PONEDELJEK, 18. AVGUST
Fia se zbudi z vročino. Z Domi razmišljava o morebitnem vzroku. Verjetno je vse skupaj za malo princesko zelo naporno, pa si je podzavestno vzela čas za počitek. Tega je imela v zadnjih dneh izgleda premalo. Upava, da vročina ne bo trajala dolgo.
Odhitim v trgovino po termometer, nekaj hrane, tofu za zbijanje vročine. Spotoma poberem še kosilo, za katerega se kasneje izkaže, da ni ravno cvet kulinarike. V trgovini z igračami kupim še družabno igrico. Preživljanje časa v mali hotelski sobici, kjer ni prostora več kot za tri postelje in kopalnico zna biti naporno. Ko se vrnem, se ravno prebuja. Vročina je še prisotna, čeprav je padla. Domi ji je med spanjem naredila tretma in reiki. Njena umirjenost kaže na usmerjanje energije v notranji boj. Popoldne se Domi odpravi ven, da malo zadiha. S Fio se igrava z novo igro, berem ji pravljice, napihujeva balone. Stanje se izboljšuje.
TOREK, 19. AVGUST
Tek 0:27:56, 6,2km
Fia je brez vročine. Izgleda, da je najhuje mimo. Vesel se odpravim na lažji trening v Hyde park. Neverjetno koliko ljudi teče, da kolesarjev ne omenjam. Naredim nekaj tekaških vaj ter serijo hitrih tekov na 1, 1.5 in 2 km. Močan veter mi je zdaj v pomoč potem spet v breme. Močno se moram potruditi, da tempo ostane na predvideni ravni. Zadovoljen se vrnem v hotel, kjer je Fia že v svoji stari koži. Polna soba jo je. Dogovorimo se za ogled Tate Britain. Gneče ni, tako, da si v miru ogledujemo razstavljena dela. Kipi Moora so fantastični. Vsake toliko zaslišim topot, ki se sliši znano. Ugotovim, da v glavnem prostoru izvajajo delo Martina Creeda Work No. 850 2008. Tek ob umetniških delih oziroma tek skozi umetnost. Navdušen opazujem to nenavadno delo. Komunikacija med deli, ki so v tem primeru popolnoma statični, kljub dinamiki ki jo izkazujejo in hitro premikajočim tekačem je fantastična. Osredotočen pogled zmoti nekakšno zabrisano gibanje (posledica hitrosti, ko tekač priteče v fokusirano vidno polje). V fotoaparat ujamem nekaj trenutkov. Ko zapuščamo galerijo, mi Fiina izjava »Oči, a ne da je tek tudi umetnost.« da misliti. Ali poskušam(o) svoje telo samo utrditi in izboljšati njegovo delovanje ali ga dvigniti na nivo večjega zavedanja? Ali je res samo želja po več ali pridejo čuti bolj na površje in nismo otopeli od množice stvari, ki nas vsak dan bombardira? Ali je res samo sprostitev? Iskanje in premagovanje svojih meja? Brskanje za neodkritim in ozaveščanje nezavednega.
SREDA, 20. AVGUST
Zadnji dan v Londonu. Odpravimo se v London Zoo. Skozi prelep park, poln barvnega cvetja, se umaknemo mestnemu vrvežu. Na trenutke celo posije sonce. Z vremenom imamo res srečo. Doživeli smo teden brez dežja v »deževnem« Londonu. S Fio tekmujeva v teku do najbljižjega križišča poti. Vročina in utrujenost sta že preteklost. Dam ji veliko prednost, tako, da se moram pošteno potruditi, da jo dohitim. Kljub temu je prva.
V živalskem vrtu nas navdušujejo tropske ribe, oblik in barv, kot bi jih na svoje platno naslikal kak pop-art slikar. Kenguruji mirno sedijo. Ovce v otroškem delu zoo-ja mirno jejo in se ne vznemirjajo zaradi božanja. Opice izvajajo svoje vragolije, gorile se leno, varno za steklom, nastavljajo fotoaparatom. Balon, s svojo klimo, gosti množico prečudovitih metuljev, ki nas obletavajo. S kakšno lahkoto drsijo skozi zrak. Fia se odloči v svojo skicirko narisati modro papigo. Največje veselje pa ji pričara vrtiljak, ravno tak kot v filmu o Mary Poppins. Kar vidim jo, kako se je med uživanjem na njem, preselila v svet domišljije. Iz miru živalske vrta se vrnemo na ulice metropole polne hitečih ljudi. Nepregledne množice se valijo zdaj v eno zdaj v drugo stran. Most, namenjen samo pešcem, vožnja s kolesom je prepovedana, do Tate Modern je tako poln, da se praktično premikamo v koloni. Tate Modern pa kot novodobno zabavišče privablja množice, ki si ogledujejo dela umetnikov. Nekakšna novodobna katedrala. Tudi prostorsko. Žal pa je osredni prostor, odprt skozi več etaž, prazen. So pa dela moderne umetnosti zelo navdušujoča.
ČETRTEK, 21. AVGUST
Tek 0:26:40, 5,6km
Med tlačenjem zadnjih kosov oblek v torbo, jem zajtrk. Čas je zelo strogo odmerjen če ne želimo zamuditi letala. Otovorjeni se odpravimo na pot s skoraj vsemi prevoznimi sredstvi kar jih Londonski transport premore. Naravna potreba nam prepreči, da bi z zadovoljivo zalogo časa prispeli na letališče. Tako na vlaku skorajda nervozno pogledujem na uro. Časa za prijavo je vseeno dovolj. Želja po tem, da bi se rešili še zadnjih kovancev, nas pripelje do tega, da se zadnji vkrcamo na letalo. Let mine mirno in ob pristanku se ponovno srečamo z vročim podnebjem. Vožnja do Ljubljane mine hitro in že smo doma. Neizmerno ugodje. Po kosilu ostane še toliko časa da se odpravim na tekaški trening. Z Bobijem narediva hiter iztek. Domov pod tuš, nato pa druženje s triatlonskimi prijatelji pozno v noč. V posteljo se uležem vesel in zadovoljen.
PETEK, 22. AVGUST
Kolo cca 1:00:00, 30 km
Službene obveznosti me kaj hitro vrnejo v vsakdanji ritem. Popoldne opravimo pred kolesarskim treningom še slikanje v novih kolesarskih dresih. Zbere se nas kar velika druščina. Jutrišna tekma je vse bljižje, zato naredim v družbi Suzane, Bobija in Gorazda le razpeljevanje. Po prihodu domov se lotim še priprav opreme za tekmo. Večrat pregledam, če je vse pripravljeno. Čas kar hitro beži. Ob polnoči se spravim spat, pa mi pogovor z Domi odvzame še nekaj trenutkov prepotrebnega spanca.
SOBOTA, 16 AVGUST
Faaker See, olimpijski triatlon, 2:33:49
Ura zvoni ob 5h. Vse je pripravljeno. Pozajtrkujem in se odpravim pred stolpnico čakat Andreja. Pred tem preverim še vreme na internetu. Nič kaj spodbudno. Dež. Morda pa bo. Pričnemo z zamudo. Ko z Andrejem pretovoriva stvari v Mašin avto odrinemo. Nervoza pred prvim triatlonom se mojima sopotnikoma kar malo pozna. Na Voklem se zbere vsa druščina, Nataša, Tone, Bobi, Maša, Andrej in jaz, druščina s tekmovalnimi ambicijami. Seveda ne manjka spremljevalcev, ki nas bodo bodrili na progi. Vanda, Janez, Suzana, otroci, katerih vseh imen si nikakor ne zapomnem. Moji pronceski prideta kasneje. Počasi se odpravimo na pot. Maša vdano vozi na koncu kolone in zraven spretno vrti glasbo. Tone izkorišča Bobijevo zavetrje. Vožnja mine hitro ob pogovoru o triatlonu, treningu, pripovedovanju dogodivščin. Mašino razkritje, da ji je pomembnejša pot, kot pa fokus izključno na cilj, botruje ugotovitvi, da je triatlon pravzaprav potovanje. S ciljem seveda. Spreminjanje pokrajine med tekmovanjem poudarja potovalno naravnanost. Pričnejo se še zadnje priprave. Dvig številk, sprehod do jezera, preoblačenje, ogrevanje, ki ga izkoristimo za ogled kolesarskega kroga, pa postavljanje opreme v menjalno cono. Nataša nam je s svojo osredotočenostjo, mirnostjo in rutino v veliko pomoč. Počasi se osredotočenost obrne navznoter. Še oblačenje neoprena, plavalna kapa, očala in stojim na štartu. Tekmovalec pred menoj mi je znan. Brskam po spominu in ko ugotovim, da je to najhitrejši plavalec iz tekme 70.3 Ironman v ST, Poeltnu, stopim iz spoštovanja kake dve vrsti nazaj. Pok pištole in vse skupaj se začne. Voda ni tako mrzla, tudi pretepati se ne pustim preveč tako, da je občutek kar dober. Pa vendar varljiv. Prvi tekmovalci iz drugega vala me po mojem križajenju ujamejo pri prvi boji. Iščem umirjenost in konkreten zaveslaj, pa mi nikakor ne uspe. Ko se privlečem do cilja plavalnega dela, čutim, da je najhuje za menoj. Še dolg tek do menjalne cone, začinjen z vzponom po stopnicah preko mostu nad kolesarsko progo. Na kolesu se počutim dobro. Kolesarje pred seboj prehitevam, kar daje še dodaten polet. Resda se vsake toliko pripelje mimo, po zvoku bi rekel, da je to nekakšen stroj, tekmovalec na kronometrski napravi. Krogi minevajo hitro, in tudi vzponi niso pretežki. Vedno bolj uživam. Ko se pričenja zadnji krog opazim ob progi tudi moji princeski. Nočem pritisnit do konca, šparam še za tek. Kmalu drvim še preko zadnjih ovinkov in stisnem mimo nekaj tekmovalcev, ravno pred menjalnim prostorom. Tu se zadržim predolgo. Malo težav z odpiranjem zaponke na kolesarskih čevljih, pa nepotrebno nameščanje merilca razdalje na tekaških copatih. Tek se prične hitro in spet uživam. Trasa proge je prelepa in spomnim se na tezo o potovanju. Zanimivo doživljanje, vodne gladine, asfaltne ceste, počasnih vzponov (sem se trudil, da so bili čimhitrejši), drveči spusti in sedaj tek skozi prelep gozd. Pomalem začenja deževati, vendar me ne moti. Pred tekom sem oblekel majico z dolgimi rokavi, saj me je na kolesu na koncu kar malo zeblo. Poteza se izkaže za odlično. Kljub temu se po glavi polijem z vodo. Spet se fokusiram na tempo. Iščem pravo hitrost, da bo ostalo še za zadnji krog. Kilometrske oznake nakazujejo konec prvega kroga. Tu opazim, da imajo ljudje odprte dežnike. Vseeno se ne pustim motiti v užitku. Tempo je hitrejši. Misli mi ne uhajajo proti cilju, ampak vdano sledijo dihanju in premikanju nog. Proga se prevesi lahno navzdol. Še zadnji ovinek in v daljavi že vidim cilj. Pospešim. Res je pravi užitek končati tekmo z občutkom moči. Na zadnjem ovinku se mi pridruži še Fia in skupaj odtečeva skozi cilj. Ugotovim, da smo že skoraj vsi v cilju. Nasmehi na Tonetovem, Andrejevem in Bobijevem obrazu povedo vse. Čestitke in navdušenje delimo in smo srečni. Kratek pogovor z Domi in s Tonetom se odpraviva Maši nasproti. V daljavi jo opazim. Ko pritečemo bližje, se na njenem obrazu razkrije širok nasmeh. Odlično napreduje in kljub oddelani razdalji uspe teči hitro. Pred ciljem izrečem še zadnje vzklike vzpodbude. Zadovoljen izraz na njenem obrazu daje slutiti neizmerno srečo ob tem dosežku. Bravo Maša. Bravo vsi skupaj. Vedno bolj dežuje, tako da se počasi družno odpravimo proti avtomobilom po suho obleko. Nato hranjenje, pitje, pogovori, pa čestitke navijačev. Hvala vam za vzpodbudne besede ob progi. Najbolj se smeje Maši. Na moje vprašanje ali se vidimo na Bledu, ne dobim odgovora. Vidi se, da je nekje začelo kaliti novo triatlonsko potovanje. Morda že na Bledu. Fia je čisto premočena zato se že pred razglasitvijo odpravimo domov. Počasi se vozimo skozi vedno gostejšo vodno zaveso. Počasi in globoko v srcu zadovoljen po opravljeni poti. In cilju.
NEDELJA, 17 AVGUST
Tek, 1:17:43, 14.48 km
Težko vstanem vendar se kljub temu pripravim na jutranji tek. Matej je pozabil superge. Ko se vrne primerno obut se odpravimo na iztek. Tempo je pod budnim Dragovim očesom prijeten. Ne pusti da bi bezlali kot zmešane ovce. Pogovor preskakuje iz ene na drugo temo in že je tu zadnji kilometer. Začne se pospeševanje in na koncu letimo kot da nam gori za petami. Pijača po treningu in kmalu se nam pridružijo še dekleta, ki so pridno oddelale dveurni tek. Posije še sonce in jutro se prebuja v prelep dan. Popoldne preživimo na kosilu pri Dominikinih starših. Malo sem zamaknjen in nepreveč zgovoren. Verjetno prihaja utrujenost za menoj. Prijetno se je nastavljati toplemu soncu. Med potjo domov zavijemo še na Emonsko promenado, kot se imenuje prireditev za otroke na Emonski cesti pred Trnovskim mostom. Izkaže se, da se lahko tu zabavajo tako otroci kot njihovi starši. Ob gledanju pouličnega gledališča, klovnov in še kaj, se na ustnice kaj hitro prikrade nasmeh. Zelo se zabavam ob gledanju družinskega gledališča, kjer ima eden od sinov tri noge (to bi šlo hitro na triatlonu) in hči štiri roke (morda pa je to rešitev za moje počasno plavanje). Najpomembnejše pa je druženje, kot bi rekla Saša.