Obdobje regeneracije pomeni zelo zmanjšano količino športa, tako da o treningih skoraj nimam kaj pisati, saj trenutno ne treniram. Kar sem ta teden počela, sem bolj za dušo, vsekakor pa kar je za dušo, je koristno tudi za telo.
In končno je prišlo na vrsto tudi druženje. V torek zvečer smo se dobili tisti triatlonci, ki smo med letom skupaj drgnili vodo, vrteli pedala ali sopihali v klance in premagovali naporne tekaške intervale. Kot je rekel Rok, bili drug drugemu petarde, ko je morda komu za trenutek padla motivacija in je potreboval nekaj tovariške spodbude.
Če pomislim na vsa sobotna dolga »kolesa«, ki jih sama zagotovo ne bi zmogla odkolesariti tako, kot sem jih v družbi Iztoka, Roka, Obija, Bobija, Andreja, Gorazda, pa včasih celo Mateja, Gregorja in Benota (če le-ta ni pozabil čevljev), Anje, Dragota, Nataše…Pa pavz za kavo, ki smo si jih mirno in z največjim veseljem privoščili in so postale del rituala, ko smo lahko ugotovili, da ne gre samo za trening. Da je včasih trening čisti užitek, ki ga takega naredi tudi dobra družba.
Naprej mi misli uidejo na jutra, ko sem ponavadi malo zamudila in nekaj čez šesto uro stala na robu bazena ter gledala v vodo, ki je vedno prvi trenutek premrzla, kjer so se fantje že ogrevali. A kako mnogo lažje je bilo plavati visoke komolce, drsenje, pa kaj vem koliko levih in desnih z roko ob telesu, z roko spredaj, pa dihanje na 3, 5, 7, pa brez dihanja… v družbi soplavalcev. Da ne začnem razmišljati o množicah variacij plavalnih intervalov, ko bi se že zdavnaj zapletli v štetju dolžin, če ne bi bilo Roka, poosebljenega števca. Kaj pomeni družba pri plavanju sem posebej občutila oktobra, ko so plavalci sezono spet začenjali tako počasi na izi, kot se sezona začne, jaz pa sem pravzaprav gradila vrh forme in imela svoje treninge. K sreči se je »žrtvoval« Albert in naporne treninge sem prav zaradi njega veliko bolje opravila. Albert pa še to – sirov zavitek je očitno pomagal, na tekmi sem dobro plavala in z veseljem ga še spečem, če prideš plavat!
Tudi teka in tekaške družbe ne smem izpustiti, čeprav je večina moje tekaške družbe iz prejšnje in začetka te sezone tako napredovala, da smo skupaj tekli le še kadar je bilo na izi ali v obdobju regeneracije. A tudi napredek in uspeh mojih športnih tovarišev je izjemna motivacija.
Triatlon je res individualen šport, brez dvoma. A brez Igorjevega budnega očesa in natančnega treninškega programa ter družbe svojih športnih prijateljev in prijateljic ne bila taka triatlonka kot sem. Zagotovo bolje in hitreje plavam, ker nisem v progi sama. Prav tako sem tudi boljša kolesarka zaradi vse spodbude močnejših kolesarskih kolegov, ko jim lahko vozim v zavetrju in za njimi sopiham v klance. Tudi odteči je mnogo lažje naporne teke, ko se proti koncu priprav na tekmo ne da izogniti intervalom, če skupaj prebijamo srčni utrip v rdeče polje.
Zato je bilo v torek prijetno. Nadvse prijetno, zabavno, nasmejano in ne zanikam seveda tudi športno obarvano. Ne moremo iz svoje kože, vsi smo pač po malem triatlonski friki. Iz čiste ljubezni in predanosti športu.
Tudi petek zvečer je bil družaben. 100% ženska zasedba tekačic. Tokrat ni bil v ospredju toliko šport, malo že, ker tudi tekačice so po malem zasvojene. Super se mi zdi potrditev odločitve punc, da bodo spomladi skupaj odtekle svoj prvi maraton. Koliko lažje bo teči vse dolge teke in ponavljati večje število klancev in intervalov, ker jih bo več, ker bodo imele skupen cilj. Tudi sama tekma dobi povsem druge dimenzije, če imaš družbo svojih klubskih tovarišev. Če samo pomislim na vse moje letošnje tekme in še prav posebej na St. Poelten. Kakšno vzdušje, kakšen občutek povezanosti.
Očitno je prišel čas, ko razmišljanja o pretekli sezoni kar sama prihajajo na plano. Saj, najprej se je potrebno ozreti nazaj, da potem lahko pogledaš naprej. In pogled nazaj je nadvse prijeten. Ko sem pred tekmo na Floridi mirno lahko rekla Benotu, da se se veselim tekme ter da se počutim že kar kot rutinerka. V torek sva se temu še enkrat skupaj nasmejala in hkrati ugotovila, da je že res tako. Tri leta pri Igorju treniram triatlon. V tem času sem naredila štiri olimpike ter lani in letos pet 70.3 ironman triatlonov. Triletno treninško obdobje sem zaključila s svetovnim prvenstvom na Floridi. Bolj za spodbudo tistim, ki morda še razmišljajo o triatlonu kot izzivu, naj povem da pred tem nisem imela nikakršnih izkušenj z vzdržljivostnimi športi. Moji tekaški začetki so bili po dopolnjenem štiridesetem letu. Takrat je bil že tek od Tivolija do Čada in nazaj pravi mali maraton. Da bom kdaj pretekla 21 km ali več si niti v sanjah nisem upala pomisliti. Ravno tako sem začela s plavanjem praktično kot neplavalka. Prsno še nekako, prosto (kravel) pa je bilo že 50 m skoraj prevelik izziv. Tudi mojo prvo vožnjo s takrat še nekim hibridnim cestnim kolesom ima Igor dobro v spominu, predvsem zaradi zanimivo visokih pulzov.
Marsikaj je mogoče, zastaviti si je le potrebno prave cilje, redno trenirati, sprejeti tudi lastne omejitve, imeti rad ta šport, uživati. In zato Robert sem bila v petek zjutraj že na bazenu in kot sva ugotovila, je konec obdobja nič, niente, nada športa. V četrtek tek sama, prvič po tekmi, super občutek, v petek 3,2 km plavanja , čisti užitek, v nedeljo čudovit enourni meditativen tek po naravi z Igorjem, Matejem, Petrom in Alešem J, ki se je končal z zajtrkom pri Petru. In z Jenkovim izzivom. A o tem naslednji teden.