Slovar to besedo razlaga kot novinec, rekrut, neizkušen človek, začetnik. Sam dodajam še prevod devičnik, seveda ne v seksualnem pomenu. Besedo rookie se namreč v triatlonski praksi uporablja (tako jo razumem jaz) za nekoga, ki se prvič udeležuje IRONMANA. Težko bi rekel vsem vam – Marjan, Gorazd, Rok, Matjaž, Drago, ki boste na IM v Celovcu in Rothu nastopili kot rookieji, da ste začetniki, neizkušeni ali celo devičniki. Vsi ste stari prek trideset, nekateri že tudi čez štirideset in vsestransko prekaljeni mački. Res pa je tudi, da vas čaka prvi IRONMAN. In občutki pred prvo tovrstno izkušnjo so resnično nekaj izjemnega. Pred takim izzivom stoji človek samo enkrat.
Prav zato, ker vas še kako dobro razumem, se čutim poklican, da vam napišem nekaj misli, ki naj bi vas na eni strani razbremenile posebnih skrbi, na drugi pa tudi pripomogle, da vam bo ta nastop ostal v prav posebnem spominu. Vse povedano velja tudi za Mateja, Miho, Petra, Aleša, Boruta, Edvarda, Marjana. Resda imate že nekaj dragocenih izkušenj, IRONMANI pa se le dogajajo tako poredko in vsak je vedno znova zgodba zase, da so zadnji dnevi priprav pred vsakim vredni posebne pozornosti in gredo v predal posebno dragocenih spominov. To vam govorim iz prve roke že s kar precejšnje časovne distance.
Sam sem tekmoval v času serije zmag Marka Allena na Havajih, ki smo ga vsi poznali kot izjemno mirnega, zbranega, odločnega, samozavestnega. Spomnim se, kako je bil pred tekmami neverjetno skoncentriran. Obletavanje TV kamer, nadležnih novinarjev, občudovalcev, navijačev, sotekmovalcev je prenašal navidez popolnoma mirno, kot nekaj samo po sebi umevnega. Govorilo se je, da je v ritualu priprav zadnje tedne pred nastopom zahajal med Indijance, kjer je ob pomoči šamanov poskrbel predvsem za psihološko pripravo. In res je deloval nezlomljivo.
Drugo, bolj človeško plat šampiona, je razkrila žena Julie Moss. Ko se je po večletni pavzi leta 1999 vrnila na tekmovanja, je razlagala o negotovostih, tremi in neštetih skrbeh, ki jih je imel Mark ob pripravi na nastop. Sproščeno je spregovorila tudi o tem, da ga šele sedaj prav razume, ko je tudi sama ponovno v koži tekmovalke. Komentirala je, da je bil ob pripravi na nastope nebogljen kot kakšen otrok. Mnogokrat je preverjal vso opremo, vedno v dvomu ali ni morda česa pozabil, večkrat preverjal vsebino vsake vrečke, pakiral in ponovno zlagal. Vedno je imel kup vprašanj o tem kaj naj obleče za kolo, tek. Katere tekaške copate naj uporabi. Z ali brez nogavic. Posebno poglavje je seveda bila priprava kolesa. Vedno, prav vedno se je v zadnjih dneh pojavilo cel kup tehničnih težav. Enkrat z menjalnikom, drugič z zavorami, ležaji koles ali gonilke, nastavitvijo sedeža, balance. Posebno vprašanje je bila odločitev o izbiri tekmovalnih obročev, večno vprašanje kako napolniti zračnice, da jih na peklenski vročini čez dan ne bi razneslo. Priprava zalog energije za tekmo nikoli ni potekala povsem nestresno. Vprašanja, ali so bidoni pravilno napolnjeni, so bila stalnica, v negotovosti je zamenjaval že pripravljeno hrano z novo. Razmišljanj o zagotavljanju dodatnih rezerv v primeru izgube so bila običajna. In še rezervni scenariji, če bi se zgodilo še kaj popolnoma nepredvidenega. Njen zaključni komentar je bil, da se je obnašal kot majhen, nesamostojen otrok, ki mu je bilo potrebno zagotavljati varnost in gotovost.
Vas mučijo podobne težave? Popolnoma vas razumem. Vse opisano in še več se je dogajalo tudi meni. Vedno me je črvičilo ali sem dovolj hidriran pričakal dan tekme. Kako je z glikogenskimi zalogami? Seveda mi niso tuje niti prebavne težave kot rezultat prevelike skrbi in posledično prekomernega nacejanja z vodo in energetskimi napitki. Večno vprašanje zadnjih dni je bilo tudi o ustreznosti prehrane. Je bil carbo loading ustrezen? Ponavadi so zatajili pravilni občutki glede pripravljenosti in primerne spočitosti oziroma dvomi, da je dobra forma v času popuščanja pred tekmo že kar izpuhtela. Ali sploh sem v formi? Vedno je kaj ščipalo v mišicah, kar bi lahko bil znak, da sem še preutrujen, morda poškodovan ali morda že preveč spočit.
Posebno poglavje je bil spanec, bolje poskusi spanja, predvsem zadnjo noč pred tekmo. Tistemu, kar se je z mano dogajalo, bi rekel spanje samo največji optimist. Nikoli ne bom pozabil zadnje noči pred prvim IRONMANOM v Koni. Poskusi spanja v postelji so se končali klavrno. Iz telesa mi je, kot da bi ožemal mokro brisačo, kapljalo. Kapljice znoja so bile najbolj pogosto posejane po čelu, s katerega so prek lica, kot da bi jokal, močile vzglavnik. Tudi sicer je bilo moje telo vlažno in mokro, kar se je poznalo že na posteljnini. Iz spalnice sem se preselil v kopalnico, se ne vem že katerikrat stuširal z mrzlo vodo in se poskušal umiriti na kavču v dnevni sobi pod vklopljenim ventilatorjem. Ni veliko pomagalo. Preselil sem se še na balkon, kjer sem si postlal kar na ležalniku za sončenje. Pustil sem odprta vrata, da sem ustvaril še malo dodatnega prepiha in si ob hladnem nočnem pišu samo želel, da bi čimprej minil čas do jutra. Ob tem sem si že morda stotič vizualiziral vse mogoče in tudi nemogoče situacije, ki me čakajo in samo molil naj že končno pride trenutek starta in s tem odrešitve. Resnici na ljubo se vmes dočakal tudi kako uro pravega spanca.
Tudi tisti noči je sledilo odrešujoče jutro. Vse je steklo kot po maslu. Nato pa nepopisno dolg, lep, naporen in predvsem nepozaben dan. Forma ni izpuhtela. Bil sem spočit, zdrav. Tehnika ni zatajila, zračnica ni počila. Vsa oprema je delovala brezhibno. Odnesel sem jo brez žuljev, absorbcija hrane in tekočine je delovala kot je zapisano v literaturi, driska me ni ovirala. Hrabro sem se spopadel z maratonom. Tekel sem najprej težko, nato nekoliko laže, proti koncu ponovno vse teže. Tekel in tekel in še tekel, se boril z utrujenostjo, bolečinami. Nekaj časa je volja odpovedovala in telo ubogalo, nato spet je bilo obratno, volja je vlekla, telo je poskušalo štrajkati. Vzponi in padci proti tako želenemu cilju, ko se je v trenutku vse spremenilo: postal sem IRONMAN.
Kot boste postali tudi vsi vi, ki si tega dovolj srčno želite. Vse in dovolj za to ste storili. Vaši neomajni odločitvi je sledilo več mesecev trdega kvalitetnega treninga v izjemni družbi sotekmovalcev, delno konkurentov, predvsem pa dobrih prijateljev. V družbi simpatizerjev, včasih tudi občudovalcev. Pod budnim očesom predanega trenerja. V izjemni atmosferi, ki smo jo skupaj ustvarili v klubu.
Vem, da se vam na trenutke tresejo hlače, vem, da ste včasih negotovi. Tudi prav je tako. Prav, da vas potegne in zajame tisto, kar IRONMAN dela tako posebnega. Brez posebnega naboja, ki ga prinašajo zadnji dnevi pred tekmo bi vse skupaj ne imelo tako izjemnega čara. Prav je, da se vas dotakne to posebno stanje, ki je tako težavno, ko ga doživljaš in tako enkratno, ko se ga spominjaš. Prav je, da se prepustite temu stanju, vendar samo do točke, ko stres pozitivno deluje na motiviranost in športno uspešnost nasploh.
Odvečne skrbi, pretirane dvome pa kar mirno odvrzite in uživajte te čudovite dneve. Še posebej radostno praznovanje želim Borutu in Mateju. Vse najboljše! Veliko ste si odrekali, kvalitetno ste trenirali, dobro ste pripravljeni. Popolnoma vam zaupam in trdno verjamem v uspeh. Brez teže strahu in dvomov greste lahko na start. Vsi bomo z vami. Nekateri v mislih kjerkoli že bodo tisti dan, drugi prek interneta. Nemalo pa nas bo tudi ob progi od ranega jutra do pozne noči. Globoko, predano z vami. Kolikor kdo od nas to zmore. In tudi mi zmoremo veliko, verjemite nam!
Na IRONMANU v Celovcu so na startu: Marjan Majcen, Gorazd Lemajič, Rok Lindtner, Matjaž Obštetar, Matej Peljhan in Miha Tešar
Na IRONMANU v Rothu so na startu: Drago Kok, Peter Venturini, Aleš Jenko, Borut Poljanšek, Edvard Zdešar in Marjan Bele.
Borut praznuje svoj rojstni dan v sredo, 9.7., Matej pa v soboto, 12.7.