Moje triatlonsko življenje je bilo ena sama poezija. V tistem času sem se domislil celo definicije srečnega življenja, ki se glasi: »Srečen je, kdor zvečer po izpolnjenem dnevu utrujen leže k počitku z nasmeškom na obrazu, razmisli o pravkar iztekajočem dnevu, z zanosom pomisli o vsem, kar ga čaka naslednji dan, spokojno zaspi ter sanja jutri in komaj čaka prihajajočih izzivov«. Pri tem naj poudarim, da stanja spokojnosti in sreče prav nič ne kazi dejstvo, da je telo morda izžeto in fizično utrujeno.
To je celo zaželen pogoj. Postalo mi je tudi jasno, da stanje sreče in spokojnosti sploh ne bi moglo biti prepoznano kot tako, če ne bi imelo tudi svojega nasprotnega pola – občutkov žalosti, nesreče, zapuščenosti,…. Sreča tudi ni stanje, temveč proces spreminjanja in razvoja. Sreča ni poležavanje v prijetni senci, je trdo garanje. Tako sem razmišljal v letih, ko sem vandral po svetu, iskal srečo in jo držal za rep.
Posebna doživetja so bila poletja, ko sem se vračal iz Nemčije. Drugi dom sem si navadno našel v Novem mestu. V Andreju sem prebudil entuziasta, ki je natanko razumel moje ambicije in želje, obenem pa tudi sam začutil pravo priložnost za izpolnitev svojih. V trenutku, ko sva se srečala – bilo je v času ustanavljanja triatlonske zveze – je med nama preskočilo. Iz »ljubezni na prvi pogled« je vzniknilo globlje prijateljstvo, ki je s triatlonskim navdušenjem oplajalo celotno Dolenjsko. Triatlonski požar se je bliskovito razširil, žal pa že po štirih letih tudi dogorel. Najprej se je v Novem mestu rodil triatlonski klub, organizirana je bila prva, zelo množična in odmevna otroška triatlonska prireditev. Že naslednje leto srednji triatlon, ki je še leto kasneje prerasel v tekmo evropskega pokala. Krona organizacijskih uspehov pa je bila organizacija Evropskega prvenstva v srednjem triatlonu leta 1994 z eminentnimi udeleženci, kar tremi kasnejšimi zmagovalci havajskega IRONMANA. Natascha Badmann, ki je bila v Novem mestu druga, je od leta 1998 do 2005 kar šestkrat stala na najvišji stopnički na Havajih. Luc van Lierde, v Novem mestu deveti, je iz leta 1996 še vedno imetnik rekorda proge na Havajih, kjer je zmago ponovil še leta 1999 in tudi lastnik najboljšega časa na IRONMAN distanci (Roth 1997, 7:50:25).Thomas Hellriegel, četrti v Novem mestu, je na Havajih zmagal leta 1997.
Kakšna škoda za triatlon, da se potencial, ki se je kazal v Novem mestu, ni razbohotil in razvil do popolnosti. Po drugi strani pa sem neizmerno ponosen, da sem bil motor, ki je premogel toliko energije, da je s pomočjo Andrejevih organizatorskih in siceršnjih potencialov, aktiviral, usposobil in v gibanje pognal kompleten mehanizem, ki je lahko v tako kratkem času izvedel takšne organizacijske podvige. Ponosen sem tudi na Petra, ki ga je takrat še kratkohlačnika, zajela triatlonska mrzlica in ga s presledki, kljub ne ravno rožnatim pogojem, drži še danes. Kako bom zanj letos stiskal pesti, ko bo na startu v Celovcu! Včasih sem bil njegov idol, danes sem njegov občudovalec. Želim ti Sajevček, da se ti prav letos izpolnijo, že v začetku devetdesetih javno izrečene otroške sanje, da si najbolj želiš, da bi bil nekoč tudi sam med udeleženci havajskega triatlona. Peter, vem in verjamem, da si tega letos sposoben! In še kako si zaslužiš!
Kot so meni nekateri v Novem mestu prirasli k srcu, enako sem jaz postal del njih. V Andrejevi petčlanski družini sem ob ženi Taji ter sinovih Jaki, Petru in Luki, postal skoraj šesti član. V trisobnem blokovskem stanovanju se je vedno našlo dovolj prostora tudi zame. Ravno tam, ali v prostorih Andrejevega projektantskega biroja, ki je neopazno vse bolj postajal glavna triatlonska baza, smo se največkrat zbirali in snovali drzne triatlonske podvige. Pri Šventovih sem bil resnično veliko več kot dobrodošel gost. O tem nisem nikoli dvomil, to je bilo vedno jasno čutiti. Celotno družino je zajela triatlonomanija. Otroci so sodelovali pri celotnem triatlonskem dogajanju in se preizkusili tudi kot tekmovalci. Taja je, kolikor je le zmogla, podpirala Andrejeve vizionarske načrte, ki so resnično za več svetlobnih let prehitevali takratno klimo v Sloveniji. Moja naloga pa je bila s tekmovalnimi rezultati poskrbeti za ustrezno klimo, potrebno za uveljavljanje takrat še povsem nove športne panoge in izpolnjeval sem jo do zadnjega atoma moči. Temu poslanstvu smo vsi sledili ne da bi se kdaj prav veliko spraševali o ceni za izživetje naših ambicij. Bilo je lepo, bilo je božansko! Bilo je tako, ker je tako moralo biti.
Mene, popotnika, iskalca sreče, avanturista, morda včasih delno tudi begunca, pa je novomeško obdobje obdarovalo še z enim nepozabnim izkustvom. Izkustvom pravega, najbolj resničnega in krutega begunstva. Ne toliko v aktivni vlogi, kot v vlogi žive priče, opazovalca. V vročih poletnih mesecih sem bil par let zapored nastanjen v novomeškem dijaškem domu, ki naj bi v času letnih počitnic bolj ali manj sameval in se pripravljal na sprejem novih gojencev. V prvi polovici devetdesetih pa temu ni bilo tako.
Dijaški dom je bil do zadnjega kotička poln. Gostje so bili predvsem ženske, otroci in starčki. To so bili preživeli bosanski begunci, ki so pred nesmiselnostjo jugomorije uspeli rešiti svojo kožo. In največkrat resnično samo kožo in sem ter tja mogoče tudi hudo ranjeno dušo. Kako sem hvaležen usodi, da sem del tistega, o čemer so v zvezi z vojno poročali mediji, lahko okusil tudi sam, z osebnim, tudi intimnim dnevnim stikom s konkretnimi živimi pričami posledic tragičnih dogodkov v Bosni. Nikoli ne bom pozabil večnega upanja na obrazih nesrečnih žena, ki so s strahom pričakovale novice z bojišč o svojih dragih. Ne da se izbrisati spominov na izraze groze ob tragičnih novicah. Nepozabni so spomini na srečo ob veselih snidenjih. Kot skulpture pred mano živijo vdano čakajoči in upajoči ob pričakovanju odrešitve, ki pa ji še sami niso več vedeli imena. Brezčasno mi delujejo starčki, ki niso prav dojeli in razumeli časa in okolja v katerega so bili vrženi. Otopeli, brez možnosti prilagoditve so vztrajali čakajoč na nič. Težko je bilo skriti nelagodje tistim, ki jim je bila usoda naklonjena, pred tistimi, ki jim je dan za dnem jemala. Še huje je zarezala bolečina v tiste, ki so izgubili še zadnje upanje, še zadnjo vez z nekdanjim življenjem, ker so bili med njimi tudi taki, ki jim je usoda vsaj delno prizanašala. Obup, groza, nemoč in negotovost so kričali iz invalidnih. Brezmejna je bila potrpežljivost in vdanost starejših. Takrat sem začutil kaj pomeni verovati. Nikjer ni bilo čutiti sle po maščevanju, obsojanja. Nekaj posebnega so bili begunski otroci. Po eni strani sposobni hitrih prilagoditev in sprejemanja novega okolja, po drugi strani zbegani in negotovi zaradi nenadne spremembe v načinu življenja, še najbolj pa zbegani in negotovi ob še bolj zbeganih in negotovih materah, dedkih in babicah. Prihajal sem več let zapored. Oni so povečini ostajali, kot bi na železniški postaji še vedno čakali na vlak, ki zamuja in se ne ve kdaj bo prispel in če sploh bo, da bi jih odpeljal v obljubljeno deželo.
Z nekaterimi otroki sem se že kar spoprijateljil. Razlagal sem jim o svojem športnem življenju. Razkazoval svojo tekmovalno opremo. Dovolil, da se dotikajo in občudujejo mojega Bianchija. Večjim med njimi dovolil, da so s kolesom odpeljali kak krog po dvorišču. Dovolil, da so prijeli v roke kak moj pokal, jim delil majhne priboljške. Prijazno sem se pogovarjal in igral z njimi. Radi so me imeli, če pa že ne radi, so me pa neizmerno občudovali, to vem. Kakšna hvaležnost je žarela iz njihovih ranjenih duš in zbeganih oči! Kar dobro mi je uspelo, da sem se jim približal, vseeno pa sem ostal daleč za njihovim obzorjem realnega razumljivega sveta, želja in potreb.
Enako kot oni, ki sta jim bili zagotovljena streha nad glavo in potrebna prehrana, ali še težje, sem se boril za triatlonsko preživetje. Tudi jaz sem bil brez pravega doma. Pa vendar je med nami zevala ogromna praznina. Nič nisem mogel storiti, da bi lahko spremenil njihovo usodo.
Bili pa so trenutki, ko me je bilo sram. To so bili tisti trenutki, ko sem bil žalosten, nezadovoljen, nesrečen. Sram, ker sem čutil, kako je krivično, da še vedno ne uspem uživati vsakega trenutka triatlonskega življenja kot največjega daru življenja. Sram, ker so mi kljub veliki sreči, včasih privreli na plan občutki osamljenosti, praznine. Sram, ker sem morda kdaj začutil, da sem tudi sam begunec. In ravno begunci so s svojo kruto usodo veliko pripomogli, da sem znal bolje občutiti in doživljati svojo neizmerno srečo.