O Matjaževi sistematičnosti ne bo dvomil nihče, ki bo do konca prebral ta prispevek. Njegove odločitve so skrbno pretehtane. Vsega kar se loti izvede maksimalno resno in odgovorno.
Disciplina in dobra organizacija, ki sta poleg talenta izjemno pomembni za maratonce in triatlonce, sta pri Matjažu izpiljeni do popolnosti. Njegovi rezultati na maratonih in polmaratonih so resnično izjemni in dosegljivi le redkim. Matjaž je zapisan teku že iz osnovnošolskih časov, kar kaže na resnično veliko ljubezen do tega športa. Močno upam, da se bo Matjaž odločil in si vzel nekaj let časa tudi za sistematičen pristop k celovitemu triatlonskemu treningu. Prav zanimivo bi bilo spremljati kje so njegovi limiti v triatlonu. Ne glede na to ali se bo Matjaž odločil za popolno koncentracijo na trening triatlona pa verjamem, da ima dovolj motivacije, da njegov IRONMAN v letu 2006 ne bo ostal edini.
Igor
_____________________________________________
Ime in Priimek: Matjaž VRHUNC
Letnica rojstva: 1963
Končani Ironmani:
| LetoKrajČas12:20:28 Uvrstitev PlavanjeKoloTekAbsKtg2006Celovec1:23:346:31:294:11:441313.259. | ||||||
Ali v prihodnosti načrtuješ še kakšno udeležbo na Ironmanu? Morda spet v letu 2010. V letu 2009 tekma v IM 70.3 (St. Pölten)
Kako se spominjaš svojih začetkov v triatlonu? Začetki mojega triatlonskega udejstvovanja so iz leta 1989, ko sem nastopil na Hmeljarskem triatlonu v Braslovčah, na triatlonu v Sevnici in v Kamniku. Kot tekač takrat preostalih dveh disciplin sploh nisem treniral, zato je bilo vse skupaj bolj turistično-rekreativno. Sem pa že takrat zaslutil, da bi triatlon lahko nekoč postal eden od športov, ki bi mu namenil več časa in treningov.
Triatlonska mrzlica me je spet zagrabila pred štirimi leti, ko sem nastopil na svojih prvih olimpikih v Mariboru, Varaždinu, Murski Soboti itd. Sledili so še trije nastopi na polovičnem Ironmanu v Avstrijskem Gradcu (5:12:26).
Kakšni so bili tvoji glavni motivi, da si se odločil za nastop na Ironmanu? Nov športni izziv in dokazati predvsem samemu sebi, da zmorem.
Koliko ur tedensko nameniš, ali si namenil za trening pri pripravi na Ironmana?
- manj kot 10
- 10-15
- 15-20
- več kot 20
Kakšen pomen ima, ali je imelo članstvo (sodelovanje) v 3K ŠPORTU pri doseganju tvojih Ironman ciljev? Član 3K ŠPORTA sem postal z namenom, da pridobim nove izkušnje za tekmovanje v triatlonu in še posebej, da se uspešno pripravim za nastope v IM 70.3 in Ironmanu.
Če hočeš postati Ironman, moraš imeti veliko: (označi stopnjo strinjanja s trditvijo, pri čemer 1 pomeni popolno nestrinjanje, 7 pa popolno strinjanje)
| odločnosti in vztrajnosti, | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| poguma, | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| denarja, | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| časa, | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| fizične moči in vzdržljivosti, | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| razumevanja in podpore med bližnjimi, | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| sposobnost usklajevanja svojih obveznosti | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| veselja do triatlona | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
Pogosto pa so Ironmani tudi malo: (označi stopnjo strinjanja s trditvijo, pri čemer 1 pomeni popolno nestrinjanje, 7 pa popolno strinjanje
| egoistični | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| zakompleksani | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| mazohistični | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| častihlepni | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| (pre)agresivni | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| čudaški | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
Najlepše pri Ironmanu je: Prihod v ciljno areno in skozi cilj, ko te na tisoče gledalcev, prijatelji, znanci nagradijo z aplavzom in ti čestitajo za uspešen nastop na Ironmanu.
Najtežje pri Ironmanu je: Ko se na progi boriš sam s sabo in štoparico, med tem ko sonce neusmiljeno pripeka, ko te črviči v želodcu in te obhaja slabost. Takrat celo pomisliš, da bi nehal. Ampak, to enostavno ne gre, ker si »železni«.
Dogodki iz triatlona, ki so ti najbolj ostali v spominu: Izpostavil bi dogodek, ki se mi je pred leti pripetil na olimpijskem triatlonu v Varaždinu. Kakšnih 8 minut pred zaprtjem menjalnega prostora, ko smo že vsi predali in namestili svoja kolesa, se je po zvočnikih razlegel poziv organizatorja, da naj se v menjalnem prostoru nemudoma zglasi tekmovalec s štartno številko …, ker mu je razneslo zračnico na kolesu. Med kolegi smo se zafrkavali kdo za boga je ta revež, ki bo še pred štartom moral krpati zračnico. Potem pa se eden od kolegov obrne proti meni in se gromko zasmeje in še komaj izdavi: »ja Matjaž, saj to je tvoja štartna številka in tvoj bicikel«. Pogledam narisano številko na mojih nogah in res. O groza, frka! Priletim do bicikla in zagledam prazno zračnico na zadnjem kolesu. Takoj je bil zraven sodnik, ki mi pove, da je še slabih 5 minut do zaprtja menjalnega prostora in da bo treba pohiteti. No, na koncu se je vse srečno končalo. Na hitro mi je uspelo zamenjati zračnico in še pravočasno zapustiti menjalni prostor. Organizator mi je vseeno dovolil, da sem uporabil avtomobilsko tlačilko enega od tekmovalcev. Nikoli v življenju, ne prej, ne po tem, mi ni več uspelo tako hitro zamenjati zračnico. Od takrat dalje, kadar je sončna pripeka, v menjalnem prostoru vedno pokrijem zračnice na kolesu, da jih zaščitim pred vročino.
Seveda, pa so še vedno živi moji vtisi s prvega in za sedaj edinega Ironmana:
Za udeležbo na IM v Celovcu 2006 sem se odločil leto prej, ko sem bil tam kot gledalec. Na tekmo sem se vso sezono posebej pripravljal, pod vodstvom trenerja Igorja. Tisto zimo in pomlad me ni bilo kaj dosti videti na tekaških prireditvah, ker sem večino časa porabil za usmerjene in vodene treninge za to železno preizkušnjo, ki sem se je lotil prvič. Kaj čmo- bolj star, bolj nor.
Zaradi poškodbe pete sem v prvih treh mesecih priprav uspel preteči precej manj kilometrov, kot je bilo načrtovano. Sem pa zato nabral nekaj več kilometrov na tekaških smučeh in plavanju. Marca sem začel tudi kolesariti in do tekme sem prevozil solidnih 3.000 km.
Z Janijem sva prišla v kamp ob Vrbskem jezeru nekaj dni pred startom. Čas sva izkoristila za nakupe triatlonske opreme ter ogled proge, ki sva jo delno tudi preplavala in pretekla. 90 kilometrski kolesarski krog sva v celoti prevozila že kakšen mesec prej. Zadnje dni pred startom sva se pridno basala s testeninami in skrbela za dobro hidracijo. V soboto zvečer smo v menjalni prostor oddali svoja kolesa in vrečke z opremo za kolesarjenje in tek, nato pa odšli na pasta party. Tam je bilo zelo živahno saj se je zbralo preko 2000 tekmovalcev. Najbolj je izstopala skupina 200 Mehičanov, ki so s seboj pripeljali tudi svoj ansambel.
V nedeljo zjutraj sem vstal že pred pol peto in začel s pripravami na start: jutranja kavica, krožnik makaronov, energijska ploščica in napitki. V menjalni prostor smo odnesli sveže napolnjene bidone z napitki in geli ter drugo kramo, ki smo jo namestili na kolo ali pa stlačili v že pripravljene vrečke.
Pol ure pred startom plavanja smo se zbrali na obali Vrbskega jezera, kjer smo zlezli v plavalne obleke nato pa zavzeli pozicijo za start. Za razliko od lani, ko so vsi naenkrat štartali z obale je bil tokrat start iz vode, po skupinah, glede na pričakovani čas. Jaz sem se postavil v predzadnjo vrsto in se tako izognil prerivanju, suvanju in raznim rokoborskim prijemom, ki bi jih verjetno bil deležen od hitrejših plavalcev, ki bi me prehitevali.
Plavanje je minilo brez večjih problemov. Ni mi jasno, zakaj je organizator postavil modre boje, ki so bile na vodi zelo slabo vidne. To je bil verjetno tudi glavni razlog, da se je karavana plavalcev zelo razširila in tudi jaz sem bil med tistimi, ki so tavali malo levo, malo desno. Tako sem si na plavanju nabral kar precej dodatnih metrov in minut.
Zadnjih 900m smo plavali po kanalu med muljem in v zelo kalni vodi. Vidljivost je bila skoraj nična, prejel pa sem tudi nekaj nožnih in ročnih sunkov in udarcev od sotrpinov, ki so se trudili čim prej končati s prvo disciplino in se dokopati trdnih tal na obali.
Iz vode sem se s pomočjo osebja skobacal precej omotičen in kar nekaj časa sem potreboval, da sem našel svojo vrečko z opremo za kolesarjenje. Že med pripravami sem se odločil, da bom kolesaril v polni kolesarski opremi, da bo bolj komot in da ne bom ožgan od sonca. Na kolesu sem imel sprednji bidon z vodo, tri bidone z napitki in bidon z mešanico vode in16 gelov. Prvi kilometri na kolesu so minili zelo hitro in v glavnem še v senci. Že na polovici prvega 90 km kroga je začela pritiskati vročina, moral pa sem tudi na WC. V obeh krogih so nas čakali trije, ne preveč strmi klanci, razen zadnjega, ko smo se povzpeli na Rupertiberg. Okrepčevalnih postaj je bilo dovolj in bile so dobro založene z bidoni in plastenkami z vodo, izo napitki ali kokakolo ter bananami, geli in energetskimi ploščicami. Ves čas so nas budno spremljali sodniki na motorjih, ki pa so bili zelo prizanesljivi do Mehiških tekmovalcev, ki so se občasno šlepali (vsaj tisti, ki so se vozili v moji bližini). Čas na kolesu sem preganjal z mislijo, da me na koncu, kot nagrada čaka še moja najljubša disciplina – maratonski tek. Ker sem vsaj v tej disciplini želel doseči malo bolj spodoben rezultat, na kolesu nisem ne vem kako garal.
Menjava s kolesa na tek je bila nekoliko hitrejša, čeprav sem tudi tu porabil precej časa, da sem našel svojo vrečko. Spet sem se v celoti preoblekel in med preoblačenjem me je ena od deklet iz spremljevalnega osebja namazala z zaščitno kremo. V tem času so ob meni reševalci pomagali eni od tekmovalk, ki jo je vročina na kolesu popolnoma zdelala. Odbrzel sem iz šotora in se podal na zadnjo, tekaško preizkušnjo.
Že po dveh kilometrih me je začelo zvijati v želodcu, zato sem zavil v prvi wc, ki sem ga našel na poti. Ko sem se olajšal je bilo nekaj časa malo bolje, potem pa spet isti postopek. Tek, na katerega sem stavil največ, je postal prava agonija. To lahko ponazorim tudi s posameznimi vmesnimi rezultati, ki so se v času obiskov stranišč (dvakrat sem celo stal v vrsti) gibali med 6:15 in 8:20 min/km. Ves čas teka sem imel pred seboj dva cilja: na vsaki okrepčevalnici je treba piti in, odstop ne pride v poštev. Na srečo sem imel s seboj tudi nekaj vrečk praška za rehidracijo, ki sem ga občasno primešal napitkom z okrepčevalnic. To me je verjetno tudi rešilo popolne dehidracije. Okrepčevalnih postaj je bilo dovolj, žal pa so od hrane ponujali le gele in v začetku tudi nekaj kruha. Maratonsko preizkušnjo sem končal z rezultatom 4:11:44, v cilj pa sem se privlekel v skupnem času nekaj več kot 12 ur in 20 minut. Po prihodu v cilj sem rabil kakšni dve uri, da sem prišel k sebi. Zaradi dehidracije, ki je bila posledica približno 15-tih obiskov stranišč vzdolž Vrbskega jezera, sem bil bled in se tresel kot šiba na vodi. Ker je bila v šotoru prve pomoči, kjer bi lahko dobil infuzijo nepopisna gneča, sem se odpravil v kamp, kjer sem spil nekaj krepkih odmerkov elektrolitov in mineralov. Iz izkušenj sem vedel, da bo to še najhitreje rešilo ali vsaj ublažilo moje težave. In res, pomagalo je.
Kakorkoli že, v cilju sem bil neznansko vesel, da mi ji uspelo končati nastop na svojem prvem ironmanu. Ko se ozrem nazaj, bi brez opisanih težav morda lahko tekel kakšnih 40 min hitreje, kar pa ne bi predstavljalo kakšnega bistvenega napredka v moji uvrstitvi. Izpolnil sem še enega od ciljev v vztrajnostnih športih, o čemer pa si pred leti nisem upal niti razmišljati.
Poleg trme in odločenosti, da pridem do cilja, so mi bili v pomoč številni gledalci ob progi.
Glede organizacije menim, da je bila kar dobra. Poleg slabo vidnih boj na jezeru imam tudi pripombo na vsebino štartne vrečke, ki je bila v primerjavi z npr. IM v Švici veliko slabše založena. Glede na zasoljeno startnino bi tudi v Celovcu lahko vanjo dodali še kakšno majico, nahrbtnik in podobno. Sicer so vso to robo prodajali posebej, je bila pa nesramno draga. Morda bi se dalo kaj spremeniti tudi v organizaciji prevzema koles v menjalnem prostoru, kjer smo se takoj po prihodu v cilj drenjali več kot eno uro. V času, ko sem jaz prevzemal kolo, je morala dežurna ekipa prve pomoči odpeljati tri tekmovalce, ki so se zaradi slabosti in utrujenosti zgrudili ob svojih kolesih in natovorjeni z vso opremo iz menjalnega prostora.
Kaj pa drugi športi, s katerimi si se, ali se še ukvarjaš? Tek je šport, s katerim se bolj ali manj aktivno ukvarjam že polnih 30 let. Sprva sem tekmoval in treniral na atletski stezi in kot mladinec dosegel solidne rezultate, npr. 1000 m= 2:42; 1.500m= 4:04. Zelo uspešno sem tekmoval tudi v krosih. Kasneje sem nadaljeval s cestnimi teki, zadnjih 7 let pa največ tekmujem v polmaratonih in maratonih, ko sem tudi stalni član atletske reprezentance Slovenske vojske. Moji najhitrejši pomaratoni: Palmanova 2003 – 1:14:47; 6. Mednarodni mali maraton Varaždin 2000 – 1:16:21 in Varaždin 2001 – 1:16:30; Trst: 7th Two Castles Half Marathon 2002 – 1:16:40…
Svoj prvi maraton sem pretekel v Splitu 1988 z rezultatom 3:27:36. Večji uspehi v maratonu, kjer praviloma vsaj enkrat letno tečem pod 2. urama 50 minut: zmaga v Kanadi – Ottawa Fall Colours Marathon 2004 z rezultatom 2:47:50; CISM svetovno vojaško prvenstvo v maratonu 2004, Biel, Švica – 2:39:37 (naknadno obveščeni, da je bila proga krajša za 1.200m); Maraton Popular de Madrid 2001, rezultat 2:49:47; 7. Ljubljanski maraton 2002 – 2:48:39; 22. BMW Malta Marathon 2007 – 2:49:50; Trevisio Marathon 2008 – 2:48:31…
Zakonski stan:
- Samski/samska.
- Poročen/a ali v izvenzakonski skupnosti.
- Ločen.
- Vdovec.
Število otrok: 0
Izobrazba:
- OŠ.
- SŠ.
- Višja, visoka ali univerzitetna.
- Specializacija, magisterij ali doktorat.
Poklic: Diplomant vojaške akademije.
Zaposlitev:
- Državna služba.
- Podjetje.
- Lastno podjetje.
- Študent.
- Upokojenec.
- Brezposeln.
Kaj poleg triatlona še rad počneš? Poleg teka na daljših razdaljah zelo rad plešem, (nekaj časa sem celo treniral standardne in latinsko-ameriške plese), pozimi pa tečem na smučeh. Amatersko se ukvarjam z digitalno fotografijo in računalništvom.
Misel, ki najbolje ponazarja tvoja življenjska načela: »Tečem, da lažje dohajam življenje.«
Na kaj si najbolj ponosen? Da sem imel priložnost na mednarodnih maratonih v Evropi in Ameriki zastopati barve Slovenije in Slovenske vojske ter v dresu z državnim grbom stati tudi na stopničkah.
Kaj bi pri sebi še lahko izboljšal? Nekaj rezerve je v plavanju, kjer bi z boljšo tehniko lahko precej popravil rezultat. Največ pa bo treba delati na kolesu, ki je moja najslabša disciplina. Tu je še največ rezerve, saj je v triatlonu to najdaljša preizkušnja. Za začetek si bom nabavil novo kolo (karbonca) potem pa upam, da bo dovolj časa in volje za resnejši trening in tudi izboljšanje rezultatov.
S kom bi najraje šel/šla na večerjo:(rangiraj vse kandidate od 1. do 8.)
| Norman Stadler | 4. |
| Kate Moss | 1. |
| Slavoj Žižek | 6. |
| Sanja Rozman | 2. |
| Brad Pitt | 7. |
| Alojz Uran | 8. |
| Mick Jager | 5. |
| Bill Gates | 3. |
Če bi bil žival, katera bi bil? Delfin.