Ponedeljek, 23. junij
Ta teden moram biti spet v službi, ker mi bo drugače zmanjkalo dopusta. Napišem poročila za par mesecev nazaj, uredim dokumentacijo za predmete, ki sem jih restavriral, ker prej ni bilo časa. V službi je tempo le nekoliko nižji, kot ga živim zadnje čase in tako uspem dohitet samega sebe.
Pod dohitevanje samega sebe, mislim to, da že kar lep čas živim v hitrosti, v preveliko aktivnostih, stresu in da ni časa za tisto duhovno plat življenja, ki daje vsemu skupaj smisel. Skoraj sem začel funkcionirat čisto avtomatično kot robot. Delal, treniral in opravil par fušev, vse to je potekalo v krču in strahu kako vse speljat. No počasi so se stvari začele premikat in sedaj je vse že v taki fazi, da ves napor, pa čeprav je enak kot prej, ni več tako težak in ima že priokus zadovoljstva glede opravljenega dela. Tudi kondicija se je povečala in laže prenesem naporno delo in treninge, pa tudi sadovi nekega obdobja se mi že zarisujejo pred očmi.
Torek, 24. junij
Plavanje 1:30 – 3,5 km
Tek 20 km
Teden se je začel z enim občutkom mirnosti in sigurnosti in se kar nadaljuje. Na pikniku mi je Igor rekel, da bi bil čas tudi za psihično pripravo. Nič sicer nisem naredil za to, ampak se kar dogaja. Tako se mi zdi vse to obdobje kot nekak naraven proces neke rasti, kot da v bistvu ne delam nič extremnega. Zjutraj na plavanju me mezinec še vedno boli in ne morem plavat drugače kot z lopatkami. Opravimo nekaj pospeševanj pri seriji in trening končam še kar močan in motiviran za preostanek dneva. Doma je en prostor že tako daleč, da ga z očetom prebarvava. Ne uspe mi spravit vse barve s sebe, že je treba na tekaški trening. Ker živim iz trenutka v trenutek in se nimam časa pripravit za naslednji trenutek, na trening že redno pridem brez pijače. Hvala vsem, ki me potem napojite s svojimi zalogami. Čaka me 12 x 1500. Začnem premočno in pri šesti seriji me kar pobere. Potem spet pridem k sebi in zadnje štiri ponovitve niso dosti počasnejše od prvih. Seveda mi pomaga spodbuda in tempo ostalih treh, ki se potijo z mano po trasi. Na koncu je lep občutek, ko si stisnemo roke, tako kot v hribih, ko zlezeš na kak vrh in si čestitaš s soplezalcem.
Sreda, 25. junij
Čaka me naporen dan. Na železno konstrukcijo v atriju je treba namestit kaljeno steklo. Kaj takega še nisem delal in ne vem kaj me čaka. Pa gre vse lepo brez zapletov ob pomoči očeta in sina. Dan me proti večeru pusti dokaj utrujenega in kar ne morem zaspat, pa si ogledam še drugi polčas polfinalne tekme.
Četrtek, 26. junij
Plavanje 1:20 – 3,2 km
Tek 10 km
Spet me noč čudežno, kljub vročini, napolni z energijo in po plavanju, sicer še vedno ne gre drugače kot z lopatkami, sem še dosti močan za izzive dneva.
Na treningu teka naredim dva kroga po 4 kilometre. Spet malo prehitro začnem, tako da drugega kroga ne zmorem hitreje. Odtečem še domov in vsega skupaj naredim 10 km. Čutim utrujenost od vseh teh mesecev. Že nekaj časa se kaže vzorec kdaj se utrudim in to predvsem vidim na plavanju. V torek zmorem trening, v četrtek je v rokah že manj moči in v petek že s težavo priplavam do konca.
Petek , 27. junij
Plavanje 1:20 – 3 km
Petek je ponavadi dan, ko me utrujenost ujame in prehiti. Tak dan mi načne samozavest in motivacijo. Ampak tega sem že navajen, vem da rabim samo počitek in vse se spet postavi na pravo mesto.
Sobota, 28. junij
Lahko samo sanjam o počitku. Delam, delam in zvečer zelo dvomim, da bom v nedeljo sploh vstal.
Nedelja, 29 junij
Ko se zjutraj zbudim, si rečem nemogoče, ne bo šlo. Vse me boli, zvit ali mogoče celo zlomljen mezinec, je še vedno zatečen, ker roka ne počiva. Tudi v drugi roki v dlani, vztraja bolečina že en mesec, ker kar naprej dvigujem težja bremena. Hrbet, Ahilovi kiti in še nekaj zoprnih nevšečnosti se je prebilo v prvi plan. Pa si le pripravim zajtrk, spijem kavo in se odpravim na 180 kolesarskih kilometrov. To je zadnji težji trening in testiral bom hrano, količino vode, itd. Pridružim se Roku in Obiju. Hrana se obnese super, vode bom pa obilo dobil na poti. Preizkušnjo kar lepo zdržim, le nazaj grede mi na klancu zagrozi krč, tam kjer se cesta dvigne gor od Save proti Naklemu, no še ena vas je vmes pa ji ne vem imena. Takoj se spomnim Breveta-200 km, kjer sem zadnjih 100 km na vsakem klancu trpel hude krče in imel še ves teden potem zelo boleče mišice na tistem delu. Rok in Obi sta bila kakšnih 200 m pred mano in ni bilo Dragota, Bobija in Iztoka, ki so me na Brevetu proti vrhu malo potisnili, da sem zmogel tiste hribe. Bil sem sam, no ampak tako bo tudi na tekmi. Nagonsko se dvignem in zravnam noge, predno se čisto ustavim, stisnem zobe in zagonim dvakrat ali trikrat, dokler preveč ne boli. In tako nekajkrat, potem pa mi le uspe odgnat krč. Iz strahu potem na nogah odpeljem pol hriba, da se krč ne bi vrnil. V Ljubljani potem odhitim domov nahranit mojo kužo, ker sva sama in grem še tečt na Žaka, kjer delata kroge že Rok in Obi. Naredim 10 km in vmes pošljem 120 SMS-ov kolegu. Mobitel sem tako čudno vtaknil v žep, da je pošiljal eno in isto sporočilo. Moram uredit z Mobitelom, da mi to nekako stornirajo. Danes me še čaka priprava desetih strani kataloga za mojega sponzorja. Ne vem iz katere vreče jemljem energijo, vem samo, da se moram vedno bolj globoko sklonit, da še kaj zvlečem iz nje. To obdobje me je naučilo sprejet svoje omejitve. Ampak to sploh ni tako težko, saj sem prejšnje meje krepko prestavil.
Hvala za branje in za komentarje. Upam da vas nisem preveč zamoril s svojim duatlonom (adaptacija-treniranje), ampak to sedaj v veliki meri zapolnjuje moje tedne in mesece in drugega je bolj malo. Držite pesti, da se mi dan v Celovcu lepo sestavi. To bo končno dejanje nekega obdobja, o katerem napišem komentar po tekmi, ker nisem jasnovidec in ne vem kako bo. Že sedaj pa lahko povem, da sem vesel poti, ki me je vodila k temu in bi jo spet ponovil če bi bilo mogoče. Ampak naslednja pot bo drugačna, bo nova in verjamem prav tako intenzivna in vznemirljiva.
Gorazd