili proti Trnovemu.

Polmaratoncem nisem v tistem trenutku čisto nič zavidala, vedela sem, da se moja tekma šele dobro začenja. Če ne svežine, sem v telesu sigurno imela še veliko energije. Meseci pred maratonom so bili kar polni čakanja nanj, najbrž predvsem zaradi treningov, ki so se mi zdeli težji in daljši kot v prejšnih dveh sezonah. ‘6, 5, 4, 3, 2, 1km hitro’ trening je bil definitno nov dodatek na Igorjevem meniju, ki sem ga kar težko pogoltnila. Kakorkoli, to čakanje se je zdaj prelivalo v zmerno hitro gibanje po ljubljanskih ulicah, ki so bile izpraznjene skoraj samo zame. Navijačev ni bilo veliko, tisti, ki pa so kljub sivini in mokroti, ki je v tisem času zajela mesto, vseeno raje stali pred svojiimi hišami, kot v svoji dnevni, pa so bili zelo dobrovoljni in niso skoparili z besedami. Na približno 24km je ena gospa z mano načela debato, češ, kako, da še ne izgledam utrujena, in da bom tam pri dvajsetem pa morala postati. Nisem več slišala, kako se je odzvala na moj odgovor, da je polovička že dobro za nami in da sem spočita zato, ker je pred mano še dolga pot.

Predzadnji gel mi je šel dobro po grlu, tako kot tudi voda in izotoniki, katerih kozarčke zdaj že precej dobro sprejemam, če mi jih le nekdo poda. Na tridesetem kilometru je nastopil klanec, katerega sem pričakovala kot prvo večjo oviro, ki pa se ni izkazala za takšno. Malce drugače je šlo kakšen kilometer kasneje, ob BTC-ju, malo zatem, ko sem ujela Mateja, s komer sva si izmenjala spodbudne besede: ‘Maš to’, in ‘po občutku!’ sva si rekla. V tistem trenutku sem že bila na točki, ko mi je bilo “dovoljeno” začeti pospeševati. Do recimo 34km sem se počutila še močno, zadnji gel sem pojedla, potem pa je postalo težko. Do 38km ne vem več, o čem sem razmišljala, poskušala sem se skoncentrirati na dihanje, še vedno pa se točno spomnim proge, saj sem bila takrat na domačem terenu za Bežigradom. Na eni točki se mi je odvezal prvi vozel na vezalki in s preostalimi močmi sem upala, da se mi ne odveže še drugi vozel. Nisem vedela, kako bi jih v tistem trenutku lahko popolnoma zavezala. Ne vem, če bi me roke ubogale. Na Dunajski me je v večih skupincah čakala moja navijaška ekipa. Presenetil me je mali Patrik, komur sem še uspela pomahat, medtem ko sem Hugotu in mami želela pojamrati, da mi je kar hudo, pa so mi besede ostale na jeziku.

Zadnja dva kilometra po pentlji skozi Ljubljano sta šla. Množice so pomagale. Teči s kar spodobno hitrostjo po progi čez Prešerca, ki je bil obkoljen z navijači, je kul. Priporočam! Ciljna ravnina je bila dobesedno za vogalom. V zadnjih sto-metrih me je spodbudil še en sotekač, da samo še malo, da sem hitra. Kar pa je bilo tudi res. Cilj sem prečkala 12 sekund hitreje kot lani v Berlinu, s končnim časom 3.17.58. V cilju so me takoj našli domači. Preoblekla sem se v suhe obleke, sezula superge, počasi srkala vodo in kljub ne najbolj zadovoljnim želodcem uživala v še enem zaključenem maratonu. Čeprav je bil to šele tretji maraton, ki sem ga odtekla primerno pripravljena, sem se tako v cilju kot med tekmo, in pa predvsem v dnevih, ki so sledili, počutila že bolj kot veteranka. Tokrat so me že v četrtek po tekmi ščemeli tekaški podplati, v petek sem bila že skoraj malo tečna, ker se nisem premikala, in poročno soboto sem otvorila s kratkim a slastnim tekaškim vzponom iz vasi, kjer smo spali, na Socerb.

Če povzamem zadnje tri maratonske izkušnje: Skozi New York so me ponesle množice, nebotičniki in adrenalin, skozi Berlin zanesljiv srčni utrip in v drugi polovici zaupanje vase, skozi Ljubljano pa seznanjenost s pomenom maratonske razdalje: 35km fajn teka in 7km muke, ki pa jo na srečo oz. nesrečo pozabiš že naslednji dan.