Ponedeljek, 16. junij
Teden se začne brez dežja in z mavčnimi ploščami zaprem strop. Ko se zvečer spravim k računalniku, da bi napisal dnevnik, se po delčkih spomnim jasnosti v glavi s teka in si zaželim, da bi med tekom posnel misli. Tako bi lažje kaj zapisal in ne bi sestavljal nekih koščkov, ki mi jih dan razmeče na vse strani.
Torek, 17. junij
Plavanje 1:30 – 4 km
Tek 12 km
Na plavanje grem z dobrim občutkom. Spet imam močnejšo motivacijo zaradi po moje dobrega nedeljskega treninga. Vidim kako je pomembno, da mi stvari vsaj po malem uspevajo. Prejšnji teden se namreč ni nikamor premaknil. Zaredi dežja se ni nič sušilo pri adaptaciji in imel sem občutek kot da stopicam na mestu. Dež me je tudi oviral pri izvedbi kakšnega treninga, ki bi mi dal občutek, da se forma gradi, pa čeprav počasi. V situaciji v kateri sem, ko ne morem izstopit iz nobenega projekta, mi na hitro zgleda, kot da sem samo fizično prisoten in časa za nek premislek, neko obračanje vase ni. No kljub temu čutim pod površino teh razburkanih dni eno mirnost in sigurnost. To vidim v motivaciji, ki nekako ostaja z mano. Tudi ni vprašanje zdržat za vsako ceno, ker meje možnega so zelo različne in dostikrat sem presenečen kako z lahkoto, kdaj presežem kakšno mejo, ki mi je delovala nepremostljiva.
Odplavam 4 kilometre in se zadovoljen, malo utrujen, skozi dež napotim v mrzlo garderobo pod mrzli tuš. Z mamo so še Obi, Rok in Albert. Dan spet mine v adaptaciji in popoldne še v izbiranju ploščic. Na treningu teka spet dobim samozavest, sicer še čutim noge od nedelje. Zapodim se prvimi, ki tečejo kilometer okoli 4 minute. Moj Polar mi ne kaže s kakšno hitrostjo se premikam, zato ohranjam razdaljo do vodeče skupine in predvidevam, da tečem nekje okoli 4:25, kot mi je rečeno. In tako 8 krat po kilometer z dvominutnim počitkom. Moral bi narediti še 4 serije, pa sem moral k Albertu da urediva moj računalnik, pa tudi zadnja stegenska mišica mi je že narekovala previdnost. Pri Albertu, medtem ko mi ureja računalnik, pijeva vino in gledava nogomet, to kar se zdaj počne, ko je evropsko prvenstvo, pa da še jaz malo tega izkusim. Za tiste, ki ne poznate Alberta, plava v našem klubu. Takoj sva se spoprijateljila. Njegove jutranje kave nas na plavanju vedno ogrejejo, hvala Albert. Domov pridem šele ob 12,30, čutim še malo vina v glavi in tako me zmanjka.
Sreda, 18. junij
Zjutraj se zbudim utrujen in skrokan, premalo sem spal. Predno začnem z dnevom, pogledam na Polar, da zapišem podatke z včerajšnjega teka. Sem presenečen in vesel nad časi. Najboljši kilometer sem pretekel v času 4:03 in najpočasnejšega predzadnjega v času 4:19 na km. Počival sem povprečno 1:40 minute.
Kljub dežju se pripravim za delo. Od nekje se pojavi voda na tleh, kjer sem zaprl del atrija. Ne morem odkrit od kje. Res da je ponoči deževalo in ena vrata se bila na vrhu odprta, ampak ni mi jasno kako je neslo dež, da imam notri mokro. Zvečer si naložim na novo konfiguriran računalnik programe, ki jih rabim za oblikovanje in se lotim učenja. Še dobro da se programi med seboj ne razlikujejo tako zelo in hitro osvojim nov način dela.
Četrtek, 19. junij
Plavanje 1:30 – 3,5 km
Kolo 1 ura
Prav s težavo priplavam do 3,5 km. Ker so sončni dnevi tudi veliko bolj intenzivno delam in se ne uspem regenerirat. Do popoldneva se še dodatno skurim, od štemanja po betonskih stenah, kamor nameščam novo elektriko. Pred tekaškim treningom se zavem, da v meni ni dovolj energije za intenziven tek in se odpravim na enourno kolesarjenje.
Dnevi polzijo mimo mene z veliko hitrostjo, ker sem skoncentriran samo na fizične stvari. Vmes se večkrat za trenutek zavem, da se z enako hitrostjo približuje tudi tekma. Nekaj kar sem si iskreno želel že leta in si predstavljal bolj mirno obdobje ter boljše pogoje za priprave. Pa nič zato tako pač je in ni ovir, da ne bi tega obdobja priprav na tekmo, podoživljal na polno in motivacijo ki se gradi vzel s seboj na pot.
Petek , 20. junij
Intenziven četrtek mi vzame voljo do jutranjega plavanja in dan spet mine v napornem delu. Zvečer se lotim še dela na oblikovanju kataloga, kajti v ponedeljek me čaka verjetno še zadnji sestanek pred pričetkom dela. Dan končam z nelagodnim občutkom, da mi ne uspe razporedit energije med delo in treninge in da se na delu preveč skurim. To se mi sedaj že redno dogaja in vsaj enkrat na teden me pobere. Tudi v glavi je tekma še premalo prisotna, čeprav mi na trenutke, ko vizualiziram sebe na tekmi, to prinese en dober občutek.
Sobota, 21. junij
Kolo 142 km / 5:15
Neverjetno od kje energija, zbudim se popolnoma prerojen in motiviran za en daljši trening kolesa. To mi manjka, ampak kaj ko kolo zahteva toliko časa in ravno tega mi tako primanjkuje. Štartam ob 7:30, ker moram ob 13 bit že doma, ko prideta oče on tast da bomo delali. Kljub utrujenosti se z enim občutkom notranjega nasmeha, povzpnem na lestev in začnem brusit strop. Proti večeru ko se ohladi, peljeva še Taro na Rožnik in noge me še kar nesejo.
Nedelja, 22 junij
Tek 1:30 – dvakrat čez mostičke okoli Rožnika
Dvomil sem, da mi bo ostalo še kaj moči za nedeljski tek. Pa je vseeno šlo. Do zadnje četrtine drugega kroga sem uspel sledit skupini, potem pa sem se spomnil, da me čaka še izravnalna masa, ki jo moram nanest na strop in da je treba ohranit še nekaj moči. Poslovil sem se in znižal tempo.
Piknik je bil super in za nekaj časa sem se umaknil iz sveta adaptacije in se lepo sprostil. Sicer sem jo pošteno skupil po mezincu in ta se je do doma že skrivil, pobarval in povečal. Doma sem ga na trdo povezal in do 22 ure je zdržal nanašanje izravnalne mase na strop.
Zanimivo mi je, kako bolj ko se približuje tekma, bolj potrpežljivo sprejemam, kar mi pride na pot. Brez jeze ali obžalovanja, brez ihte in razočaranja. Lahko rečem, da sem pravzaprav zelo zadovoljen in v sebi zelo miren, kljub kaotičnim razmeram skozi katere grem. Prepričan sem, da od tega notranjega zadovoljstva prihaja veliko moči in energije, da sestavim teh nekaj treningov in delam vse kar moram. Odločitev, ki sem jo sprejel pred tri tedne manj kot enim letom, se mi je še vedno zdi prava.