Najprej je bil dan. Potem je bil dan potem. In tudi dnevu potem je sledil še en dan in še en in še…. Do današnjega dne, ki pa tudi ne stoji na koncu vrste. Pravzaprav si dnevi sploh ne sledijo v vrsti. Ne, bolj na krožnici so, pa tudi čisto na krožnici ne, saj nikoli ne pripeljejo na isto točko natančno na izhodišče. Nanizani so na spirali, ki pripelje vedno znova na isto stran, pa vseeno malo vstran. Vprašanje je samo, ali se spirala odpira in je vsak nov navidezen krog širši in daljši, ali se oži in je vsak naslednji ožji in krajši, ali se spušča in zapira, ali se širi in vzpenja. Vse medsebojne kombinacije gibanja so možne, vse štiri strani neba so nam odprte. Pot je prosta. Izbira je naša. Vsakdo potuje po svoji spirali.
Za trenutek so se nam poti prekrižale, prepletle, zanihale v resonanci. Sledil je dan potem. Odziv, odmev sta nas še naprej tesno povezovala, odzvanjalo je v nas, kot bi bili eno. Sledili pa so dnevi, ko je vsak sam zase ponovno stopil na svojo lastno pot. Vsak z navidez enako izkušnjo, pa vendar s svojim lastnim doživljanjem in lastno vizijo. Opazujem vas in vas ponovno vidim vsakega posebej z radostjo, evforijo, veseljem, skrbjo, dvomom, morda kančkom razočaranja, vsekakor pa s trdnim sklepom: naprej!
Kako nepopisno noro je bilo tiste dni pred devetnajstimi leti po Nici! Spomini še vedno zelo jasno živijo v meni. Preko vas in Dnevnika pa jih letos doživljam še posebej intenzivno. Ne vem, če smem pisati o svojih norostih tistih dni, saj si bom čisto zapravil svoj ugled trenerja. Danes vas namreč učim popolnoma nekaj drugega, kar sem takrat počel sam. Bil sem malo nor ali pa vsaj tako zadet, da sem počel nore stvari. In telo mi je sledilo.
Po Nici nisem počival niti en dan. Kot dan regeneracije, po tistem plavanju v Monte Carlu, mi je zadoščalo 62 km vožnje s kolesom, ko sem se vračal v Tolmin iz Ajdovščine, kamor sem vrnil službeni kombi, ki sem si ga izposodil. Prvi prost dan beležim šele skoraj mesec dni kasneje, v petek 23. junija, na dan, ko smo potovali v Roth, kjer me je v soboto čakal polovični ironman- kvalifikacije za Havaje. To je bil tudi edini prost dan med Nico in Rothom. Vmes pa trije vikendi, ki so bili vsi zapolnjeni z nastopom v olimpijskem triatlonu v Italiji (Caldaro) in Avstriji (Celovec, Velden). Dan pred tekmo v Celovcu sem recimo kolesaril nekaj več kot 50 km, kar sem v dnevnik zapisal kot izpeljevanje in tekel 18 km. Na tekmi v Caldaru sem na obratu s kolesom v nalivu padel. To, da sem nadaljeval kljub odrgnini na komolcu, se mi seveda ne zdi nič posebnega. Bolj divje je seveda nadaljevanje. Dan po tekmi sem že plaval in se s kolesom z vso triatlonsko opremo v nahrbtniku pripeljal iz Ljubljane na Primorsko. Nato sem šele v torek, potem ko sem se s kolesom pripeljal v Cerkno, izpustil plavanje. Za ta dan imam zapisano, da je pač rana na komolcu še živa in se ne suši, temveč gnoji. No, odrgnino so mi seveda v sredo oskrbeli, da se je nekako zacelila do nedelje.
Tako so zapisana dejstva v dnevniku. Lahko bi jih povzel še več, pa mislim da zadostuje za oblikovanje neke podobe tistega časa. Nič ni zapisanega o mojem razmišljanju, doživljanju takrat. Kot da se v moji glavi ne bi nič dogajalo. Kot da bi bil avtomat, ki deluje po nekem vnaprej predvidenem programu. Pa sem to res bil? Kaj me je gnalo? Kako sem zmogel?
Dolg premor. Sedim pred računalnikom in ne znam nadaljevati. Do maksimuma se naprezam, da bi sedaj lahko v življenje priklical takratne občutke.
Najbrž ne bo pretirano, če zapišem, da sem bil vedno ambiciozen, da sem hotel na nek način uspeti, se dokazati in se dvigniti nad povprečje. Pomembno mi je bilo tudi, da do tega ne pridem na lahek, morda celo nezaslužen način, temveč izključno s trdim garanjem. O sebi sem mislil, da nisem za karkoli ravno posebno nadarjen. Tako se mi je zdel šport, v katerem si lahko priboriš odločilno prednost pred tekmeci ravno z več in tršim delom, prava izbira. Družba in okolje takrat nista bila ravno naklonjena takim vrlinam, tako da mi vzpenjanje in plezanje po družbeni in karierni lestvici nista predstavljala kakega posebnega pozitivnega izziva.
Še nekaj bi bilo lahko pomembno. V tem času sem bil sam, osamljen, razočaran, zlomljen po razpadu večletne ljubezenske zveze. Morda do neke mere velja, da sem se športa, v katerem sem bil uspešen, tako silovito oprijel kot rešilne bilke, ki me lahko reši občutka osamljenosti, poraženosti, izgube vere v lastno vrednost. Po drugi strani je tudi res, da sem z aktivnim športom pričel še v času, ko sem srečen užival v objemu, za katerega sem verjel, da bo večen. Moje športne ambicije in želje po napredku in uspehu so me že takrat vodile v smer iskanja svojih meja ravno na področju športa. Ta pot se je samo nadaljevala in stopnjevala, ko sem ostal sam.
Strašansko zanimivo se mi zdi vprašanje o morebitnem vplivu družine, predvsem mame, in njenih pričakovanj do mene, na moje odločitve. Daleč od tega, da bi me kdorkoli od domačih spodbujal ali celo usmerjal v ukvarjanje s športom in na tem področju od mene karkoli pričakoval. Ne, česa podobnega doma nisem bil deležen. Ravno nasprotno, kar težko so sprejeli mojo odločitev, da se športu povsem predam. Imel pa sem vedno občutek, da starši od mene veliko pričakujejo in da se moram pred njimi izkazati, kar pa mi vsaj po mojem prepričanju ni ravno uspevalo. Da bi bila potreba izpolniti visoka pričakovanja staršev pomembna pri moji odločitvi za pot, ki sem si jo izbral, bi bilo prav gotovo pretirano trditi.
Vse, o čemer si upam razmišljati in morda še veliko tistega, o čemer si sedaj še ne upam razmišljati, me je vodilo in me še vedno vodi po moji spirali. Kot vodi vse vas po spirali proti Celovcu, Rothu, Zurichu, Antwerpnu, Podersdorfu, Floridi, Havajem,…… Pri tem je potrebno vedeti in se zavedati: Dan se ne bo ponovil. Prišel bo nov: Jutri. Danes bo včeraj.