Moj dragi 3K dnevnik,
Ponedeljek, 21. januar: začetek novega ciklusa
Plavanje: (1.30!!!), cca 3100 m, 5 x 200 k z lopatkami in valjčkom
Ura je čez eno popoldne, ko končno sedim v svoji novi pisarnici z božanskim razgledom na sever: povsem na levi je Šmarna gora, zadaj še košček Karavank in potem cele Kamniške Alpe (ki so se ta trenutek zavile v oblake, da čez Rašico pogled ne nese), desno pa me okenski okvir zasači tam pri Zasavskem hribovju, ne vem, če ni povsem na koncu Miklavž (bom poročal, ko bo dan jasnejši).
Po eni sami večji napaki, ko sem s fascikli zadelal omaro, ki sem se jo kasneje zmislil prestaviti, sem si bivališče uredil prav udobno. Mize nisem nosil ven in nazaj, pač pa sem jo po nasvetu naše vsestranske tajnice Polone postavil pokonci, jo v takšnem položaju zarotiral in spet spustil, razklenil sem nekaj omar in jih prestavil, po kosilu pa mi je Vanda kupila še rožo, čudovito krasulo z mesnatimi listi – in zdaj končno čajčkam in prisluškujem zvokom po hiši. Hecno: stole šele dobimo, ko bo prekladanje iz škatel gotovo, zato sem prijazno sprejel ponudbo šefice in sunil enega njenega izza mize za sestanke (kar pomeni, da bomo kot ‘delovne’ dobili neke hude mrcine). Ma prav zadovoljen sem, čeprav sem moral parkrat prav zatreti kali zavisti (recimo oni luzerji spodaj na direktoratu za osnovne šole, pravi luksus imajo…) in se spomniti, kdo in kaj sem tule.
Popoldne sem spravil taveliko z bazena, za 20 minut srečal ženo, spekel palačinke in organiziral večerjo tako, da je padla že pred risanke in smo se z bejbama v miru načvekali, ker pa po novem program (plavanje ob 8h namesto ob 9h) časovno striže z Vandinim prihodom z joge, sem rahlo prestrašen pustil punci doma in oddirjal na bazen (izkazalo se je, da sta bili sami samo pet minut). Tam me je Tovariš pričakal s svojsko šalo, kako se je s tem mojim podaljšanjem ‘samo malo šalil’, ampak sem ga pametno preslišal. Spet sem prišel v Matevževo skupino in po par tradicionalnih vajah nam je zapovedal 5 x 25 čisti delfin, ki sem ga seveda plaval prvikrat v življenju… in mi kljub mladostnemu občudovanju Veljka Rogošića in njegovih znamenitih ‘vplovljavanj’ nekako ni šel od rok. Priznam, bilo je smešno gledat druge, ampak tudi samo s sabo sem imel dela za celo uro krohota. Tam nekje na polovici, ko zmanjka ‘momentuma’ odriva od roba bazena, se začne muka, ko poide tudi koordinacija in roki nimata več prostora, da bi sploh prišli nad gladino…
Resda smo potem kondicijsko fino zabušnili, tehnično pa prav nasprotno, saj smo ‘jemali’ oni tapravi obrat. Smeha bi bilo še več, če bi toliko ne pili… Skratka od nepravilnega odrivanja pri obratu me je v vsako od meč prijel po en tak krč, da sem se do konca dolžine motovilil po vodi ko elektrificiran in komaj še živ kovač (Zeus faber, http://sl.wikipedia.org/wiki/KovaÄŤ_(riba)), kakršen se nam je nekoč zapletel v mrežo na Mljetu, sem se pa iz izkušnje naučil, da se noga v vodi relativno hitro regenerira.
Za one dodatne pol ure nam je Matevž predpisal 4 x 200 z vso možno dodatno opremo, končali pa smo tako hitro, da smo udarniško odplavali še peto kitico. Kdo bi vedel, zakaj to počnemo…
Prvo uro-in-pol seanso sem torej uspešno preživel, žal mi je le tega, da je moja siceršnja skupina ob 9h tokrat uživala v poučevanju ‘in situ’, saj je tudi tršica Tjaša prvikrat skočila v vodo. Pa v sredo, ne?
Torek, 22. januar
Tek: hribovski fartlek, 1.15, 15 kilometrov (s 300 višinskimi metri), 160/183
Vstal nekoliko prej, ker sem imel prvikrat po par letih zobarja. Ker imam malce slabo vest, naj razložim: po enemu letu iskanja in mastnih zvezah sem končno pridelal enega ‘navadnega’, torej javnega zobarja. Stvar je v tem, da sem potreben bolj montanistične kot zgolj estetične obdelave in me je pred leti znanec, zasebnik, kljub odlično opravljenemu delu tako obral, da sva rabila ma skoraj celo leto, preden sva finančno – jaz pri tem s filmskim nasmehom! – priplavala na površje. In tudi resnično mi je šlo na živce, ko mi je povsem prijateljsko tisti zobar vsakič povedal, koliko bi to in to stalo z računom in koliko stane brez računa… Skratka izkoristil sem DEBELE ZVEZE, česar prav tako ne maram, tip me je ekspertno pregledal, narekoval asistentki neskončno nekih šifer, me poslal na vsestransko slikanje in se vidimo čez en mesec (ko mi bo šele lahko začel delati, saj me mora prej ‘vpisati’ zavarovalnica).
V službi sem bil tako že tik čez pol osmo, a brez vajde, saj se danes še ne štempljamo, pa tudi ‘pametna’ kartica mi že od konca predprejšnjega tedna ne dela.
Popoldanski trening sem zaradi razbolelih meč pričakoval nekako skeptično veselo: zdaj sem že toliko star in moder (sem si mislil), da lahko v danem trenutku pač popustim, si odpočijem… Malo morgen! V skupini smo bili Anja, Matej, Andrej, Bobi in jaz in po navodilih ter igri usode smo trikrat pretekli vzpon iz Mosteca mimo skakalnic, dvakrat obtekli Ljubljanski vrh po ‘smrtni milji’ in tudi spodaj opravili vsaj dva kroga okrog mosteške oštarije. Za tretji vzpon je kriva Anja, ostali smo bolj vlekli v še en krog po zgornji strani… in če bi ne bila punca, bi jo pustili, naj teče, kamor če, smo se strinjali vsi ostali… Je pa treba povedat, da sta me Anja in Matej vrh vsakega od vzponov počakala (upam, da ne samo zato, ker sem imel čelno svetilko! Če sem bil samo za enega zagamanega Prometeja, sem užaljen) in potem smo počakali še onadva.
Povedati pa velja še tole: že v nedeljo, danes pa tudi, se nam je po zimskem študijskem premoru pridružila ‘tršica’ Jelena. Takoj smo ji povedali, da smo se vmes ogrevali malo manj ekspertno, pa smo vsi zdravi in lepi, posebej onega kaskanja od njenega zadnjega vodenja nismo več ponavljali… ampak veseli smo je bili pa kar.
Doma me je Vanda čakala z obljubljenim mlečnim gresom (recovery par excelence!) in me – preden je šla plavat – ljubeznivo postrigla, saj sem bil že totaln bitls. Potem sem Lauri prebral zaključek onega poglavja o čajanki iz Pike Nogavičke (sram me bilo, dolgih nekaj dni sem se branju izogibal!) in spisal tole poročilo.
Za konec sem prihranil eno žalostno novico: včeraj je umrl Marko Zorko, menda največji satirik v temu koncu Združene Evrope. Menda zaradi pljučne obstrukcije, leta in leta je vlačil za sabo tisto napravo s kisikom. Nekako vzljubil sem ga še kot pisca zadev iz Avstralije (tam je bil ‘soprog veleposlanice’) in kasneje v Sobotni prilogi, potem je nekako potrdil moja politična načela in se z Dela preselil na Mladino, kjer se mi je zdelo vedno nek zrel dokaz modrosti te revije, da sta bila vedno soseda z ‘od rojstva zagrenjenim konzervativcem’ (ki mi je pred milijonom let skušal prodati računalnik) Bernardom Nežmahom. Če je bil Zorko v prejšnjih časih samo plemenito in bogato smešen, so zadnji časi, ko je v državi vse manj smisla in tudi razumevanja za humor, nekako kar sami prinesli na plan njegovo čudovito satirično žilico. Ne me lovit za besedo, ampak vrhunec smešnega in večnega se mi je zdelo tisto njegovo razmišljanje, kako lahko redukcija elektrike v par urah pobije celo morje bolnikov njegove sorte, ki so z aparati vezani na nekaj tako enostavnega kot je tok.
Počivajte v miru, gospod Marko. Bili ste luč v sila smešnih časih, ko jih drugi žal nismo znali videti tako smešnih.
Naj tule še dodam, zakaj in kako se mi zdi smešno pisanje nekako najbolj zdravilno za ljudi. Ne vem, že tam konec srednje šole sem prvič bral in se za zmeraj zaljubil v Kurta Vonneguta (umrl aprila lani), za katerega se mi zdi, da je povedal več o svetu med in po drugi svetovni vojni kot katerikoli drugi pisatelj. In to na tako plemenito smešen in ironičen način, s takim ‘do podna’ poznavanjem človeške duše, da v svetovni literaturi enostavno ne najdem enakega. Vonnegut je tudi ‘mentor’ moje prevajalske kariere, saj sem iz totalnega navdušenja prevedel njegovo Mati noč, ki je sicer ni nihče povohal, se je pa prijatelj Aleš dolga leta kasneje spomnil na to. In k sreči je bil takrat urednik na eni od založb in so ga strašno srbeli denarji, da bi dal na hitro nekam prevesti en roman Elmorja Leonarda. Evo, tudi v slovenski književnosti sem se zmeraj trudil iskati mojstre smešnega. Imam enega res velikega in enega z enodnevnim kometom: prvi je seveda Fran Milčinski, pa ne samo zaradi Butalcev, kje pa! Njegove novele so brez premca. Potem pa je Franček Rudolf leta 1981 izdal brez primere najbolj smešen slovenski roman Očka vrni se nam zdrav domov. Seveda imam knjigo spet nekje izposojeno in ne morem iz nje navesti česa zanimivega, spomnim pa se, da je glavni junak nek paranoičen varnostni inženir, ki mu gre kajpak vse narobe. Nujno prebrat!
Tako. Gotovo sem storil komu krivico, ampak tole je moj dnevnik, zato naj se vrnem samo še k morda najbolj humornemu avtorju začetka tisočletja, ki pa na žalost piše samo reportaže, je pa mlad in bo, upam, še kaj ustvaril: Jure Aleksić iz Mladine. Neponovljiv in Obetaven. In kar nas vrne k Zorku in nazaj v resničnost: končujem in hitim po Vando na bazen.
Sreda, 23. januar
Kolo: 1.15 (vmes intervali 8 x 2 hitro / 2 izi): 140/159
Plavanje: 2000, večinoma vaje, na koncu 400 m v kosu
Sama sreča, da me je Tovariš predpoldne povabil na kratke konzultacije (sumim, da mi je predvsem želel pokazati svojo novo pisarno, ki se odlikuje predvsem po tem, da spredaj sedita dve mladenki), da sva nekoliko dešifrirala, kaj mi je naložil na področju sobnega kolesarstva, sicer bi šel še en trening zaradi nevednosti v tri krasne. Ker sem že sam vedel, da 8 x 4 NE znese 75 minut temveč 32, mi je povedal, da je to seveda treninških 32, prej in potem pa je seveda ogrevalni del treninga. Ma jasno! Madonca, tokrat sem ves zmahan že tretji dan, ne tretji teden ciklusa! Za razliko od Igorjevih pričakovanj sem tako zelo hitro dosegel ciljni pulz pri ta močnih intervalih (na 150), zato pa sem ga v 2-minutnih pavzah komaj spustil pod 140… in tudi več od stotih obratov na minuto tokrat nisem naštel več kot trikrat, štirikrat…
In smo leteli k pediatri po en recept in napotnico za taveliko (sredi obdobja viroz smo, tok tok, zaenkrat povsem zdravi) in odvrgli mater, da je iz Murgel domov tekla, doma sprejeli nepričakovan obisk, se odpravili na napovedan ekspresni nakup v H&M in na obed v Laurino najljubšo oštarijo, samopostrežno menzo v Sitiparku (tisto igračo starša lažje požreva kot ono pri Happy Mealu), kjer sva z Vando našla naravnost odličen popečen kravji sir s pirino/zelenjavno prilogo. Njami. In potem smo našo obiskovalko zapeljali domov v Grosuplje in doma sem ob rokometu (sfaširali Norvežane!) sedel natanko deset minut, preden je bil čas za plavanje.
Naj opišem še to? V progi nas je bilo primernih osem, runde z vajami dokaj prijetno počasne, tokrat sem vlekel nos ob spoznanju, da moje noge prsno niti pod razno niso tisto, kar veleva strategija dobrega in hitrega plavanja. In ko sem po dvojni (Tjaša IN Matevž) teoretski korekciji skušal vendarle držati koleni skupaj, ko ju vlečem ‘gor’ pred ‘brco’… sem se skoraj utopil, kvapa. Porkamotorka – pa sem mislil, da lahko prsno že uporabljam denimo za mirno razplavanje, zdaj pa takole! Ne, učiti se plavati na stara leta je pedagoško zelo zapleteno, saj veliko avtomatizmov, ki bi jih učitelj lahko mirno ‘prilepil’ mlajšemu učencu, starci povsem zapletemo z racionalizacijo. Na nek način mi je o podobnem problemu tarnala sestra naše pediatre popoldne: starši pridejo z bolnim otrokom večinoma samo še potrditi diagnozo, ki jo ob pomoči interneta in priročnikov postavijo sami – in bohnedaj da zdravnica misli drugače in denimo babnica noče predpisat antibiotika. Pa naj si še antibiotik nacmarijo sami, ne, sva se režala s sestro – če na internetu najdeš navodila za vse, jih boš pa garant tudi za kak preprost amoksiklav, ne?
Je primerjava ustrezna? Prav nič ne zavidam Tjaši in Matevžu pa Igorju pa prej Poloni, Mihu, Frenku in Tomažu, ki so nam popravljali to ali ono traparijo v vodi. Upam, da jih Tovariš plačuje z zlatom, presneto si zaslužijo!
Čakaj, da bi nam zvišal vadnino, to pa ne gre!
Četrtek, 24. januar
Tek: ravninski fartlek 1.15: 15 km, 157/184
Tole bo očitno bolj ‘nekrološki’ teden: včeraj nam je povsem brez napovedi in to po popoldanskem teku kap vzela sodelavca, bil je malo čez petdeset. Ker imam vrata pisarne zaradi neznosnega smradu novih omar in raznih drugih hlapov odprta, je že kar par prijateljev prišlo malo pokramljat. Šok je hud, še včeraj so skupaj kofetkali v enem okoliških bifejev, selitev je bila en tak ‘taborniški’ dogodek za večino med nami, marsikoga smo videli, na katerega smo že skoraj pozabili – in potem moj soimenjak takole gre za vedno. Uh. Šef sindikata, ki je skupaj z ministrom prav za danes organiziral novoletno – selitveno žurko, je izjemno modro in spoštljivo zadevo preoblikoval v poklon sodelavcu.
Kot pravi modra sodelavka: ‘začelo je v naši hosti sekat’.
Popoldne letim domov v pajkice in po fotoaparat in najprej na nastop vrtičkarskega pevskega zbora, kjer Laura nastopa tako resno, da se z Vando samo muzava. Potem dame pustim in letim na trening, ki ga danes rad pričakujem, saj vnaprej poznam parametre in so mi všeč. Seveda pa v predračun NE vštejem lastne neumnosti, ki me grize v rit, da se mimo vseh napotil in celo veselja, saj sicer bistveno raje tekam v damski družbi, zapodim za Tovarišem in prvaki. In se seveda Tovariš domisli, da bi oni klanec (ki jih danes tečemo seveda ‘stopnjevito’) za Halo in do parkirišča tik pod Bellevuejem malo ponavljali… najprej trikrat… pa še dvakrat… in ko se Igor izmisli še eno rundo, se uprem in odtečem v Andrejevi družbi proti izhodišču. Ko pri živalskem vrtu obrne še on, sam v miru končam (neverjetno, tudi povsem sam v tistih nekaj zadnjih klančkov pospešujem) in sem pri avtih natanko v predpisani 1.15. Zadovoljen.
Po večerji z Varjo in Sanjo (Vanda se je odlično preizkusila v zelenjavni polivki za k pašti, tamala prdulja pa je k domači zelenjavni juhi z gresovimi knedelni zahtevala še fižolovo iz vrečke, fej in fuj!) odpravim tamali v posteljo in ženo na bazen, sam pa se namesto dokončevanja prevoda in/ali redakture zapletem v čveket po gmailu s službeno kolegico, ki je pred leti delila pisarno s pokojnim kolegom, vmes je pa zaradi raka na prsih že dobri dve leti ni v službo (in sem eno celo leto ob svojem delal še večino njenega posla, čeprav je ekonomistka, ker pa sva na tistem projektu delala nekako skupaj, je nekako logično ‘pripadlo meni’, pa tudi rad sem nadaljeval, kar sva dobro zastavila) – in sva se počila ob vprašanju, ali ‘veš’, da se bliža starka s koso ali ne. Povsem na različnih bregovih sva, prav imam pa seveda jaz, ha. In ona tudi. Sam namreč po ne dnevih, ampak letih vsakodnevnega ‘pričakovanja konca’ ob tesnobnih napadih, ki so se vsaj pri meni, poznam pa tudi celo morje ljudi, ki zares in hudo trpijo za to čudaško duševno motnjo, izkazali za POVSEM nepovezane z dejanskim stanjem v telesu, torej za zgolj predstavo zavesti, da me nekaj neskončno boli in muči, takšen (da povzamem nit stavka) težko sprejmem tezo, da ‘na smrt obsojeni to čuti’.
No, M. je imela za pospravit neko perilo, tudi njena otroka že spita, jaz pa moram res pohiteti s prevodom, zato o tem (na srečo) kdaj drugič. Ker pa pravi, da bo tale klepet premislila ob Europi Donni, kjer nekoliko prostovolji, nadaljevanju ne bom ušel.
Petek, 25. januar
Kolo: premiera na prostem ’08!: 120 minut, okrog 48 km,, 143/163
Plavanje: 2300 m – malo mešano + 4 x 300 z lopatkami
Dan dopusta se mi ponavadi sfiži, saj me ob ‘obilici časa’ zmeraj pritegne sto drobnih opravil, potem pa seveda zmanjka časa za tisto, zaradi česar ostanem doma. Zato sem danes odmerjal čas prav meniško: po ležernem zajtrku s svežim kruhom, slanim maslom in mlečno kavo ter frišno Mladino sem se zagnal v prevajanje in ga ob predvidenem času privedel do točke, ko lahko dokaj utemeljeno sklepam, da bo prevod do konca meseca v elektronski pošti na založbi in pogodba odkljukana. Potem sem si privoščil kosilo, ki je moj najljubši obed, kadar takole ostanem sam doma: dvoje na oko pečenih jajc z nekaj naribanega sira in svežim kruhom, zraven pa obvezna tavelika nes kava, ampak povsem mlečna in z veliko sladkorja.
Ko sem použil tudi to, sem kajpak ugotovil, da kolesarski servis zaradi opoldanske pavze ne bo premontiral ‘blokejev’ s starih na nove kolesarske čevlje (prve mi je prodal, druge pa podaril taisti Matej, ki se mu fula zahvaljujem) in sem se torej na prvi kolesarski trening odpeljal kar v tastarih, ki me malce tesnijo. Kljub galošam sta mi stopali do vrnitve primrznili, zato pa je šlo vse ostalo kot po maslu: odpeljal sem se do Črne vasi in potem direktno do Podpeči ter naprej do Borovnice ter nazaj. Sonce me je ogrelo šele nekje na polovici Barja, me je pa potem spremljalo povsem do konca. Ma milina! In pri vseh svetih izjavljam, da sem na prisojni strani par metrov od zadnjih hiš v Podpeči videl ZVONČKE. Na Tovarišev tempo (intervali 10 / 10 pri pulzih cca 135 / 150) sem se skalibriral šele nekje na obratu, tja grede so se mi zdele hitrosti odločno prenizke za normalen trening… In mi jih je seveda zvečer pošteno napel, češ da tudi najhujši profiji te dni ne drvijo čez 28 na uro. Pih, jaz pa! In še tole: resda sem kolesaril z dvojno opleničenim sedalom, a brez bolečin!
Popoldne smo jo mahnili po hrano za čez vikend, na hitro povečerjali, pri Dnevniku slišali, da nam ga je vendarle uspelo vsaj malo pokronati s temle predsedovanjem (ko se je izkazalo, da nam ameriški prijatelji zaupno delijo nasvete, kako naj vodimo evropske nevedneže), potem pa sva z Zalo že tekla na bazen. Kjer smo delali. Odličnjaki so menda napravili 2700 metrov, sam jih ene 300 odštejem, saj sem denimo pri končnih intervalih 4 x 300 metrov samo enkrat priplul za njimi brez prehitetja, enkrat sem manjkajočo petdesetico odplaval naknadno, dvakrat sem pa kar izpustil zadnji del mučenja.
Kar naporno imamo.
Ko sta tamali le pospali, sva z milo ženičko po slepi sreči na daljincu (na Net TV) našla totalno prijetno komedijo ‘Ko ravno govorimo o seksu’ s celo zmešnjavo zakonskih svetovalcev in psihiatrov in odvetnikov in raznih, ki skušajo najprej rešiti en tak navaden ameriški zakon, potem pa, ko punca spi s terapevtom, iz tega narediti donosen sodni proces. Naravnost super in z Billom Murrayem, ki ga imam strašno rad.
In sva vendarle (čeprav je Vanda na popoldanskem teku ‘pridelala’ nek neznanski in skrivnosten nahod) doživela en prijeten večer v dvoje.
Sobota, 26. januar
PROST DAN
Predpoldne smo po najini kavi v lokalnem bifeju zasnovali tako, da so ata iz petnih žil vlekli zadnjih nekaj strani prevoda (občutek je enak, kot sem ga imel tam pri petnajstih s pivom: zadnja dva požirka v steklenici ali kriglu sta šla izjemno nerada po grlu – ampak takoj naslednja runda se je pa spet začela z užitkom), dame pa so pospravljale po stanovanju – oziroma je Vanda pospravljala, obe gospodinji pripravnici pa sta se izkazali bolj tako. Tik pred kosilom sem knjigo zadregal čez ramo in najavil, da bomo večerjali zunaj. Uh! Še kolovratenje po natisnjenem prevodu me čaka pa še zadnji razmislek o naslovu (‘Doctored Evidence’), ki ima tokrat tudi metaforični pomen in pa pregled prejšnjih prevodov, če se nista commissario Brunetti in ispettore Vianello v prejšnjem primeru začela tikati…
Po kosilu smo se v čudovitem sončnem vremenu peš, najmanjša pa na kolesu s pomožnima koleščkoma, odpravili prižgat svečko Vandini mami na Žale. Prijeten sprehod smo nadaljevali v BTCju, kjer smo morali nujno nabaviti Zali (jutri gre smučat) nove palice in se potem vrnili domov, ko je bil že skoraj čas za h Kitajcu. Poklicali smo še Anjo, ki se je bila nameravala oglasiti na obisk, in jo naročili kar v oštarijo, kjer smo se dodobra napokali, naši deklini pa je iz neznanih vzgibov dajalo tako prešerno vzdušje, da sem izmenično jedel in se drl na vse strani. Upam, da sem samo jaz tako videl ta ‘razgibani večer’. Doma smo spakirali še vse smučarske potrebščine, Zala je javkala nad rdečo čelado (kje pa je prejšnjo zimo vedela, da bo zdaj nosila samo črno in belo, ne?), tamali smo pustili pogledat tisto konzervirano risanko Mišek Stuart Little… in midva z Zalo sva poniglavo zmajevala, v kaj vse bi lahko privedla velika ljubezen med belim miškom in ptičko… Netopir? Če pomislim, tudi v Shreku brez sramu križajo zmajevko z oslom… porkamotorka, morda pa le ni povsem skrenula tista poljska podministrica, ki je od ameriških TV pridigarjev pobrala idejo, kako je nujno prepovedati telebajske, ker Tinki Binki pohaja naokrog z žensko torbico… Seveda teh moralnih vprašanj in zagonetk nisem šel razlagat otroku, boh obvaruj!
Nedelja, 27. januar
Tek: tempo tek 1.30, 18 km, 162/176
19 dni. Toliko je trajalo, da je moje ‘službeno’ kolo od danes opoldne zaflikano, znova sestavljeno in pripravljeno, in oh in sploh (velo gumice na zavorah sem nekaj prevrtaval – včasih rata in včasih ne). Mislim, da bo treba naslednjič malo bolj pritisnit. Ne vem, kako se je zdelo vam, ampak mene je tale nedokončan opravek zasledoval ves čas… kot en ključ, ki ga zavoljo suspenza in ustvarjanja napetosti takole kot pri gnilem jajcu spusti Agatha Christie, da lahko potem skupaj s Poirotom, preden obtoži kitajskega kuharja, skupaj rečemo: saj res!
Ma sem ponosen. Z minimalno bolj racionalno porabo časa bi verjetno pridobil ene dva tedna, bi pa zato moj zimski plašč, ki ga za kolo ne upam oblačiti, to zimo ne nabral nobene kilometraže. Ampak, roko na srce, na ironmanu me ob takemle rezultatu ne bodo čakali. Fant, delati bo treba.
Jutro je bilo menda drugo najbolj mrzlo nedeljsko jutro to zimo: pred deveto je toplomer v avtu kazal -4, po koncu pa okroglo ničlo. Tek je bil zame prava milina: čeprav me je na začetku nekaj matralo, sem se kmalu ‘ujel’: Benota in Andreja smo pustili malo naprej, s Heleno, Matejem, Gorazdom in Rokom (+ psico Luno) pa smo kar metronomsko tekli v ritmu 5.00 minut na kilometer, naredili v uri in pol natanko 18 kilometrov, kar pomeni, da bi bili v cilju polmaratona brez muke v 1.45, do moje velike sanje – da bi prav v tem času stal na cilju… pa nam manjka natanko 3.097 metrov. Ampak zdajle se mi zdi to dosegljivo… če pa pomislim, da bi moral 21krat teči kilometer v času 4.16, je pa spet zelo daleč…
Po teku smo se ‘zatekli’ na kavo v Kresničko, kjer je neka gospa, Sašina znanka, navedla par cen podobne rekreacije pri drugih klubih in šefih… Ne bom delal reklame Tovarišu, povem naj le to, da sta moja človeški in socialni čut povsem mirna, ko vidim, kako dejansko napredujemo pri njem ljudje z vesoljno različnimi cilji, ljudje z diametralno različnimi karakterji in navadami (okej, stari, o popustu pa na štiri oči, prav?).
Ker je naša tanajmanjša snedla večino dedkovih zalog, smo doma na hitro scmarili eno fižolovo juho in sunila sva taveliki nekaj industrijskega marmornega kolača za h kavi, potem pa smo se zavlekli v posteljo. Ko smo ob pol štirih vstali, sem imel čuda načrtov za popoldne, ki sem ga načrtoval skleniti s prijetno večerjo za sosedove, katerih hči je našo vzela zraven na smučarijo. Napaka: do šestih, ko so pozvonili, se praktično nisem ganil iz kuhinje. Kdor je že jedel pri nas, nadaljevanje pozna, saj sem ziheraš in nerad narežem kaj drugega kot zmagovalnega konja: lososa po kitajsko v voku s pečenim krompirjem in ‘Tone omako’, kar je silno preprost nasekljan česen s peteršiljem in sojino omako. Zraven je Vanda spekla štrudel in z gostoma smo potem z užitkom čebljali o najnovejših nebodijihtrebščinah, ki jih uganjata naši hčeri, sicer sošolki. Aha: Zala se je vrnila s prvega smučanja z novimi smučmi vsa vesela in zadovoljna. Juhej!
Takole. Zadnji polni teden meseca je za mano, prihodnji teden vas bova zabavala dva (protokol, ki ga je danes dokončno določil Matej, bo tak, da oba oddava vsak svoj del meseca v nedeljo) in potem z veseljem čakam na naslednika/co. Če lahko dam kakšen nasvet, je tale: poskusi dan objeti že isti in ne nemara prihodnji dan, obenem pa v glavi ‘piši’ dnevnik že od jutra: do večera se bodo vtisi že toliko razvrstili po pomembnosti in teži, da jih samo v miru poloviš v črke. To je to.
Kot ljubitelj preproste matematike naj dodam še treninški izkupiček tega prvega tedna prvega mesečnega ciklusa: kolesaril sem 3.15, plaval 3.30 in tekel 4 ure, skupaj 10.45. Če mi pred polnočjo pade mrak na oči in se odločim za (izpuščen!) en krog Tovariševe krožne vadbe, lahko zaokrožim zadevo na 11. Hmmm?