o Veliki nedelji še VELIKI PONEDELJEK – 14. JULIJ
Točno ob polnoči sem Luki poslala dnevnik preteklega tedna in ob pol enih odšla spat. Treskanje in grmenje ob štirih zjutraj sta me zbudila in zavedla sem se da je danes dan D. Srce mi je butalo močneje kot je zunaj treskalo. Spanja je bilo konec. Ob 6 – tih se je iz kuhinje zaslišalo http://www.youtube.com/watch?v=KQaQymqFpYI&feature=related in nekaj bojnih krikov. Yes, yes, yes, ZMAGA, spet prigarana do amena in naprej. Miha je opravil maturo!
Ponorelo srce, ki je utripalo kot pri klancih 6 x 4 minute se je počasi umirilo in zmogla sem priti v kuhinjo. Sonce je kljub dežju cel dan svetilo na obrazih naše družine in nekaterih bližnjih.
TOREK, 15. JULIJ
Nisem kriva, da je dnevnik visel šele danes. Luka surfa in internet ni kar pri roki. V službi je zatišje, vsi so po dopustih, le pleskarji letajo z lojtrami in penzlni sem ter tja po hodnikih.
Popoldan je bil ravno pravšnji za zapovedan soft tek. Ker pa je Igor moral paziti otroke, ga ni bilo zraven. Do vrha, kjer se začne naša milja, smo še upoštevali navodilo „na izi“, potem pa spet prebijali vse plafone. Nasploh je bilo odlično, z Mašo sva obdelali nekaj resnih in nekaj manj resnih tem in se imeli fajn, kar je pravzaprav bistvo celotnega življenja. Letos, ko sem vstopila v drugi polčas, sem se močno zavedla minljivosti življenja, predvsem pa izgubljenih priložnosti, za katere se nisem mogla ali znala odločiti. Leta se kar naenkrat obrnejo in ko se ozreš nazaj, se ti zdi, da si vrgel stran veliko dni samo zato, ker si čakal boljše čase in rekel »bom jutri, drugič, naslednje leto bom šel tja, bom kupil to, si bom privoščil ono«. Ampak tisti jutri je čisto drugačen, nič podoben tistemu, ki si ga izpustil. In zelo mi je žal, da nisem vedno, vsak trenutek živela tako kot sem si želela in se imela fajn. Delam na tem, da ne bo več tako.
Vrbančič lika, jaz pišem, sedaj grem brat knjigo in to je bil torek.
SREDA, 16. JULIJ
Čisto nič pretresljivega dopoldan, popoldan obisk pri dediju in pletje rožnih gred. Obožujem vrt, predvsem cvetlični. Kot prava bikica se pomirim ob stiku z zemljo, pa čem sem še tako razkurjena in našpičena. Nekje vmes mi je švignila skozi možgane ideja, ki me je že dolgo mikala in je čakala na realizacijo. Zvečer bi šla jaz na plavanje! Po kratkem pogovoru z Igorjem, sem se odpeljala na moj bivši drugi dom, na Slovana (o tem več v petek) in še preden sem pomočila prst v vodo, mi je Igor vnaprej napovedal skoraj gotove posledice v zakonu – seveda ni mislil pozitivnih – ker sem teku dodala še en trening. Da ima on s tem izkušnje in da naj dobro razmislim, če je to res to.
Gotovo sem preplavala več kot kilometer. Vmes me je skrbelo, da bodo opazili, da se gladina vode niža (ker sem jo progutala kar nekaj, medtem ko je roka lovila roko, ali se je komolec moral čudno visoko dvigati, ali je bilo treba 3 krat zapored šaflati z levo, z desno pa nič in tako naprej do Germanije, ki sem jo izvedla pred skorajšnjo izčrpanostjo). Jaz sem se za prvič bolj kopala, drugi so trenirali, nekateri pa so se samo razplavali.
Doma sem morala poročati in Andrej je zaključil, da če bom tako pridna, mi bo kupil še kolo in bom lahko hodila tudi na kolesarske treninge ob petkih ob 5 tih.
ČETRTEK, 17. JULIJ
Predvsem sem se cel dan veselila večera, ki je obljubljal dobro petčlansko družbo. Tekaško je teden na izi, gor in dol po Rožniku. Se mi ni zdelo nič na izi. Res pa je, da že cel teden kličem za krvne izvide in hemoglobin je spet na spodnji meji, z železom in feritinom pa nekaj štrikajo in še ni podatkov. Po treningu sem jo jadrno odkurila z opravičilom, da moram iti, da bo kaj za v dnevnik napisati…
Če bi napisali zapisnik, bi bili sklepi zelo spodbudni. Zaključki so bile same čiste resnice in blizu polnoči mi je v glavi še vedno odmevalo veselo in pozitivno razpoloženje. Lep dan je bil za mano!
PETEK, 18. JULIJ, ZADNJI DAN PRED DOPUSTOM
…delovnik je bil dolg samo tri ure, ker sem imela še nekaj odvečnih ur in sem jih izkoristila. Nato veliki šoping, kajti naš najmlajši, vendar največji se je vrnil domov s počitnic in hladilnik je bil po njegovi oceni čisto brezvezen in prazen.
Popoldan pa odločilna tekma Slovenija : Portoriko, kvalifikacije naše košarkarske reprezentance za Peking. Udeležba pred TV jem je pred takim dogodkom v naši družini obvezna, saj smo gotovo ena najbolj košarkarsko zastrupljenih družin, če stvar še malo stopnjujem, pa tudi „najpametnejših“ – v komentarjih seveda.
V sredo sem omenila svoj bivši drugi dom Slovan. Včasih sem tam »pod lopo« na košarkarskem igrišču s kolegicami iz ekipe prebila ure in ure. Pravzaprav sem bila v tistih časih košarkarsko blazna. Poznala sem vse košarkarje legendarne Juge, vse številke sem znala na pamet, seveda sem imela tudi svojega idola, ki je žal že pokojni. Nikoli ne bom pozabila baletnika Delibašiča: http://www.youtube.com/watch?v=EdR6g1PllSw&feature=related, ki je poleg svoje košarkarske virtuoznosti žal obvladal tudi »dark side of life« in je že nekaj časa pokojni. Pa tiste fenomenalne tekme, ko smo premagali Ruse in dobili evropsko krono: http://www.youtube.com/watch?v=LRliKZKnoUI&feature=related in nato čez dve leti Liege in odbojka Slavnić – Kičanović: http://www.youtube.com/watch?v=zx8BIUCqOeM&feature=related. Kar kocine mi stojijo pokonci, ko se spomnim sobot in tudi prenekatere srede ter totalno nabasane hale Tivoli, kamor sva z dedijem hodila na vse tekme, vzdušja, ki ga danes najdeš kvečjemu v kakšnem Beogradu, ko se spopadeta Partizan in Crvena Zvezda. Romantika na višku! Nikoli več ne bo tako kot je bilo. Zlate čase jugo košarke odlično opisuje Peter Vilfan v svoji avtobiografiji, ki sem jo nekaj let nazaj prebrala na dušek. Danes pa fitnes momci, sama taktika, naštudirane akcije, skorajda nič intuitivnosti in kreativnosti. Poraz slovenske reprezentance, ki ima gotovo dovolj vrhunskih igralcev v svojih vrstah še za kaj več kot samo zmago nad Portorikom, pa je pravzaprav logična posledica dogajanja v zadnjih letih v naši zvezi in po vseh starostnih selekcijah navzdol do pionirčkov.
SOBOTA, 19. JULIJ
Kljub petkovi odločitvi, da bom cel dan brala knjigo, sem soboto dobesedno prespala. Izkazala sem se z dobrim kosilom, to pa je bilo več ali manj vse.
NEDELJA, 20. JULIJ
Prespala sem tudi jutranji trening. Ko sem se končno sredi dneva prebudila, je bilo sonce že visoko na nebu in kava pri Kresnički popita. Točno opoldne sem se namenila na samski tek čez Golovec. Ko tečem sama, razmišljam o marsičem. Danes je bil to tek razkritja. Na površje je priplavalo spet nekaj zoprnega, nekaj, kar sem svojčas že reševala, pa potem pozabila, ker je bilo toliko drugega, ki je imelo močnejšo energijo. Zavedla sem se kako so dogodki zadnjih tednov prekrili bistvo stvari in jo oddaljili od rešitve, skoraj izničili njen pomen. Tako sem razkurjena sopihala v klance in se pripravljala za vstop na barikade. Pa je bila moja današnja tekaška tura tako dolga, da sem pol bojevitosti že izpihala ven in ko sem prišla domov, sem že skoraj čisto skulirana povedala dva bistvena stavka, ki sem jih vseeno morala vreči ven. Andrej je ocenil, da je bil tek škodljiv. In menda bo vse urejeno in naj dam mir.
Sedaj pa „send“ do Luke in branje.