RAZGLEDNICA S SARDINIJE
Ciao ragazze e ragazzi!
Oglašam se s počitnic. V eni kratki passegiati bom prehodila zadnjih 5 julijskih dni.
Nedelja se je začela zgodaj zjutraj. Pot mimo Firenc do Viareggia je minila presenetljivo hitro. Čas v Viareggiu, ki diši svinčeno, postsocialistično, sva zabila s kosilom, kafe shakeratom (mmmm njami) in nakupom kopalk, ker sem ugotovila, da sem plavalne pozabila doma.
Trajekt, ki naju je peljal iz Livorna proti Sardiniji, je bil poglavje zase. Tako mi je bil všec, da sem si zaželela enkrat v bližnji prihodnosti postati ladjarka. Po celonočni vožnji smo se v ponedeljek zjutraj prifurali do Olbie, kjer sva dokaj hitro postavila hišo v enem od bližnjih kampov in se začela iti dopust. Igor mi je seveda napisal trening za dva tedna in že prvi dan sem hardovsko pridno zastavila: dvojec plavanje – kolo. Glede na sardinske ceste mi ni jasno, zakaj so Italijani tako dobri kolesarji in tekači. Nobene pametne poti, dolge vsaj 5 kilometrov ni nikjer v bližini. Cesta je tako ozka, da je še vožnja z avtom nevarna, kaj šele tek ali kolesarjenje ob njej. Midva sva šla pa celo v kamp, ki sposoja kolesa! Ko se ti že zdi, da si našel vsaj cesto v sicer res strm klanec, se izkaže, da je ta dolg 6 minut, na koncu pa je ograja in napis “proprieta privata” (privatna last). Edino plavalne runde sem lahko tolkla kolikor sem hotela. Morje je kul. Kljub tehničnim težavam, sem dvojec kolikor toliko uspešno opravila. Res je, da sem skozi kamp tekla mimo enih in istih ljudi enih 6 – krat in so gotovo mislili, da nisem čisto gladka, sploh zato, ker je bila vročina ob šestih popoldan peklenska. Ampak svoje sem naredila.
V torek zjutraj sem tisti pasji klanec odtekla po programu. Tako je strm, kot ovinek mimo skakalnic…Sledilo je še plavanje in Andrej je ugotovil, da sem v tem trenutku na tem mestu najboljša akvatlonka.
Sreda je minila v znamenju športnega počitka in obiska ljubljanskih prijateljev. Lenarjenje se je prav prileglo.
Četrtek sva zastavila mondeno: ogled Coste Smeralde in Porta Cerva. V morju ob Costi Smeraldi se je delala tema od (pre)velikih jahturin, lastnih raznim osebnostim iz rumenega tiska. Porto Cervo se spogleduje z maroško arhitekturo in ponuja pravi estetski užitek. Trgovine so pregrešno drage, tudi kapučino se ti skoraj zaleti zaradi visoke cene. V zalivu je stalo nekaj 5 nadstropnih jaht. Po njih so korakali butlerji v belih oblekah, kontrolirali sceno in pazili, da so stanujoči imeli vsega preveč. Mlade mačke so se na gornjih palubah nastavljale sončku in nabirale moč za nočno življenje. Ah, ah, na pomolu pa open fitness in zagoreli mladci na tekaških stezah, z mobiteli v roki….
Zvečer sva se v upanju na najboljše po glavni cesti odpravila tečt in končno našla neko stransko, še kar dolgo cesto, ki je vodila do krasnega zaliva. Navodilo “lahkotno 60 minut” se je izkazalo nemogoče upostevanja, ker je bila vročina še vedno neznosna.
Seveda, knjige ne spustim iz rok. V pravem trenutku sem jo dobila v razmišljanje. Zapleta se čedalje bolj, glavna junakinja s svojo brezpogojno ljubeznijo lovi ravnotežje na tanki vrvi psihofizičnega preživetja.
Priporočam v branje.
Tako! Konec mojih dnevniških zapisov. Lahko rečem, da sem, preden sem črke postavila na papir, kar globoko, precej analitično in dovolj samokritično pogledala vase. Vsekakor koristno, saj sem se bolj zavedla dogodkov, ki so se zgodili in opazovala svoje reakcije do vseh, ki so/ste jih soustvarjali. Upam, da ste prebrali, kar vas je zanimalo in zbezali stran od dolgočasnega.
Vsak konec je tudi nov začetek. Julij se je izkazal kot prelomen mesec. Zgodilo se je namreč tudi ” top 5″ dogodkov, ki so moje ali pa življenje mojih bližnjih zaznamovali, ga zapeljali drugače in mu dali nove pospeske. Vsem vam, ki ste mesec tako ali drugače preživeli z mano, hvala. Vidimo se po 10. avgustu.