Kaja Vovk,v prostem času triatlonka, letos prestopila v age group F 45-49 let.Moj začetek novembra je tokrat nekoliko drugačen, prav nič hladen in temačen, temveč neverjetno sončen, prijetno topel. Sploh pa nič prvonovembrski, nobenega prižiganja svečk na pokopališčih, razmišljanja o naših dragih, ki jih ni več… Tokrat so moje misli v veliki meri usmerjene teden dni naprej, na tekmo, ki mene in ostale sotekmovalce čaka 8.11. tukaj v Clearwatru na Floridi.Danes smo na Floridi že četrti dan.
Potovanje je trajalo 24 ur, kot bi potovali na drugi konec sveta, tako da smo na cilj prispeli dodobra zdelani. Časovna razlika je zdaj že počasi premagana, oprema tudi skompletirana, za kar se lahko ženski del ekipe Anja, Nataša in jaz, zahvalimo našima moškima sotekmovalcema Dragotu (vem da je Dragu, a mi ne zveni) in Janiju. Sestavni del naše ekipe je tudi Saša, ki ima jasno nalogo, to je skrb za dobro psihično stanje tekmovalcev in čim glasnejše navijanje na tekmi, hkrati pa s Sašo in najmlajšo hčerko Taro, deliva apartma.
Prvi nakupi zalog hrane so tudi že za nami in ko s Sašo ogledujeva najine silne zaloge, se sprašujeva v kakšnem stanju sva bili ob nakupu – verjetno zelo lačni, kar potrjuje tudi dejstvo, da sva že ob prvem nakupu spičili celoten skupni budget, ki niti ni bil tako majhen. A ob plačevanju neverjetnih zalog hrane, sva se tako neskončno zabavali, da so naju na blagajni precej začudeno opazovali, če je z nama vse OK. Posledica najinega navdušenega nakupovanja pa je, da odlično jemo in da se precejšnji del aktivnosti vrti tudi okoli hrane in miselnih naporov, kako porabiti te zaloge v štirinajstih dneh.
A šport in treningi so le tisti glavni del in če si v družbi takih profijev, kot so Anja in Drago ter Nataša, potem je jasno, da tukaj ni šale. Danes zjutraj je bilo na vrsti kolesarjenje, štart ob 9h zjutraj. Najprej sem ugotovila, da bo potrebnega še nekaj dela na mojem kolesu, saj mi zaradi novih obročev, ki so tekmovalno visoki, števci ne delajo in jih bo treba premontirati. To pomeni novo večerno zadolžitev za Dragota. Naše današnje kolesarjenje naj bi zgledalo takole: najprej pol ure ogrevanja, potem uro tekmovalnega tempa, nato zadnje pol ure razpeljevanje. A ko sem vozila za Dragotom, sem hitro ugotovila, da je njegovo ogrevanje že moj tekmovalni tempo, tako da sem svoj trening na tekmovalnem pulzu nadaljevala v tempu »ogrevanja«. Občutek sem imela dober, novi obroči se očitno kar obnesejo, a zanašala sem se lahko le na občutke in pulz, saj potrditve na števcih nisem imela. Vsake toliko sem vprašala Anjo kako hitri smo in številke so bile kar visoke. Razpeljevala sem se tako, da sem dihala na škrge in dvakrat milo prosila Dragota naj malo zmanjša tempo, a pod 33km/h Drago ne zmore! Z nogami kot hlodi se nisem uspela zmotivirati še za krajši tek, da bi sledila ostalim, raje sva s Sašo skuhali opoldanske dobrote. Sledil je počitek in na vrsti je bil boj z valovi oceana. V četrtek sem še uspela najti nekaj izgovorov zakaj v tako morje jaz ne grem, danes pa žal ni šlo več. Nadela sem si obleko, kapo, očala, globoko vdihnila in se podala v valove. Prav dolgo nisem zdržala, iz vode sem seveda prišla prva, kar ne pomeni, da sem najhitreje plavala, a nekako zadovoljna, da sem preživela spoznavni dan in trdno odločena, da se bova z oceanom od danes naprej vsak dan družila. Ker sem zaradi poškodovane mišice na nogi v zadnjem tednu izpustila kar nekaj tekaških treningov, sem danes le želela stestirati kako gre tek. Pol ure je šlo, ne prav hitro, a vseeno. Zvečer je prišel Drago in se prijazno in neizmerno kavalirsko lotil mojih Sigma in Polar števcev in mimogrede namontiral še aerodrink za lažje pitje med tekmo. Na obisk so prišli še Nataša s hčerko ter Mitja in Nina, ki sta po enaki poti kot mi, prispela danes zjutraj. S Sašo sva pocrkljali najine goste s specialno Mayevsko vročo čokolado, čudovitega okusa, ki je vse očarala.
Nedelja 2.11.08
Zjutraj me je zbudil naliv dežja, precej tropskega značaja, ki je hitro ponehal. Danes so tukaj prestavili uro in med Slovenijo in Florido je spet 6 ur razlike. Hvala bogu, saj z Natašo na tekmi štartava ob 6.55, v prvem valu, takoj za profiji in resno sva se spraševali, kako bova plavali v temi. Zdaj, ko je ura prestavljena, je vse jasno, ob štartu se bo ravno zdanilo. Ker je plavanje zjutraj, je naš današnji jutranji trening namenjen plavanju. A danes še ob precej bolj kulturni pol deveti uri. Na moje neskončno zadovoljstvo je morje mirno. Seveda ne oljno gladko, a tako mirno, da si prvič lahko predstavljam da bom zmogla na tekmi v vodo, ne da bi me grabila prehuda panika. Za cilj si zastavimo plavanje do pomola (pier 60), za katerega ocenimo, da je oddaljen slab kilometer od našega izhodišča. Nataša se je pognala v vodo prva in mi hitro izginila z zornega kota, midve z Anjo sva se še malo privajali na razmere, Drago je malo pokravljal, naju počakal in skupaj smo štartali. Plavanje je bilo že bolj podobno tej športni disciplini, nič več taka borba kot včeraj in po 40 minutah kravljanja in cik-cakanja po vodi, smo razmeroma sijočih obrazov prispeli nazaj na izhodišče. Malo smo še potrenirali štart iz obale v vodo, tek v morje in delfinove skoke. V sobi je sledilo tuširanje, majhen prigrizek, skok v tekaško opremo in ponovno testiranje občutkov kako je z nogo na teku. Tekli sva skupaj z Natašo, v prvem delu nama je delala družbo tudi Saša. Upala sem, da bom lahko tekla vsaj uro, a bolečina je preveč opozarjala, tako da je Nataša strokovno presodila, da bo 45 minut teka dovolj in da je v tej fazi počitek pomembnejši. Nekako sem se morala strinjati, čeprav mi 21 km kar grozeče doni v glavi. Popoldan je bil namenjen sproščanju, skupnemu kofetkanju ob Natašinem super esspresu, ki smo ga posladkali s pravimi ameriškimi cookiji, tema pogovorov je bila seveda prevladujoče triatlonska, od opreme, do količine treningov, ki jih bomo še opravili.
Zvečer smo se ženske odpravile na romantičen sprehod ob morju. Ko smo se vrnile, sta prišla na obisk Drago in Anja. Anja je pomagala pripraviti slike, ki spremljajo tole poročilo, Drago pa je spakiral Bobijevo kolo iz kartona v kovček in nam s tem malo sprostil precej natrpano dnevno sobo. Zadovoljno je ugotovil, da je prispelo vse naročeno, tako da Bobi, če bo vse po sreči, boš kmalu dobil pravega lepotca! In prav po triatlonsko je sledil zgodnji odhod v posteljo, ker imava z Natašo v načrtu jutri zjutraj ob sedmih skočiti v morje (in real timeJ). To je pa tako, če se družiš s profiji…
