Ime in priimek: Andrej Bakija, roj 1968
Prijavljen sem na: IM Klagenfurt
Pričakovanja: Preživeti in ob tem maksimalno uživati
Kako se spominjaš svojih začetkov v triatlonu?
Moj prvi triatlon je bil 27.5.2006 v Portorožu, sprint varianta (750m-20km-5km). Pred tem dogodkom praktično nisem vedel za triatlon.
Na tekmo me je »povabil« kolega Saša Gaberšek, ki je tudi sam Ironman. Imel sem eno na pol gorsko kolo, plaval v življenju nisem – razen čofotanja v morju, tekel sem pa malce več. In temu primerno sem bil na cilju 150ti – zadnji (smeh). Že po plavanju sem ugotovil, da sem se lotin nepoznanega, popolnoma nepoznanega. Potem sem nekako prišel do TK Trisport in Mira Kregarja, preko katerega sem (izključno preko mailov, nisem se udeleževal skupnih treningov) malce več izvedel o triatlonu. Potem se je zgodil 3K Šport in Igor Kogoj, v klubu sem spoznal nekaj zagrizenih triatloncev in viola … odločitev je padla: to bo sedaj moj šport. Spomnim se, ko mi je žena Alenka rekla, da če nisem opazil, da med triatlonci izgledam kot njihov varnostnik – s konstantnimi 100kg (+/- kakšen (k)g). Res je … nisem ravno tipičen triatlonec, a sem z leti ugotovil, da mi ne manjka vztrajnosti in da so mi (pregovorno leni) črnogorski geni prinesli tisti pogum, da se vedno znova spravim k treningom; in sedaj k treningu za tapravega Ironmana.
Do sedaj sem se udeležil že kar nekaj triatlonskih tekem, vseh dolžin – razen seveda Ironmana. Zelo sem vesel, da sem bil zraven na Lovemanu leta 2010. Takrat sem videl, koliko je triatlon dejansko razširjen med slovenci. Polovička v StPoltnu je bila na sporedu kar trikrat – tekma je za moje pojme res lepa in zelo dobro organizirana.
Če na stran postavim kolege triatlonce, s katerimi sem povezan na tak ali drugačen način, bi (in vrstni red ni napisan po pomembnosti, ampak kronološko) želel izpostaviti ključne, ki imajo v tej »moji noriji« velik pečat: Miro Kregar, Igor Kogoj, Chris McCormack in Rich Roll. Vsak po svoje, vsak s svojo zgodbo, vsak na svoj način.
Kakšni so bili tvoji glavni motivi, da si se odločil za nastop na Ironmanu?
Kaj pa vem, težko opredelim motiv. Vem, da sem pred mnogimi leti – recimo takoj po prvem triatlonu – samemu sebi rekel, da enkrat bom tudi Ironmana naredil. Potem se je to »pacalo v moji glavi« dolgo časa. Velikokrat me je do sedaj ustavilo telo s kakšno poškodbo, tudi glava ni bila vedno na mestu. Sedaj sem se zadeve lotil precej bolj celovito in sistematično in menim, da imam glavo dobro naravnano, sistem pripravljen, telo pod kontrolo. Bomo videli, kaj bodo prinesli naslednji tedni in meseci!
Koliko ur tedensko povprečno nameniš (nameravaš nameniti) za trening pri pripravi na Ironmana? 10 do 15
Kakšen pomen ima, ali je imelo članstvo v triatlonskem klubu pri tvojih Ironman ciljih?
Hja, če sem čisto iskren, članstvo v katerem koli klubu nima »prav veliko« z mojimi Ironman cilji. Mogoče je to »narobe«, kaj pa vem. Veliko mi sicer pomeni, da srečujem kolege, predvsem na bazenu, a to ni odločujoči faktor.
Če hočeš postati Ironman, moraš imeti veliko:
(označi strinjanja s trditvijo, pri čemer 1 v kvadratku pomeni strinjanje, 0 nestrinjanje)
| odločnosti in vztrajnosti | 1 |
| poguma | 1 |
| denarja | 0 |
| časa | 1 |
| fizične moči in vzdržljivosti | 1 |
| razumevanja in podpore med bližnjimi | 1 |
| sposobnost usklajevanja svojih obveznosti | 1 |
| veselja do triatlona | 1 |
Pogosto pa so Ironmani tudi malo:
(označi stopnjo strinjanja s trditvijo, pri čemer 1 v kvadratku pomeni strinjanje, 0 pa nestrinjanje)
| egoistični | 1 |
| zakompleksani | 0 |
| mazohistični | 1 |
| častihlepni | 0 |
| (pre)agresivni | 0 |
| čudaški | 1 |
Najlepše pri odločitvi in treningu za Ironman je:
No, če sem čisto iskren, težko najdem nekaj, čemur lahko rečem najlepše – trening za Ironman je težaško, garaško početje. Lahko pa priznam, da so mi daljši tekaški ali kolesarski treningi v naravi vedno lepi, še posebej, če so z mano prijatelji, ki te lepote delijo z mano.
Najtežje pri odločitvi in treningu za Ironman je:
Jutranje vstajanje!!! Preko mnogo let sem ugotovil, da sem skoraj nesposoben jutranjega vstajanja in treningov, še posebej plavanja. Nekako mi ni problem popoldan, tudi zvečer trenirati po nekaj ur, ampak zjutraj pa (skoraj) ne gre.
Kaj poleg triatlona še rad/a počneš? (vezano na šport in tudi druga področja)
Povezano s športom – sem navdušen in strasten jadralec; ampak temu mogoče ne moremo reči šport, je pa stik z naravo in včasih tudi kakšna regatka s prijatelji. Moja največja nešportna strast je pa kuhanje in temu sledi glasba. Kuham res rad in čisto neskromno bom rekel, da sem v kuhanju precej boljši kot v triatlonu (smeh). Kar se glasbe tiče – in s tem tesno povezanega petja – sem pa med znanci znan kot »jukebox«. Pridejo dnevi, dogodki, zabave, ko mi potisnejo kitaro v roke, potem pa »gasa«. In spet (to je pa sedaj že simptomatično, zlomka) ugotavljam, da sem v tem početju »uspešnejši« kot v triatlonu (sedaj mi ni več do smeha). Ne smem pozabiti, da mi veliko, ogromno pomeni družina; smo za slovenske razmere nadpovprečno velika družina, s tremi otroci, ki to skoraj niso več – zelo hitro (z)rastejo.
Dogodki iz triatlona, ki so ti ostali najbolj v spominu: (pozitivno, negativno, smešno)
Dogodkov je precej, takšnih in drugačnih. Zelo mi je ostal v spominu dogodek, ko sem na eni od izvedb triatlona za vsakogar na Bledu pri vhodu v menjalni prostor zaslišal tisti zlovešči zvok (in to je bilo do sedaj edinkrat), ko ti »raznese« zračnico. Sem mislil, da bom kar odšel, pa se je kolega Robert Gornik (tudi že Ironman) hitro znašel in mi prinesel sprednje kolo iz svojega jeklenega konjička in tekmo sem lahko oddelal.
Zelo sem se nasmejal po eni od (treh do sedaj oddelanih) polovičk v StPoltnu, kjer sta me spremljali žena in takrat 8-letna hči. Ta je na tistem delu, ko plavalci tečejo iz enega jezera v drugega nenehno spraševala (logično, saj smo bili na pogled vsi enaki) »a je to ati, a je to ati, …?« In žena je to »elegantno rešila« in ji odgovorila, da naj počaka na najdebelejšega tjulnčka, ki bo pritekel mimo – in to bo ati.
Kaj pa drugi športi, s katerimi si se ali se še ukvarjaš?
V mladosti, kot srednješolec, sem nekaj časa hodil na treninge boksa, veliko dlje časa pa sem posvečal rokometu, kjer sem bil na poziciji vratarja. V srednji šoli, celoten čas na fakulteti in še kakšno leto po tem, sem veliko časa posvečal plesu; tudi ples je gibanje, sicer ne šport, a je aktivnost, mar ne!? (smeh).
Zakonski stan: poročen
Število otrok: 3
Izobrazba: VŠ
Poklic: inž. strojništva
Zaposlitev: podjetje
Na kaj si najbolj ponosen?
Na veliko stvari, a na nobeno prav posebej. (smeh)
Kaj bi pri sebi še lahko izboljšal?
Veliko, veliko stvari. Ne bom jih našteval, ampak moje mnenje je, da imamo vsi veliko prostora za izboljšave na vseh področjih.
Če bi bil žival, katera bi bil?
Panthera pardus ali Panthera onca! Črni leopard oziroma črni jaguar. Izjemna žival!
Misel (lahko tudi več), ki najbolje ponazarja tvoja življenjska načela:
I don’t stop when I’m tired … I stop when I’m done!