Ne mislim na turobne vedno krajše dneve, meglo nad mestom do poldneva, umiranje narave. Nič takega depresivnega ni pri nas.
Govorim o plodni jeseni, ko se pobirajo zreli slastni sadeži, skrbno posejanega semena, dobro ljubeče negovanih sadik, ki ponujajo obilico zrelih sladkih sadežev. Čudovita je bila trgatev in žetev prvi sptembrski vikend v 3K. Lep je tekaški in triatlonski pridelek
Podersdorf
Lovro je na svojem prvencu v Podesdorfu enostavno prikazal največ kar je bilo mogoče pričakovati. Če samo pomislim, da redno trenira z nami samo eno sezono in pri tem upoštevam doto, ki jo je prinesel s seboj (vredno je prebrati kaj je o sebi povedal pred sezono, rubriki 3K Ironman team 2014), potem lahko rečem samo: »Največje spoštovanje do Lovrovega dosežka.« Pa ne zraste tak dosežek kar sam od sebe. Lovra krasijo predanost, potrpežljivost, zmernost in tisto kar je meni kot trenerju najdragocenejše – zaupanje.
Logarska
Mičo je sadove obiral v Logarski dolini na 75 km dolgi poti. Na vsakem daljšem teku je poleg ustrezne priprave, dobre taktične zamisli, potrebno seči tudi globoko vase. Z vsakim naslednjim km malo globlje. Pri pripravi smo pomagali v klubu, ostalo je postoril Mičo. Poplačilo je neprecenljiva izkušnja.
Triatlon na Bledu
Navijaška sobota na Bledu je že kar nekaj časa na našem koledarju. Dobra organizacija, veliko ljudi in obilo smeha ter športnega druženja…Triatlon za vsakogar, super šprint triatlon ter olimpik triatlon. Dolg dan, še posebej, če si navijač. Včasih je navijanje celo bolj naporno kot tekmovanje .
Deževen začetek, mokra cesta in veliko padcev so zaznamovali začetna tekmovanja. V takšnih razmerah se je s svojim prvim triatlonom spopadla Mojca Breznik in ga je z nasmehom uspešno opravila. Tudi med moškimi smo imeli svojega predstavnika; Damir Česnik je odlično opravil s progo in na koncu dosegel absolutno 6. mesto.
Največ 3K tekmovalcev smo imeli v olimpik triatlonu. Na srečo se je cesta posušila tako, da je bilo navijanje (in seveda tekmovanje) malo manj stresno. Dva kroga plavanja, atraktivni skoki s pomola, težka kolesarska proga z zahtevnim spustom ter za finiš trije tekaški krogci ob Blejskem jezeru. Laing Gregor, Rok Flajs in Matej Torkar so se v močni moški konkurenci dobro odrezali in popravili svoje čase. S svojim prvim olimpikom se lahko pohvali tudi Matija Koritnik.
Imeli smo tudi dve predstavnici nežnejšega spola, ki pa sta tako grizli v klance, da so močnejši spoli kar gledali, kaj je pihnilo mimo njih. Ja, obe sta dobro odplavali, odlično odkolesarili ter še boljše odtekli. Tina Prevodnik je opravila s svojim prvim triatlonom več kot odlično. Ja, prvim. Pa čez tri tedne štarta na svojem drugem triatlonu na Mallorci. Malo daljše razdalje, čisto malo daljše. Bomo navijali in držali pesti na Ironmanu . Na koncu je osvojila tudi 2. mesto v kategoriji. Marjeta, že ironlady, je suvereno opravila s progo. Vse je teklo kot po maslu, dobri občutki, dobre noge in stopničke so bile tu (zmaga).
Navijači smo skoraj izgubili glas, naredili tudi nekaj kilometrov ob progi, pojedli dobre čevapčiče ter utrujeni odšli domov. Slikce
Res naporen šiht. Za nekatere sicer samo uvod v večerno dogajanje:
Nočna Ljubljanica
Marta je bogat navijaško-športni dan nadgradila še z večerno-nočnim tekom po prestolnici, za cel polmaraton se je nabralo kilometrov. Ob boku zajcu Boštjanu, ki je do potankosti opravil z nalogo, je kot prva dama končala preizkušnjo. Bravo Marta – zmagovalka!
Takole: Marta je že sinoči dala vse od sebe, zajec in njegov zoom sta pa čisto sveža, preberite v nadaljevanju:
Zajčev zoom
Nagradno vprašanje: prijaviš se na dirko, se premisliš – ne tekmuješ in prideš do cilja. Kako je to mogoče? Enostavno, tečeš korak pred Marto, od starta do cilja tu in tam kakšno rečeš, preveriš tempo in Martino počutje. To je to, razen da moraš v uri in pol do cilja, če se da naj bo prva
Eno uro pred štartom sva zmenjena na “prešercu pri uri”, z Mojco po Wolfovi dol dohitiva Miča. Danes ne bo tekel, je zaseden. No bova pa sama z Martico odšihtala tole Ljubljanico. Še kepica 100% malinovega sladoleda iz Zvezde in počasi na zmenek. Marta je točna, raje minutko prej, jo vidimo kako ponosno koraka mimo “repa”: 3K dres, 3K bidon, IM šilt, IM ruzak, IM kompresijska nogavica, pa novi rumeni savkoni… na daleč je videti precej odločna. Potem pa: “Mič a ti ne boš tekel? Pa ti Boštjan, v kavbojkah? Pa ne bom valjda šla sama! A boš šel z mano? Oooo, tenks. Na kok pa greš?“, čutiti je bilo rahlo napetost.
Marti se še sanjalo ni, da sva z Igorjem že dve uri prej vse splanirala do petnajstega zložno, ne hitreje od 4:25, mogoče malenkost stopnjujemo proti 4:20, hitreje sploh ne, zajec ogleduje konkurenco (ženske), Mojca naju ob vsakem krogu obvešča če jih je kaj spredaj, kuharca z isto nalogo pri Zlati ladjici. V zadnji krog pa kakor se reče “kudkojmilimoj”, pospešiti če kaj ostane, na koncu do daske v cilj. Ampak Marta tega res še ne ve. Vse kar ji je bilo jasno je, da hoče osebnega popravit (1:36:00) in da je bila ful živčna. In res je bila, tako živčna, kakor odločena da bo svoj PB tekla.
Mič nama prijazno ponudi razkošnih 100 kvadratov garderobe, da se v miru preoblečeva in pripraviva. Petnajst čez sedem že tečeva ogrevalnih 10′ po Vegovi, mimo križank proti Špici. Raztezne vaje, sproščanje pred štartom in v boks. Nekaj spodbudnih besed, zadnjih napotkov, tudi plan B – če zajec odstopi, se drži tega strica (Rafko ne bodi hud) in podobno. Zoki se reži in sproži.
Kar letimo. Prvih par sto metrov že po občutku hitreje od načrtovanega, vendar ni panike, do žitnega mostu se proga spušča – zajec to ve! Marta pa ne! in sliši se: “eej, a ni to malo prehitro? Ne ni, bodi tiho in laufaj! Čez cajt pa spet: kol’k gremo? 4:20? Ja Marta, počak da obrnemo, pol pa na Resljevo, bo tam bolj počas…”In gremo, prvič čez “prešerca”, Mojca navija, pravi da “vodiva”. Na obratu pri Križevniški – vse pod kontrolo druga dama je že celo minuto za nama. Ampak Marta panicira: “ej za nama je, da naju ne ujame?! Nič bat, če naju hoče ujet, mora v zadnjem krogu blizu 4:10, ona pa to ne more, verjemi!”
V drugem krogu vse po planu, mogoče sekundo počasneje, vendar gre. Spotoma se pogovorim s tem in onim, preverim intenzivnost, pozdravim navijače, tamalim vedno potalam 5-ke. Kaj pa zdaj, halo, prosim? >Martica pogreša okrepčevalnico, ona bi pila, pa jedla, pa….ja pa kaj še, nič ne bo, ni govora, za takle cicimaraton v 3Kju ne pijemo in ne jemo. Čista izguba časa, ritma…zajec računa na uro.. Marti je takoj jasno, piknika tokrat ne bo, do cilja torej ne bo več lačna, niti žejna. Tu pa tam, pri kakšnem fotografu, jo povabim naprej (da ne bom samo jest na slikah), sicer pa pridno teka v zavetrju (verjemite, na večer lepo pihlja od mrtvaškega proti tromostovju).
V tretjem je že pogumna: “loh’k bi že mal pospeš’la, kaj misliš… Ne še! Do 15-ega ne, potem pa kok’r hočeš!” In gremo v zadnjega, na polno.
Navijaška vnema pojenja, čedalje manj jih je ob progi. Stanje v zavetrju? stabilno, tiho, dihanje globoko, od Dnevnika dalje čista tišina…”Martaaaa, a si še tuki? Jkkhhaaa, dej mal spust, tko ne bom mogla. Dobro, naj bo, od prešerca do konca boš šla pa na ful, ni zajec džabe zraka rez’u do tle.” Da ji zdaj zahodi, tega ji zajec ne dovoli! Malenkost spusti, itak je klanec, na spustu pa spet nazaj v višjo prestavo, hehe, še opazila ne bo. Zdaj je ne sprašuje več, kako in kaj in če gre, samo še gas. Še zadnjič pozdrav Doktorju in Urški, po Wolfovi gor, čez “kuharčin” špalir že precej pospešeno, družno čez most, mimo čajnice, potem pa….konec, zajec ne zmore….prepočasi mu je in pobegne.
Marta prvič ostane sama, čisto sama, pa vendar z njo vsa nočna Ljubljana.
Bo našla do cilja? Da ne zaide! Je šla v nov krog, ji sapa poide?
Ne, ne, že gre, spet stara Marta, na polno ga žge.
Z nasmehom v cilj, roke gor in…Kaj “in”? Konec, šiht končan, cunje zamenjat, frizuro uštimat, na radler pr’ repu in trikrat na oder. Ja 3Krat: za zmago med tamladimi, za zmago med vsemi, pa še na gasilsko s fanti
Vrečka na vrečko, pleha na kile, za povrh pa še ene nagradne barile!
Takole smo želi v 3K. Še zori na naših poljih, še bo pridelka to jesen!
IGOR, MARTA, BOŠTJAN