Konec julija se je desetčlanska odprava 3K podala v francoske Alpe preverit, kakšni so legendarni prelazi, s katerimi se kolesarji spopadajo na dirkah kot sta Criterium du Dauphine in seveda sloviti Tour de France. Zanimalo nas je, ali je ta del Francije res kolesarska Meka ali pa je vse skupaj le uspešna marketinška poteza francoskih turističnih delavcev.
1. dan: Le Bourg d’Oisans – La Berarde, 67 km, 1104 m
Dolgotrajni vožnji navkljub so nas preveč srbele noge, da se ne bi že prvi dan zapodili v klanec. Odpravili smo se do nekoliko manj znane vasice La Berarde (1727 m). Na poti smo preverili tudi temperaturo in vlažnost francoskega dežja (na srečo edina tovrstna izkušnja), ki je presenetljivo podoben slovenskemu. Vzpon ni bil preveč obljuden in strm, kot ves teden, pa nas je spremljala slikovita panorama francoskih gora.
(La Berarde)
Ocena etape: 4/5, lep, slikovit vzpon, za francoske razmere ozka ter s kamenjem in vodo obložena cesta pa je od nas zahtevala previdnost, tako da smo lahko že prvi dan preizkusili delovanje naših zavornih sistemov.
2. dan: Le Bourg d’Oisans – L’Alpe d’Huez – Col de Serenne – Les Deux Alpes, 81 km, 2374 m
Kraj našega bivanja, Le Bourg d’Oisans, je za L’Alpe d’Huez (1860 m) to, kar je Log pod Mangartom za Mangart. Kam naj se tako odpravimo prvi dan, če ne do tega slovitega smučarskega središča. Do začetka vzpona smo imeli le nekaj kilometrov. Cesta proti vrhu je lepa in široka, seveda pa je označen tudi dober meter širok pas, namenjen izključno kolesarjem. Teh je bilo že zjutraj kar nekaj, a težko bi govorili o kakšni gneči. Vseeno pa boste uporabniki Strave po 6. uri zjutraj težko še imeli najhitrejši čas dneva. Navdušeni smo bili predvsem pozornejši spremljevalci TdF, ki smo se počutili, kot bi hodili po mestu snemanja našega najljubšega filma.
(Alpe d’Huez)
Da se ne bi spustili v dolino po isti poti, smo etapo nadaljevali na Col de Sarenne (1999 m), kot je potekala tudi legendarna 18. etapa TdF leta 2013, ko so se tekmovalci na AdH povzpeli kar dvakrat. Sledil je slikovit spust v dolino, ker je bil dan še mlad, pa smo se povzpeli še do manj slavnega bratranca AdH, Les Deux Alpes (1650 m), ki pa ni nič manj čudovit.
(Les Deux Alpes)
Ocena etape:
Alpe d’Huez: 4/5, k visoki oceni pripomore predvsem legendarnost vzpona in najbrž bi marsikdo podal nižjo. Je pa vzpon zelo enakomeren in ni preveč strm. Do vrha tako pravzaprav ni potrebno menjati prestavnega razmerja in se lahko posvetiš opazovanju čudovitih okoliških gora (ali številk na števcu).
Col de Serenne: 5/5, bistveno manj obljuden kot Alpe d’Huez, ožja in slabša, a precej bolj intimna cesta. Čudovita gorska kulisa.
Les Deux Alpes: vzpon: 4/5, če lahko cesto na Alpe d’Huez primerjamo s slovenskimi avtocestami, na Les Deux Alpes vodi pravi nemški autobahn. Ni prestrm, ni predolg. spust: 5/5, mislim, da prejšnja primerjava z autobahnom pove vse 
3. dan: Le Bourg d’Oisans – Col de la Croix de Fer – Col du Telegraphe – Col du Galibier, 165 km, 3942 m
Tretji dan smo imeli noge že dodobra ogrete, zato smo se odpravili na festival prelazov. Naš prvi cilj je bil Col de la Croix de Fer (2067 m), vmes pa smo skočili še na Col du Glandon (1924 m), ki je bil dobesedno 200 dolžinskih metrov s poti. Sledil je dobrih 30 kilometov dolg spust v dolino, med katerim nam je šef pripravil tudi (neprostovoljno) demonstracijo menjave zračnice.
Po spoznavanju francoskih kulinaričnih dobrot (beri: Coca-Cola, rogljički, pršut in podobna super-hrana) v dolini, nas je čakal vrhunec dneva in najbrž tudi celotnega tedna – Col du Galibier (2645 m). Iz doline se je bilo najprej potrebno dvigniti na Col du Telegraphe (1566 m), se malo spustiti, nato pa nadaljevati proti Galibierju. Cesta je na začetku razmeroma položna (cca 5%) in pravi klanec se začne šele približno 8 km pod vrhom. Pri tem pokaže vse svoje zobe, tako da so tudi kasete z 28-zobnimi verižniki upravičile svoj nakup.
A občutek na vrhu najlaže opišem z besedami našega največjega pesnika: »…kar sem prestal(a), pozabljeno je!« Kakšen razgled‼ Kakšna pokrajina‼ Vsakemu, ki se na vrh prebije zgolj z močjo lastnega telesa je v trenutku jasno, zakaj ima Galibier tako kulten status.
Sledil je čudovit spust prek Col de Lautareta do izhodišča.
Ocena etape: 5/5, vzpon na Glandon ali CdCdF iz Allemonta je izredno lep, tudi prometa je malo. Cesta na drugi strani je nekoliko slabša, prečka pa tudi nekaj vasic, čez katere se je potrebno počasi prebiti. Podatki o povprečnem naklonu pa so nekoliko zavajajoči, saj se cesta nekajkrat strmo spusti, nato pa izbuljeno višino z obrestmi nemudoma nadoknadi. Galibier je pač Galibier – preprosto ga višina in panorama naredita za enega najbolj slavnih kolesarskih ciljev.
4. dan: Mont Ventoux, 57 km, 1750 m
Že takoj naslednji dan smo se spopadli s še enim slovitim klancem: Mont Ventoux-jem (1912 m). S svojim golim vrhom in vremensko postajo na njem je verjetno eden najširše prepoznavnih kolesarskih romarskih središč. Zato ga seveda nismo mogli izpustiti, čeprav je bil od naše baze oddaljen nekaj sto kilometrov. V njegovo bližino smo se zato pripeljali s pomočjo fosilnih goriv. Vzpon smo začeli iz Bedoina, pred tem pa naredili še nekaj ogrevalnih kilometrov. Razmeroma pozen štart in nizka nadmorska višina sta botrovali največji vročini vsega tedna. Večina nas je tako že na polovici vzpona ostala brez vseh zalog vode. K sreči je vročina popustila, ko smo se enkrat dvignili nad tisoč metrov, pa tudi kakšen vodnjak je bilo mogoče najti v kilometrih nad Froomovim tekaškim poligonom.
A noben vzpon, niti AdH, ne ponudi takega TdF občutka kot Mont Ventoux– ko se dvigneš nad gozdno mejo in zagledaš vrh … ni besed … točno tako, kot izgleda na televiziji. Na vrhu pa spet čudovit razgled in gneča, primerljiva s Šmarno goro/Krimom na prvi pomladni sončen dan. Sledil je spust po autobahnu na drugo stran, v Malaucene. Pol ure čistega užitka.
Ocena etape: 5/5, težak prejšnji dan in vročina sta zahtevala svoj davek, a Ventoux mora definitivno biti na »to-ride-listi« vsakega kolesarja.
5. dan: Le Bourg d’Oisans – La Salle les Alpes, 60 km, 1422 m
Sledil je dan selitve iz Le Bourg d’Oisans v La Salle les Alpes, smučarsko vasico 10 km iz Briancona. Nekateri so ga izkoristili za dan počitka, drugi pa so se na pot odpravili s kolesom. Edini klanec je bil naš stari znanec Col de Lauterat, ki se nam je za ves znoj oddolžil z (najbrž ste že ugotovili, da se vzorec ponavlja) 20 km dolgim spustom po (spet vzorec) »avtocesti«. Cesta je namreč tako široka in lepo speljana, da so zavore bolj kot ne za okras.
6. dan: Col Agnel, 84 km, 1816 m
Col Agnel (2744 m) je vzpon na meji z Italijo in je brez dvoma neodkriti kolesarski dragulj tega dela Francije. Sprva so se porajali dvomi, če bi se ga sploh lotili, a že kratek posvet s stricem Googlom nas je prepričal, da ga obiščemo. Prelaz je bil letos vključen tudi v italijanski Giro, kjer je na spustu Kruijswijk ob padcu izgubil rožnato majico. Zgornji del vzpona poteka po ledeniški dolini in panorama se brez težav kosa z veliko bolj razvpitimi vzponi. Spust pa … ah, saj sedaj že veste …
Ocena etape: 5+/5, ena najlepših etap, definitivno priporočam. Obvezen je tudi postanek v okrepčevalnici nekaj kilometrov pod vrhom. Priporočam poležavanje na ležalnikih, odsvetujem pa slačenje majice ob sončnem dnevu in pitje kave – ni naključje, da še niste slišali za »vrhunsko francosko kavo«.
7. dan: Col d’Izoard, 59 km, 1366 m
Zadnji vzpon uradnega dela našega popotovanja je bil Col d’Izoard (2360 m). Ker se vzpon začne v Brianconu, smo se nanj lahko odpravili neposredno iz naše baze. Prelaz je bil dobro obiskan, verjetno tudi zaradi bližine mesta in zaradi petka.
Ocena etape: 4/5, lep vzpon, a konkurenca v Franciji je huda. Na delih spominja na Vršič (iz KG).
Dodatek: Col du Lautaret/Galibier, 37/54 km, 619/1171 m
Ker smo z vzponom na Izoard končali že zgodaj popoldne, smo nekateri nadaljevali popotovanje po poteh bega Andyja Schlecka, ki smo ga začeli prejšnji dan. 18. etapa TdF 2011, ko je A. Schleck bežal skoraj 60 km, se je vila prek prelazov Agnel, Izoard in končala na Galibierju. Tokrat smo se ga torej lotili z druge smeri, kjer je precej bolj položen in konstanten. Kaj bom napisal o razgledu in spustu, pa tako že veste ….
8. dan: Col du Granon, 32 km, 1061 m
Preden smo se odpravili domov, smo navsezgodaj zjutraj skočili še na Col du Granon (2413 m). Več kot primeren vzpon za zaključek čudovitega tedna.
Ocena vzpona: 4/5, vzpon za lažjo tranzicijo domov. Naklon in dolžina tipično slovenska. Razgled – tipično francoski J
Zaključek
Mogoče mislite, da so same štirice in petice nekoliko pretirane ocene, a verjemite, NISO! Vsi col-i, ki smo jih obiskali, so naravnost čudoviti. Za moj okus Vršič ni niti blizu nobenemu izmed njih in še Mangart je po dolgih letih zdrsnil na drugo mesto. Vsekakor toplo priporočam vsakemu kolesarju. Večina klancev je sicer daljših od zastojev na italijanskih avtocestah, a so razmeroma položni, tako da se jih lahko lotijo tudi tisti z nekoliko slabšo telesno pripravljenostjo. Tudi zato je ta del Francije kolesarsko tako zanimiv, saj ti še po tednu dni ne zmanjka lepih destinacij, vsak pa brez težav najde svojim sposobnostim primerno.
Sam lahko zatrdim, da je francoski teden presegel moja visoka pričakovanja in da se bom v ta raj zagotovo še vrnil.
Več fotografij najdete v galeriji.