Ime in Priimek: Urban Pavlovčič
Letnica rojstva: 22.10.1986
Trenira: zaIM Celovec 2017
Kako se spominjaš svojih začetkov v triatlonu in kaj te je vzpodbudilo za nastop na Ironmanu?
Pri meni je bil vrstni red ravno obrnjen: želja po nastopu na IM me je vzpodbudila, da sem se začel ukvarjati s triatlonom.
Nekaj let sem redno kolesaril, spomladi 2015 pa ugotovil, da navkljub skoraj desetletnemu tekaškemu premoru še vedno razmeroma dobro tečem. Tako sem začel razmišljati o udeležbi na maratonu, nisem pa vedel, kako bi kombiniral kolo in tek. »Če pa že enkrat tečem in kolesarim, pa dodam samo še plavanje in mogoče bi lahko enkrat poskusil končati IM« sem razmišljal pred nekaj leti.
Izkazalo se je, da tisti »samo še plavanje« mogoče ni bil povsem na mestu, a pogosto pravim, da bi bilo plavanje res žalosten šport, če bi ga lahko obvladal že po enem letu. Kolesarjenje je moja najljubša aktivnost, tudi izven okvirov triatlona. Všeč mi je, ker greš z njim lahko »na izlet« in se dejansko nekam premakneš, medtem ko pri teku prideš »le« 42 kilometrov daleč, pa še to samo za »ta velike praznike«. Je pa tek gotovo moja najmočnejša disciplina.
Moj prvi triatlon je bila polovička v Murecku, spomladi 2016. Kakšnih posebnih dogodkov med samo tekmo ni bilo, razen tega, da sem bil ob prihodu iz vode povsem brez ravnotežja in sem se nekajkrat komaj obdržal na nogah
Kakšni so bili tvoji glavni motivi, da si se odočil za nastop na Ironmanu?
Kot mladostniku se mi je zdel IM nekaj posebnega, nekaj, česar so sposobni le redki. Predvsem pa se mi je zdel »cool«. Tako da, ko sem »preračunal«, da mogoče obstaja realna možnost, da ga nekoč končam in »odklenem ta dosežek« …
Koliko ur tedensko povprečno nameniš ali si namenil/a za trening pri pripravi na Ironmana?
15-20 ur, načeloma to skrb prepuščam Igorju in se računam precej dosledno držati plana.
Kakšen pomen ima, ali je imelo članstvo v triatlonskem klubu?
Predvsem je pomirjujoče, da se pripravljaš po preverjenem programu. Če bi se pripravljal sam, bi bil vseskozi negotov ali treniram preveč, premalo … Tako pa je ena skrb manj. Dragocene so tudi izkušnje kolegov iz kluba, ki so že šli po isti poti.
Najlepši občutki v športu:
- Ko nekaj kilometrov pred ciljem vidiš, da bo šlo in se lahko spustiš z vajeti.
- Ko oddelaš zadnji interval, ki si se ga bal celoten cikel.
- Zadovoljstvo po uspeli tekmi.
Najtežje v športu:
- Ko si poškodovan, dirka pa se približuje.
- Čustveni vrtiljak v dnevih pred tekmo.
- Razočaranje po spodleteli tekmi.
Dogodki iz triatlona, ki so ti ostali najbolj v spominu:
Brez dvoma ne bom nikoli pozabil prve tekme IM serije, Pula 2016. Šolski primer tekme, ko gre vse narobe. Najprej katastrofa v vodi. Ne vem točno zakaj, ampak grozni občutki, boj za preživetje. V glavi so mi odzvanjale besede štarterja »Ideal conditions for swim!«. Če so bile to idealne razmere za plavanje, raje ne vem kaj so ne-idealne.
A to še ni vse! Na desetem kilometru kolesa mi je razneslo tubular, ki ga nisem uspel zakrpati. Mimo prišel Italijan, ki je odstopil, in mi poskušal pomagati, a naju je videla sodnica in naju želela diskvalificirati. Po nekaj minutah moledovanja sem jo odnesel samo s petminutno kaznijo. Ko je sodnica odšla, mi je Italijan dal svoje prednje kolo, da sem lahko nadaljeval.
A tudi to še ni vse! Dvajset kilometrov kasneje sem na vso moč prehiteval kolesarja pred menoj v dolgem desnem ovinku in ko sem prišel v vas med hiše, me je čakalo presenečenje – pravokoten ovinek v levo. Takoj sem videl, da ga ne bom zvozil in sem le še iskal najprimernejšo izletno cono. Nato mi je blokiralo zadnje kolo in me zasukalo, tako da sem odletel na hrbet in z glavo močno udaril v tla. Ko sem ležal na asfaltu, sem v nogi začutil močno bolečino. Moja prva misel je bila »Samo da ni šla noga; čez 7 tednov je Ljubljanski maraton«. Na srečo razen razbite opreme in povsem trdega vratu naslednjih nekaj dni hujših posledic ni bilo.
Ko sem ugotovil, da bi moral »metlo« čakati še več kot uro, sem se odločil, da vseeno nadaljujem. V tempu sprehoda oz. dementnega ponija. Ko sem prišel do prostora za kazni, sem pet minut stal na prostem v največjem možnem nalivu, premražen do kosti. Gotovo eden izmed najnižjih trenutkov moje dosedanje »športne kariere«.
Kaj pa drugi športi, s katerimi si se ali se še ukvarjaš?
V najstniških letih atletika (tek), kasneje floorball, a na žalost imam par levih rok.
Kaj poleg triatlona še rad/a počneš?
Glasba – Pushluschtae.
Zakonski stan: samski
Izobrazba: doktorat
Poklic: inženir strojništva
Zaposlitev: asistent na fakulteti
Misel, ki najbolje ponazarja tvoja življenjska načela:
Kdor je z malim zadovoljen, velikega ne bo dobil.
Na kaj si najbolj ponosen?
Da mi ni ničesar »foter zrihtal«.
Kaj bi pri sebi še lahko izboljšal?
Vedno in povsod je prostor za izboljšave.
Če bi bil žival, katera bi bil?
Maček. Cel dan poležava, nič se ne sekira, pa je še vedno v dobri formi