Mateja sem prvič opazil na blejskem triatlonu. V oči mi je padlo dvoje. Najprej, da je imel, glede na poškodovano roko, posebej izdelan naslon na kolesu, in da se je po klancu z železniške postaje spuščal bistveno hitreje in bolj divje kot vsi ostali tekmovalci.
Spomnim se, da me je ob njegovi drznosti obšla misel: »Ta pa je zagrizen in drzen!« V Mateju sem ob prvem srečanju prepoznal neko posebno vnemo. Kasneje mi je življenje naklonilo priložnost, da sem tega kerlca lahko bolje spoznal, se z njim spoprijateljil in še danes nadvse intenzivno sodelujem. Pravzaprav na nek način danes izkoriščam tisto iskro v Mateju, ki sem jo opazil, medtem ko je drvel več kot 60 km/h po klancu navzdol. To je entuziazem s katerim se Matej loti vsega novega. Kasneje sem v njem prepoznal tudi večnega iskalca, spraševalca o smislu, dvomljivca…… Nemir skratka, posledica katerega so vedno nove in sveže ideje. In res, Matej jih kot mimogrede stresa iz rokava. Veliko v 3K ŠPORTU smo že izpeljali prav na podlagi njegovih pobud in zamisli. Zelo sem ti hvaležen, za vse to, Matej! Vračam mu po svojih najboljših močeh predvsem v obliki treninških predlogov in usmeritev, ter kot spodbudo takrat, ko Matej najbolj močno podvomi o svojih sposobnostih in smiselnosti postavljenih ciljev. V tem smislu pričakujem, da bo Matej, tudi ob moji podpori, letos dodal še tretjo zvezdico v zbirko svojih IRONMANOV.
Igor
_____________________________________________________
Ime in Priimek: Matej Peljhan
Letnica rojstva: 1967
Končani Ironmani:
| Leto | Kraj | Čas | Plavanje | Kolo | Tek | Abs | Ktg |
| 2007 | Zurich | 11;19;31 | 1;25;59 | 5;35;25 | 4;12;42 | 634. | 170. |
| 2008 | Celovec | 10;57;35 | 1;15;37 | 5;09;03 | 4;18;13 | 947. | 178. |
Ali v prihodnosti načrtuješ še kakšno udeležbo na Ironmanu? Po IM v Celovcu sem bil trdno odločen za »NE«, sedaj pa me občasno že pošteno zagrabi za še.
Mislim, da imam letos še zadnjo priložnost, da nekako »nastrgam« dovolj časa za priprave, drugo leto, ko bodo vsi trije otroci postali »prvčki – črvčki«, bom na IM za več let gotovo prisiljen pozabiti.
Kako se spominjaš svojih začetkov v triatlonu? Od nekdaj sem v sebi gojil predstavo, da je triatlon »najpopolnejši« šport, ki ga, logično, lahko gojijo samo najpopolnejši ljudje. Ker nisem ravno tak primerek, sem verjetno mislil, da se bom temu idealu vsaj malo približal, če bom tudi sam postal triatlonec. Kljub temu pa bi verjetno še danes o triatlonu samo sanjal, če se mi pred sedmimi leti ne bi življenje precej obrnilo na glavo.
Malo zaradi pomanjkanja časa za druge športe, malo zaradi zdravja, verjetno malo tudi zaradi poskusa bega pred realnostjo, sem se nekega dne odločil, da se končno spopadem z lastnim predsodkom, da jaz nisem »narejen« za vzdržljivostne športe. Obul sem si copate, pretekel prvi kilometer, ugotovil, da res nikoli ne bom niti »G« od Gebreselassia, vendar odnehal nisem. Ker rad sprejemam nove izzive, ker znam biti malo trmast in ker sem videl, da mi tek, kljub temu, da se pri tem pošteno matram, čudežno pomaga, da lažje živim, so nato stvari stekle kar same od sebe. Leta 2004 sem se s treking kolesom že podal na prvi duatlon na Brdu pri Kranju in istega leta na prvi triatlon in sicer »triatlon za vsakogar« na Bledu. Nato sem tisto zimo začel s plavanjem, spoznal trenerja Igorja, kupil prvo specialko in…dokončno »padel not«. Naslednje stopničke (seveda ne zmagovalne) so si sledile v naslednjem zaporedju: 2005 – olimpik na Bledu, 2006 – 1/2 IM v Grazu in 2007 – IM v Zurichu (opisal sem ga tu: http://www.3ksport.si/porocila/porocilastekem/13-ironman-zurich-2007-majhen-korak-za-lovetvo-in-velik-za-mene.html ). Po vseh teh letih še danes mislim, da je triatlon eden najlepših in najpopolnejših športov, tisto drugo, o popolnih ljudeh pa žal ne velja kar avtomatično. Za to je potrebno na žalost (ali pa na srečo) še kaj več, kot samo hitro plavati, kolesariti in teči.
Kakšni so bili tvoji glavni motivi, da si se odločil za nastop na Ironmanu? O vzgibih za začetek mojega ukvarjanja s triatlonom sem govoril že v prejšnjem vprašanju. Ker se zavedam, da je velik del človekove motivacije skrit v sferi nezavednega, je čisto možno, da mi pravi motivi za nastop na Ironmanu niti niso popolnoma jasni. Spoznati skrajna območja samega sebe, biti deležen pozornosti in občudovanja, izpolniti svoje dolgoletne sanje, so verjetno potrebe, ki jih ne morem zanikati, po drugi strani pa verjamem, da je pri sami odločitvi za IM igralo pomembno vlogo čisto preprosto dejstvo, da se je več kolegov, s katerimi smo se že več let skupaj potili na treningih, tisto leto odločilo, da se prijavijo na IM. Ko je svoje pozitivno mnenje dodal še trener, je bilo dovolj le par »klikov« in poti nazaj ni bilo več.
Koliko ur tedensko nameniš, ali si namenil za trening pri pripravi na Ironmana?
| manj kot 10 |
| 10 – 15 |
| 15 – 20 |
| več kot 20 |
Na vprašanje je pravzaprav težko odgovoriti, saj količina treningov ni enakomerno porazdeljena skozi celo leto. V pretekli sezoni sem opravil 310 treningov (povprečno 6/teden) in za to porabil 432 ur (povprečno 8,3/teden). Tedni z obsegom treninga 10-15 ur so bili dejansko najpogostejši, 20 urni tedenski trening sem dosegel le dvakrat.Mogoče koga zanima tudi podatek, da sem v pretekli sezoni pretekel 2100 km, prekolesaril 5300 km in preplaval 140 km.
Kakšen pomen ima, ali je imelo članstvo (sodelovanje) v 3K ŠPORTU pri doseganju tvojih Ironman ciljev? Članstvo v klubu, predvsem pa sodelovanje v skupini je za mene, ki imam rad družbo, izredno pomembno. Skupina me zabava, ko sem slabe volje, motivira, ko so treningi težki, usmerja, ko se mi zdi vse brez smisla, svetuje, ko ne poznam odgovorov, »prizemljuje«, ko se primerjam z ostalimi. V kolikor imam občutek, da tudi sam ostalim v skupini vračam tisto, kar od njih dobim, sem pa sploh zadovoljen. Z gotovostjo lahko rečem, da brez kluba ne bi niti približno končal nobenega IM.
Če hočeš postati Ironman, moraš imeti veliko: (označi stopnjo strinjanja s trditvijo, pri čemer 1 pomeni popolno nestrinjanje, 7 pa popolno strinjanje)
| odločnosti in vztrajnosti, | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| poguma, | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| denarja, | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| časa, | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| fizične moči in vzdržljivosti, | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| razumevanja in podpore med bližnjimi, | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| sposobnost usklajevanja svojih obveznosti | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| veselja do triatlona | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
Pogosto pa so Ironmani tudi malo: (označi stopnjo strinjanja s trditvijo, pri čemer 1 pomeni popolno nestrinjanje, 7 pa popolno strinjanje)
| egoistični | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| zakompleksani | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| mazohistični | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| častihlepni | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| (pre)agresivni | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| čudaški | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
Najlepše pri Ironmanu je: Prečkanje ciljne črte ti seveda podari božanski občutek, ki ga nikoli ne pozabiš. Je pa tudi pot do tja, ki je sicer dostikrat res polna trnja in preprek, zelo lepa in bogata. Predvsem, ko gledaš nazaj, ostane v tebi neko spokojno notranje zadovoljstvo in zdrav ponos, ki ti ga prav nihče ne more odvzeti.
Najtežje pri Ironmanu je: Za vsakega človeka je dobro, da se občasno približa takim ali drugačnim lastnim mejam. IM prav gotovo nudi človeku prenekateri odgovor, do kje sežejo njegove sposobnosti. Zato je potrebno k načrtovanju in izvedbi pristopiti kot k izjemnemu življenjskemu projektu.
Ta mora imeti točno določen cilje, biti mora časovno in tudi drugače natančno opredeljen, ter imeti soglasje vsaj s strani partnerja (opomba: Ne delajmo si utvar in ne pričakujmo, da s soglasjem dobimo tudi partnerja, ki je čez noč postal triatlonski »fan«, in ki nas bo z iskrenim navdušenjem pričakal doma, ko se vračamo s treninga z veselo novico, da nam je uspelo narediti vse intervale pod 4 minute na kilometer.). Pa tudi širše (družina, služba, prijatelji) se je potrebno zavedati vseh »posledic« take odločitve. Ko je projekt zaključen je najtežje odgovoriti na vprašanje: »Kaj pa sedaj?« Moje mnenje je, da IM zelo hitro zasvoji človeka, zato obstaja nevarnost, da človek v »enkratnem življenjskem projektu za spoznavanje lastnih meja« kar vztraja in vztraja, pri čemer pa pozablja na vrednost življenja v varnem, mirnem in stabilnem območju. Najbolj občudujem tiste triatlonce, ki znajo dolgoročno k IM pristopati uravnoteženo in z zdravo mero ambicij. Na geslo »višje, močneje, hitreje« se požvižgajo in če je realnost taka, se tudi IM z lahkoto odpovejo.
Dogodki iz triatlona, ki so ti najbolj ostali v spominu: Uf, spominov je, kljub kratki triatlonski karieri, res veliko in so tako živi, da se jih bodo še vnuki lahko dodobra naposlušali. Nekaj »naj« spominov je:
Najbolj čustveno: Prečkanje ciljne črte prvega Ironmana v Zurichu.
Najbolj trpeče: Maratonski tek na IM v Celovcu, ko mi je nevidna sila na 5. km, kot strela z jasnega, v trenutku pobrala vso energijo. Zvijali so me krči, na bruhanje mi je šlo, možgani niso znali več izračunati niti koliko je 2 + 2, obhajale so me same črne misli, jaz sem pa »tekel« s tempom, s katerim me bi lahko prehitela vsaka stara mama. In cilj je bil še tako daaaaleč.
Najbolj prijetno in naporno obenem: Skupne priprave v Medulinu.
Najbolj mrzlo: Plavanje brez neoprena v 17 st. C mrzli vodi na 1/2IM v Grazu.
Najbolj nevarno: Spust s kolesom na IM Zurich – 85km/h brez očal (sem jih na menjavi po nesreči zlomil, Igor pa mi jih je zamenjal s svojimi iz kolekcije »vse po 1 evro«).Najbolj »ko se dober namen sprevrže v svoje nasprotje«: Trening kolesa, ki sva ga z Marjanom, zaradi strahu pred padcem v gneči na Maratonu Franja, raje izvedla v solo izvedbi. Pri Trebnjem sem v ovinku prvič pošteno pogrnil, in nato ves krvav na povratku padel še drugič v istem dnevu.
Najbolj frustrirajoče: Besede: »To je pa že preveč«, ki sem jih večkrat slišal iz ust moje drage, ko sem se odpravljal na večurni trening. In sem, brez da bi na glas priznal, vedel, da moje bližnje res malo zanemarjam in jim diktiram življenje.
Kaj pa drugi športi, s katerimi si se, ali se še ukvarjaš? Od majhnega naprej sem se rad podil za nogometno, rokometno in košarkaško žogo. V določenih obdobjih sem veliko smučal, igral tenis, badminton, surfal, se potapljal in še kaj bi se našlo. Nisem pa se nikoli vključil v noben klub, da bi resno vadil ali treniral. Trenutno triatlon pokriva vse moje rekreativne potrebe, zato se z drugimi športi ne ukvarjam.
Zakonski stan:
| Samski. |
| Poročen ali v izvenzakonski skupnosti. |
| Ločen/a. |
| Vdovec |
Število otrok: Tri. Dvojčka Aljaž in Domen (6,5 let), in Eva (5 let).
Izobrazba:
| OŠ. |
| SŠ. |
| Višja, visoka ali univerzitetna. |
| Specializacija, magisterij ali doktorat. |
Poklic: klinični psiholog
Zaposlitev:
| Državna služba. |
| Podjetje. |
| Lastno podjetje. |
| Študent. |
| Upokojenec. |
| Brezposeln. |
Kaj poleg triatlona še rad počneš? Za hobije mi zmanjkuje časa, sem pa včasih rad risal, fotografiral, oblikoval, pel v pevskem zboru, šahiral,… Misel, ki najbolje ponazarja tvoja življenjska načela:V sebi sem preveč kontradiktoren, da bi lahko življenjska načela zreduciral na en sam življenjski moto, kaj šele da bi uspel po njem živeti. V tem stilu bi bila še najbolj ustrezna naslednja misel: »Zlato pravilo je, da zlatega pravila ni«.Ampak, so mi kljub temu všeč še nekatere druge modre misli.
Na primer:
-Tudi če si na pravi poti, te bodo povozili, če boš zgolj sedel na njej.
-Če na telo ne deluje nobena sila, potem ta miruje.
-Bolje je nekaj narediti nepopolno, kot brez napak narediti nič.
-Pomembni problemi, s katerimi se soočamo, ne morejo biti rešeni na nivoju mišljenja, ki je probleme ustvarilo.
-Če želiš imeti, česar še nikoli nisi imel, moraš narediti nekaj, česar še nikoli nisi naredil.
Na kaj si najbolj ponosen? Mislim, da je človek lahko ponosen samo na stvari, ki so rezultat njegovega lastnega dela. Prav nič blizu mi ni, ko vidim, kako se nekateri kitijo z dosežki drugih. Jaz, na primer, s Primožem Kozmusom in njegovo olimpijsko medaljo, nimam čisto nobene zveze. Sicer sem vesel zanj, ponosa mi pa njegov dosežek niti malo ne vzbuja. Ostaja mi torej edino, da sem, bolj potiho in sam v sebi, ponosen sam nase.
Kaj bi pri sebi še lahko izboljšal? Še veliko tega je, kar se moram naučiti, ampak raje ni bi našteval. Se pa trudim, se trudim…
S kom bi najraje šel na večerjo? (rangiraj vse kandidate od 1. do 8.)
| Norman Stadler | 5. |
| Kate Moss | 7. |
| Slavoj Žižek | 1. |
| Sanja Rozman | 4. |
| Brad Pitt | 8. |
| Alojz Uran | 2. |
| Mick Jager | 6. |
| Bill Gates | 3. |
Če bi bil žival, katera bi bil? Konj.