Dragi dnevnik!
V juliju sva se srečala, da si zaupava vse, kar se nama dogaja. No, skoraj vse, kajti vsega še sama ne vem in ne razumem in potem ne morem deliti z drugimi. Bova videla kako bo.
Dajva najprej kratek CV: Saša, soft tekačica, mama dveh odraslih sinov (Miha 21, Tim 18), samosvoja, samostojna, ničkaj ovčka.
Ljubezni: vrt, knjige, potovanja, šport – še posebej košarka, atletika, plavanje, veslanje
Strahovi: kače, avioni, zobozdravniki.
Zelo rada hodim na treninge, ker je dobra družba zagotovljena. In rada se tudi namatram, ampak samo na kratko, dolgih fizičnih mučenj ne maram preveč. Ne sprašujem se zakaj grem na trening, ampak kar grem, čeprav se mi včasih ne da. Ko pridem tja, me lenoba kmalu mine. Tudi če pridem kdaj slabe volje, se tam orazpoložim. Oddelam, kolikor zmorem, včasih tudi ne zmorem vsega in se nič ne sekiram zaradi tega. Absolvirala sem intervale, klance, le železo me še vedno pušča na cedilu.
….naj grem na svoj tekaški začetek…..Začela sem tako, da sem z Zvonko, svojo prijateljico obiskala sestanek Alternativne terapevtske skupnosti dr. Ruglja. To je bilo pred 14 leti. Tam se je v 4 urah zgodilo marsikaj, seveda tudi zato, ker „ko je učenec pripravljen, pride učitelj“. Med drugim je padla tudi moja odločitev, ki je bila posledica občudovanja in ponotranjanja iskrenih izpovedi članov ATS ja, da je skrajni čas, da nekaj spremenim pri sebi. Pri svojih takrat dobrih 30 tih sem imela občutek, da stojim na mestu in zganjam dolgočasno vsakodnevno rutino mame dveh otrok in osnovnošolske učiteljice. Takrat sem spremenila dobesedno vse: prvi tek 4 x 50 metrov, v enem mesecu sem pretekla zdržema 5 kilometrov, hribi ob vikendih, post vsak četrtek, kilogrami Rugljevih samouresničitvenih knjig, vzpenjanje po strmi poti osebne preobrazbe, kjer sem se velikokrat tudi spotaknila in poletela na zobe…. Naslednje leto že prvi polmaraton v Radencih in trpljenje neke tekačice kot ga marsikdo med vami dobro pozna…in tako naprej, do danes, ko sem tu in delujem tako kot delujem…. Dolga leta sem tekla sama in včasih res težko zbrala voljo za napad samotnih poti in kilometrov v sivem, mrzlem, turobnem dnevu ali pa nemogoči vročini in sopari. Ampak vztrajala sem in sedaj sem tu z vsemi vami.
PONEDELJEK, 30. JUNIJ
Gorazd mi je pustil zadnji dan junija. Ogrevam se za pisanje in vsake toliko me malo stisne. Kakšen stil naj uporabim, kako globoko naj grem, o kakšnih tekaških dosežkih naj pišem, ko pa niso nič posebnega?
TOREK, 1. julij
Zjutraj služba. Nič posebnega, letna poročila inovacijskih projektov, ki jih koordiniram zadnje leto na Zavodu za šolstvo, dežujejo kot za stavo. Odgovarjam, korigiram, shranjujem, beležim.
Pri sebi naravnost cenim, da sem se jaz, ziherašica, uspela odlepiti iz „varne“ šolske službe, kjer se mi je zadnjih nekaj let zdelo, da mi ne gre tako kot bi mi moralo iti – torej z veseljem, entuziazmom, brez jutranjih zoprnij v stilu „joj, spet ta služba“. In sem šla v negotove steze po načelu: vrzi se v vodo in plavaj. Prej, zavita v varno lupino državne službe za vekomaj, sem kar naenkrat pristala v real lifu, kjer se nista cedila samo med in mleko, ampak je včasih močno pokalo. Odprl se mi je nov svet in zelo hitro sem morala absolvirati vsakdanje dogodke, ki so bili pri mojih letih včasih čisto pretežki za preživet. Nekako sem pregurala. Napredujem in zaupam, saj se po mojih izkušnjah vedno zgodi tisto kar se mora. Tradicionalno itak nisem nikoli živela, vedno sem bila malo čudna in samosvoja, trmoglava, oštra. Nikoli nisem bila ovca v čredi, enostavna, vodljiva, vedno sem s svojo bikovsko naravo rinila naprej. Primarna družina mi je dala takšne temelje, nič kaj ljubečega, razvajenega, vedno sem bila poslana na fronto, v prve bojne vrste. In sem se naučila poskrbeti za obstoj. Včasih pretepam dneve kot vi, triatlonski hardiči vodo in rinem dalje.
Popoldan najprej moj (pre) dragi zobar, na katerega se moram vsaj dva dni prej močno psihično pripravljati. Ko ga zapuščam, sem sama nase ponosna, da sem spet enkrat zmogla. Mi je fino teklo po hrbtu, ko sem ga milostno gledala, pa se ni dal pregovoriti moji neverbalni govorici in je zavrtal in zaračunal.
Nato trening 3 x 2,5 km. Vroče kot v peklu, ampak me smo dobre, že družba smo super. Doma sledi prehranjevanje, ker sem lačna kot volkulja. Včasih so mi rekli, da imam verjetno trakuljo, ker toliko jem, pa se mi nič ne pozna. Sedaj še vedno jem in se mi že kar pozna. Sledi računalnik in medtem, ko se trudim s člankom za ABC, se motiviram s starim dobrim Balkanom: Plavi orkestar, Djordje, pa Riblja čorba in Bregović, ki ga za lahko noč privoščim tudi vam: http://www.youtube.com/watch?v=yDUTAlSRFBQ.
SREDA, 2.JULIJ
Jutro ni moj čas. Takrat tudi jaz postanem akvaristka – saj veste kako govorijo ribe, kajne? Dopoldan hitro mine, popoldan se kar iz službe odpravim k mojemu dediju, ki stanuje v Trnovem, kjer sem preživela svoja mlada leta. Pri njem in babi sem ostala dokler me ni Vrbančič povabil k sebi…
Dedi je car. Star je 95 let in živi sam. Ne dovoli mi, da bi kakorkoli skrbela zanj. Le včasih, ko pade skupaj in letiva na urgenco, da ga spravijo k sebi. Vendar je po kakšnih dveh urah že dober in noče ostati v bolnici na opazovanju. Zahteva, da ga odpeljem domov. Štorij z njim imam polno. Kogar zanima več o njem, si lahko prebere v uvodniku februarske številke: http://www.abczdravja.si/index.php?page=staro&ob=23.
Dedi slabo sliši, zato moram kričati, da se razlega po celem Trnovem. Sicer ima slušni aparat, ampak rad se dela, da mu nič ni in ga sploh ne nosi. Če ga pa nosi, ga naravna tako, da piska in sliši še manj. Malo se pogovarjava, nato pregledam še najin vrt in se odpravim. Ko odhajam, me spremi do vrtnih vrat, se mi zahvali za obisk in reče naj še kaj pridem. Meni je pa nerodno, da je kaj. Se mi zdi, da bi morala biti pri njem bolj pogosto, pa sploh ne uspem. Kar težko se poslovim.
Še skok v čajnico, moj najljubši lokal. Uživam da se usedem, naročim čaj in opazujem mimoidoče. Tega si ne pustim vzeti.
Zvečer akvarij, zato lenarim pred televizorjem, namesto da bi pisala članek. Pa saj sem se že dopoldan vse zmenila…Še nekaj strani lahkega branja »Samo mrtev moški je dober moški« in srede je konec.
ČETRTEK, 3. JULIJ
Pravzaprav sem duatlonka. V službo in po mestu se vozim s kolesom. Zame je to nova scena, ker smo do lanskega septembra stanovali sicer čisto blizu Ljubljane, vendar tako odmaknjeni od vsega, da smo imeli do avtobusa 1,5 km, do trgovine ravno tako in smo se za vsako pasjo figo usedli v avto. Super je, nobenega stresa zaradi parkiranja. Kolo je staro, zavore še komaj primejo, ampak važno je, da se peljem.
Pred treningom zaležem in odprem prvo stran knjige „Turška strast“. Odpri knjigo in knjiga bo odprla tebe, piše na njej. Kako dobro to vem. Kolikokrat sem- v svojih mlajših letih – padla v kakšno zgodbo in jo odložila proti jutru. Sedaj nimam več te kondicije, se pa trudim, da preberem vsaj kakšno…Tale je obetavna: odnos med moškim in žensko – moja večna tema za razmišljanje. Komaj čakam večera.
Trening 7 x 200 m, dve rundi. Spet je vroče, soparno, ampak mi smo že adaptirani na te pogoje. Bolj malo nas je, triatlonci verjetno samo narahlo še tečejo, plavajo in kolesarijo, orng pa štelajo glavo.
Ko se vozim domov, pokliče Tjaša, če gremo kaj v mesto, ker se je začela Ana Desetnica. Res se odpravimo, vendar je od vsega najboljše druženje in pijača, vse ostalo je avantgardno – recimo bager šov sredi Tromostovja. Ob 11. tih gremo domov vsak na svojo stran, ker pa sem zelo crknjena, ni več volje za knjigo.
PETEK, 4. JULIJ
Še pomnite tovariši! Včasih je bil to dan borca, dela prosto. Đes’ Juga otišla? Američani na ta dan praznujejo spomin na sprejetje Deklaracije o neodvisnosti ZDA od Britancev 4. julija 1776.
Dopoldan naporno, ob štirih mi vsa okenca v excelu migotajo, zato ugasnem računalnik in odkolesarim domov. Erika, zdravnica na onkološkem in tudi tekačica pride k meni na intervju. Pripravljam članek o raku in Erika bo sogovornica v splošnem delu, o psihološki podpori rakavih bolnikov pa se bom pogovarjala z njeno kolegico psihiatrinjo.
Turška strast zaključi dan: dekleta so še mlada in ena od njih se je nesmrtno zaljubila. Prva leta zakona z Ramirom že nakazujejo zahtevno sceno.
SOBOTA, 5. JULIJ
Majstri pridejo že ob osmih zjutraj. Sanirali nam bodo stene, ker na nekaterih koncih zamaka. Jaz pa odšibam v Buttrio, kraj pri Udinah, po ploščice za kuhinjo, ki jo bomo prestavili na drugo steno.
Italija, moja ljubezen. Vse mi je všeč: dežela, ljudje, obleke, čevlji, glasba, jezik, hrana, kapučino. Celo tekaško progo imam tam, teče od Obeliska na Opicini proti gradu Miramare. Uporabljam jo večinoma pozimi. Pobegnem tja dol, odtečem, spijem kapučin in sem potolažena. Kadar sem nostalgična, si brundam del besedila, ki ga ne znam v celoti – ta je tukaj: http://www.youtube.com/watch?v=rcTEvnYzqTY
….Addio, addio amore,
io vado via,
amara terra mia…
(zbogom, ljubezen moja, odhajam stran, grenka moja zemlja…..)
moji glavi zažari dežela, ožarjena s soncem in vse, kar spada zraven. Slike mi skačejo sem ter tja in pred menoj je valovita Toskana s fantastično Sieno, ligurska obala, ki ni sicer nič posebnega v primerjavi s hrvaško, pa vendar ima svoj čar, Ventimiglia, znamenita obalna magistrala, ki me pelje proti meni tako ljubim Ezeju, Antibesu in okoliškim krajem. Možgani so na paši in se hranijo z energijami ter jih skladiščijo za kratke zimske dneve, ki niso ravno moji prijatelji.
Ostanek dneva je posvečen limanju ploščic in normalnim zakonskim pojavom.
NEDELJA, 6. JULIJ
Što se mora, nije teško! Trening ob 8.00, kar je zame božjastno zgodnja ura v nedeljo, ampak zaradi Igorja 
) pridem in odtečem last 15 chilometres. Potem pa glavni dogodek dneva – kofe v Kresnički in dogovor za IM v Celovcu. Kar nekaj nas gre navijat za naših 6 junakov in zmenimo se, da bi šli že kar v soboto popoldan, da bomo še malo žurali. Se že veselimo, tudi klubska zastava je v delu in upajmo, da bo do sobote nared.
Popoldan zaključimo s polaganjem ploščic in beljenjem nekaterih delov kuhinje. Sedaj sledi samo še premik elementov.
Turška strast se razvija, Desideria si ne dela več utvar…