Torek, 4.11.2008
Zbudimo se v precej temačno in oblačno jutro, ki kaj drugega kot še malo poležavanja v postelji niti ne obeta. Počasi tako postajata glavna skrb počitek in regeneracija, zato brez slabe vesti pustim, da se jutro prav počasi odvija. Po obilnem in okusnem zajtrku – kdo pravi da se v Ameriki slabo je – je reden Sašin komentar, se ubadam z mislijo kdaj bi bil najprimernejši čas za tek. Ostali so precej našpičeni, v načrtu imajo enajsto uro ali celo malo prej, mene pa zvije lenoba ter siv in oblačen dan in namesto v tekaško opremo, skočim pod odejo. Ko se Anja, Drago, Nataša in Saša vrnejo s teka, prisluhnem njihovim nadaljnim načrtom, ki se gibajo okrog vodnega treninga. Saša, ki jo je druženje s triatlonci že okužilo, naredi razplavanje v našem ogrevanem sedem metrskem bazenu pred hišo, ostali pa se odločimo za malo več aktivnosti.
Na obali se pogumni pingvini še pofotkamo, skeptično ogedujemo nič kaj prijazno morje, a »što se mora, nije težko« , kot pravijo in se poženemo v valove. In neverjetno, ugotovim, da borba z valovi danes ni več takšen napor in stiska kot prejšnje dni, nasprotno, celo v zabavo mi je. Vprašam se, če se Dragotu in puncama godi podobno. Komaj verjamem, da so naši obrazi celo nasmejani, ne pa zaskrbljeni in resno zbrani kot prve dni in edini razlog, ki nam pade na pamet, je včerajšnja izdatna doza adrenalina iz Buschgardna, kjer so današnji valovi v primerjavi s prostimi padi in lupingi, ki smo jih bili deležni na vseh tistih vlakcih smrti, prava mala šala. V atriju pred bazenom se zbere celotna druščina. Drago je v formi in peče na žaru meso, ostali razglabljamo o umetnosti obvladovanja tehnike menjave gum, kjer sem previdno tiho in kot vedno ponižno razmišljam o tem, da bi res bilo nujno malo potrenirati menjavo. Obenem ugotovim, da nisem edina, da smo vse ženske praktično na istem. Fantje, ki so z nami, imajo bistveno več izkušenj. Mitja je moral že na prvem treningu tukaj na Floridi menjati tubular. Za zvečer naredimo načrt, da bomo povadile, hkrati pa že v tem trenutku močno stiskam pesti, da nam vaje ne bi bilo potrebno preizkušati v praksi na tekmi.
Po kosilu me čaka še današnji trening teka, ki ga v svoje zadovoljstvo kar dobro opravim. Po teku me ob hlajenju mišice z ledom, Saša zabava z glasnim branjem izbranih citatov iz Desine knjige Panika. Ob njenem branju se obe reživa kot pečeni mački. Saša vsekakor odlično skrbi tudi za naše dobro razpoloženje, ki ga tudi pritisk tekme zaenkrat še ne zmanjša. Popoldan se vsi skupaj odpravimo proti prostoru, kjer se jutri odpre Expo, kot spremljevalni del tekme. Ko malo pokukamo v šotore, ki jih še polnijo z vso možno triatlonsko opremo, se nam hitro začnejo cediti sline in se že zalotimo kako nas grabi potrošniški vrtinec. Jutri zjutraj ob devetih napademo. Večer zaključimo v našem apartmaju s pizzo in pivom. Pivo je častil Jani, ki je pred par dnevi praznoval rojstni dan. Na trening menjave gum nismo pozabili, največ aktivnosti je pokazala Nataša, jaz sem menjavo gume trenirala samo pasivno, to je z gledanjem. Anja pa je to opravila že popoldan – je vzela individualne ure z učiteljem.