Moj dragi 3K dnevnik,
Ponedeljek, 28. januar
Plavanje: (1.30), cca 3500 m, 20 x 50 + 3 x 500
K sreči gre mesec h koncu, ker navkljub lepim napotkom nasledniku zamujam z zapiskovanjem. Dan je besnel mimo kot brzovlak: po službi sem se doma ustavil le toliko, da sem pozdravil tasta, na bazenu pobral Zalo (Primož, ki zdaj spremlja mlada junaka, me je spraševal, kaj za vraga je ta znamenita ‘krožna vadba’, hehe…), letel domov, kjer smo po odhodu najmilejše na jogo vsak zase nekaj motovilili, pojedli skupaj nedeljsko juho in toast, varstvenih problemov tokrat ni bilo, saj sva se z ženo vzhičena sešla za 15 sekund na vratih, potem pa smo odplavali.
Tale ura in pol je bila pa že taprava. Najprej sem dokaj srečno plul med Marjanom in Matejem, zadnja Matevževa domislica – najprej 10 x 50 z lopatkami, potem pa 10 x 50 brez s spremembami ritma in pravimi obrati – pa nas je dodobra premestila, premešala in vsaj meni za ves večer pogasila žejo. Srečniki, ki smo ostali še pol ure, smo dobili zelo preproste inštrukcije: 4 x 500 z lopatkami in valjčki. V slabe pol ure smo z naročenim opravili trikrat (pri tem sem na enem obratu ubogega Marjana M. mahnil tako močno, da mi je odpadla lopatka, miscusi!) in ko smo bili končno na suhem, je Rok L. še kar novačil, ali bi kdo z njim opravil trening do konca. Malo morgen! In konec koncev ne gre za sinhrono plavanje – orji sam, kolikor te je volja.
Oštja, tako crknjen pa od plavanja že dolgo nisem bil. Tale polurna dopolnitev ni mačji kašelj – edino, kar mi je pa res všeč, je to, da sem vso pot z bazena iz neke primitivne samoironije držal usta v tak nasmeh, da je bilo kar v redu, ko tam mimo Codellijevega gradu nisem srečal nikogar. Potem sem ko paramecij, ki se je nespametno oprijel kuhinjske krpe tik pred likanjem, visel še kako uro pred televizijo in izmenično gledal znameniti Shining (po Kingu in z nepozabnim stavkom Jacka Nicholsona s sekiro: ‘Honey, I’m home!’) in dokumentarec o angleški gospodinji, ki se odloči za poklic porno igralke.
Nasploh se je v teh mesecih, ko sem pravzaprav prvič resno zajadral v vsakdan triatlonskega treninga, v moji glavi pojavilo nekaj povsem novega in nepričakovanega: povsem nov je denimo občutek, da se nekega treninga veselim ‘po negativiteti’: zato, ker je denimo lažji od drugega treninga. Bom premislil, ali bi bilo mogoče ta občutek prenesti tudi na druga življenjska področja.
Torek, 29. januar
Tek: fartlek s klanci: 1.25, 16 km, 157/181
Zjutraj, priznam, v službi, kjer imam bistveno večji ekran, sešijem skupaj poglavja prevoda, ki sem jih te dni še enkrat pregledal, pobrusil nejasna mesta, odpravil zatipkovine (gotovo jih je še ostalo in boh daj sreče in miru urednici, ki mi je že parkrat pisala, da takih jeter pa še ni dobila v roke in kako bo naslednjič zavrnila, ker sem spet moške priimke sklanjal po ženski sklanjatvi…. – po domače: če mi je lepše zvenelo Janši kot Janšu, sem pač opalil po svoje) in pripravil zadevo za na pošto.
Tole z urednico (potem sem jo enkrat videl na televiziji in takoj mi je bilo vse jasno, HA) je ena pomembna reč v življenju, ki jo zelo vehementno razlagam recimo ljudem na depresivnem forumu, potem se pa sam neskončno rad zataknem v kakšno topogledno bolano zvezo. Če je namreč človek kolikor toliko samozavesten, mu gre v življenju neprimerno lažje kot onemu, ki se sprašuje po prav vsakega svojega koraka.
Po kosilu z Vando pri Tartufu (ja, upam, da sem kje to že napisal: če je le možno, te pol urice nekako zbobnava skupaj, sicer bi se nič ne zmenila do konca) sem odnesel še knjigo na pošto in pogledat, ali bi mi na Kotnikovi uspeli slikati zob do 22. februarja, ko imam zobarja. In sem doživel popoln šok: ženska, ki je očitno v zoboslikarnici nekaj študirala iz strokovne literature, jaz pa sem vljudno med vrati čakal, da dvigne pogled, me je, še preden sem začel razlagat ono s konca prejšnjega stavka, posadila na stol, mi nadela oni težki brezrokavnik, opravila rentgeniziranje in mi čez slabih 10 minut prinesla na hodnik slikco. Usta imam še zmeraj široko odprta. Kako naj zdaj bentim nad groznim slovenskim zdravstvom, konkretneje zobozdravstvom?
Popoldne je v službi završalo: evropski razpisi morajo biti najkasneje 1. 2. (dobro vem, kateri dan je to, takrat se rešim tele tlake) na ‘organu upravljanja’, to jest na vladni službi za lokalno samoupravo, torej jih je treba najkasneje predvčerajšnjim… Sedimo, sestankujemo, stalno premakljivi parametri se spet premikajo, potem me pustijo z oceno pravdobro, že pred odhodom domov oddam usklajeno besedilo razpisa, jutri je dan XYZ… – in si rečem ‘madonca, kako koristna je tale telesna vadba, če bi se mi resno ne mudilo na trening, bi se morda do večera sekiral okrog oslove sence…’ Pa ne trdim s tem, da sem kaj slabši birokrat, tudi nasprotnega ne – samo morda mi vendarle počasi kaplja v glavo, kako postaviti zapleten stolp prioritet, kako zložiti skupaj dan, da ne bo puščal in curljal in ga ne bo naslednji speštal ko en ogromen muholovec…
Trening je bil presenetljivo lahak: Tovariša in Prvake sem brez ženiranja pustil naprej, celo šef sam nama je s Heleno, ki se danes ni počutila prav Rosa Mota, ukazal, naj se v temi drživa skupaj, in ali sem res tako skurjen ali pa sem dejansko morda prvikrat v življenju Francosko / Jesenkovo pot pretekel brez posebnega napora. Juh juh juhej!
Zvečer sta nas obiskala Saša in njen sin Miha, ‘kandidat’ za nedeljsko jutranje varstvo najinih grozild. Bili sta tako sladki in cukreni in prijazni in vljudni, da sem spet razmišljal, odkod ženskam… Šalim se: bilo je prijetno, Vanda je spekla in zelenjavni zavitek in še jabolčni štrudel in sploh sem se prav z užitkom napokal, saj zadnje tedne tehtnica kaže dokaj v nižave.
Ko je potem najljubša žena odšla na plavanje, sem morda prvi večer v letu brez posebnega dela obsedel doma, pa je uro hitro požrlo par čveketov na gmailu. Zato po plavanju nisva več vklapljala presnete škatle, spila sva čaj in malo pomodrovala in… (ne, Matej, čeprav razumem tvoj argument, kako utegne bralstvo pomisliti, da celo triatlonski pripravniki v polnem treninškem ritmu za spolnost ne najdejo več ne časa ne energije, sem toliko konzerva, da mislim, kako neke zadeve pa vendarle ostajajo v ‘nebesedilni’ domeni).
Še ena reč se je zgodila danes: ker je presneti bicikel potem spet spustil, ga je Vanda med mojim popoldanskim tekanjem odpeljala na servis, kjer so kirurško vzeli ven kos šipe, zadevo poflikali in me je že čakala doma. Punca je zlata.
Sreda, 30 januar
Plavanje: 2.100 m, 16 x 50 kravl brez pomagal
Zjutraj sta me na računalniku že čakala dva seta pripomb na razpis: ob vrsti stvari, na katere sam nimam vpliva in naj se jih vendar zmenijo šefi med sabo, je ‘kontrolna enota’ k sreči upravičila ime in ponovno preračunala moje preračune: pri neznanskih cifrah sem se pri razporeditvi po letih in še po financerjih tragično zmotil za 27 €. Že včeraj sem iz ljubega miru popustil na uporabo mrzke kratice EUR v razpisu in dokumentaciji…
… sem pa že včeraj, danes samo potrdil, naredil nekaj mnogo bolj pametnega in uporabnega: s polarjem sem izmeril, da je višinske razlike na 105 stopnicah od vznožja do mojega nadstropja vsakič 15 metrov, kakšen je bil pa čas zdaj štirih poskusov, pa ne bom zapisal, saj me bo Tovariš hitro opremil s kako tabelco pričakovanih rezultatov. Priznavam le to, da je bil interval po kosilu skoraj za šestino daljši od tistega prej.
Medtem ko v službi čakam na nove popravke razpisa, se nekoliko pomenkujem s trpini na depresivnem forumu (bipolarnim in drugače ‘resno mahnjenim’ so nam dali poseben, zaprt predal, da s svojimi zadevami ne motimo ‘samo tesnobnih’ in ‘samo depresivnih’, ki v veliki meri – o upravičenosti pravzaprav nimam mnenja – ostajajo pri varnem mnenju, da gre pri njih za en tak enkratni prehladek, ‘duševne motnje’ pa vendarle ostajajo nekaj temnega, drugačnega) in razmišljam o vsem mogočem. Časa za predčasni odhod na kolo zmanjka, zato pa me zadirčna pravnica spravi ob živce toliko, da mi ostane samo dvoje: ali ji vrnem s še bolj ošiljenim e-dopisom ali pa v miru izklopim računalnik in se podam domov. K sreči sem že toliko pameten in predvsem dolgoletni birokrat, da brez preveč mozganja storim drugo.
Doma pride do zapleta, katera od ženska je ‘upravičena’ do novega pustnega kostuma in izkaže se, da je bil najin ‘cunning plan’, s katerim sva hinavsko menila, kako bo že Dedek Mraz poskrbel tudi za vlogo kreatorja prelepe pustne balerinke/princeske/dobre vile, ena popolna naivna neumnost. Skuham pašto s ta kvadratnimi makaroni (ja, tudi mi kdaj zaidemo v Hoferja…) in pojemo v dokaj bukoličnem vzdušju, crknjen sem pa tako, da me resno ima, da bi ob kolesu prekrižal še plavanje. In zakaj vendarle grem: ker sem najprej sam, za mano pa še Vanda, spoznal tisti plemeniti občutek, ko po takšnem dnevu kasneje zlezeš iz vode ves prerojen in zadovoljen.
In, ne boste verjeli, je držal! Vaje smo oddelali po spisku, potem pa nam je Tjaša naložila še 20 x 50 metrov kravla, ki pa smo ga zaradi približevanja 10. uri odplavali samo 16 rund (torej 800 namesto 1000 metrov), ampak kar presenečen sem bil nad veseljem, ki sem ga imel nad tistim mahanjem po vodi.
Domov sva jo mahala skupaj z Andrejem, ki je pravil o smučarskem tednu v Švici… in me je obšlo, da pravzaprav letos nisem/nisva niti resno pomislil/a, da bi se za kak teden zares spravili na sneg. Pa ne gre za denar, ki ga tako ali tako nimamo, tisto bi že napraskali (iz otroških hranilničkov) – pri Vandi gre za resen zagon projektov pod novim šefom, pri meni pa za to, da se tam od pozne jeseni nisem ven videl iz službeno – zasebno – treninškega ritma. Ki je morda res malo hud, četudi sem z leti ugotovil, da dejansko najbolje delam, če hkrati in intenzivno počnem več stvari.
Kako pa vem, da se vendarle bližam meji? Odgovor je zelo preprost: začnem pozabljati stvari. Tokrat so bile žal pokazatelj termometra rokavice: po onem kolesarskem izletu prejšnji petek, ko me je tik pred domačo hišo doletel telefonski klic prijatelja, sem nekam založil/vtaknil oba para rokavic… in mi je vse dni brenčalo po glavi, kje bi lahko bile, preiskal sem ves blok in stanovanje, pa jih žal ni. Ampak: če vzamem to za dober znak, za opozorilo, sem spet na dobičku!
Četrtek, 31. januarja: poslovilni dnevniški dan
Sobno kolo: 1.00: vmes intervali 8 x 1/1, 2/1, 3/1
Tek: ‘dolinski’ fartlek s klancem za Halo: 1.33, 17 km, 159/183
V službi me ni čakala nikakršna inkvizicijska komisija, v miru sem naredil zahtevano, spil svoj jutranji čaj (že dolga leta pijem tistega z najdaljšim in neizgovorljivim imenom)… potem pa so začele kapljati nove in nove zahteve za taisti projekt… in sem ves dan bolj ali manj opravljal iste reči kot že kak dan prej, se učil izpolnjevati obrazce, romal še drugič v vložišče po ‘številko zadeve’… ampak je le nekako šlo.
Ker mi je zmanjkalo časa za ves kolesarski program, sem namesto uro in pol kolesaril na spin nadomestku samo eno uro, ker me je obenem čakal prvi letošnji ‘BRick’ oziroma ‘Bike & Run’ – razlaga v Wikipediji je prav vzpodbudna: »Also, it may simply be a descriptive term for how your legs feel for the first part of the run” (http://en.wikipedia.org/wiki/Triathlon).
Vseeno je bil popoldanski tek je bil kar užitek. Ne znam sicer povedat, zakaj sem prvih sedem, celo osem (od DESETIH) vzponov za Halo do parkirišča pod Bellevujem vlekel sam in naprej, le Tomaž me je parkrat prehitel… Po mojem sem želel čimprej opraviti z zadevo. In sem. Malo sem se ustrašil tope bolečine v mečih… ampak a nisem dve uri pred tem sam pametoval o ‘Brick fenomenu’?
Končali smo z Anjo, Heleno in Andrejem (ki je obrnil že pri živalskem vrtu in se vrnil v mesto, presneto dobro se je adaptiral v skupino), ampak priznam, da sem že med tekom tuhtal, kako skleniti tole besedilo. Res bo tale dnevniški dan zelo introvertiran.
Eno je jasno: med prvim mesecem predsedovanja Evropski uniji se nismo tragično obrukali, lahko pa bi se tudi manj. Mene pravzaprav najbolj muči, da je pred dnevi parlament namesto nas, državljank in državljanov, sprejel ‘Lizbonsko pogodbo’, novo varianto ustave EU, za katero sta vlada in njen enako domačijsko arogantni ‘šef za komuniciranje’ sklenila, da je za nas državljane prezapletena, da bi nam hodila vse to razlagat… Straši me, da nikjer ne berem ali slišim za nikogar drugega, ki bi mu šlo to v nos.
Jasno je tudi tole: čeprav komaj čakam, da kot ‘mojster Boccaccio’, kot ga je igral pokojni Stane Sever, ‘samo pikico še pritisnem’, sem ta mesec užival ko pav sredi sončne pripeke v brezvetrju: posebej po prvih pohvalah me je pravzaprav bolj nosil strah, da povsem ne odjadram v genialnosti svojega iskrivega uma… in sem si ma tja do poletja napumpal samozavest na 4 in čez atmosfere, resno. Še en egoizem priznam, ki ga bom par stavkov niže skušal preobrniti v svoj prid: s temle mesečnim zapisovanjem svojih neznanskih muk sem še na en način gradil svoj ego: z razkričanjem svojih prijaznih in lepih lastnosti sem si pravzaprav sam količil neke meje, pod katere se brez kazni (predvsem svoje) ne bo več prijetno spuščati. No, upam, da sem v tej dokaj zapleteni dialektiki tudi še malce zrasel in odrasel (obakrat sem napisal ‘zrastel’ s ‘t’, pa mi je baraba računalnikova obakrat podčrtala!): to bi bil en lep rezultat takega pisanja, ni tako?
In če se za trenutek vrnem k osnovnemu vprašanju, ali je za človeka pri +40ih tovrsten preskok iz neke vsakdanje ležernosti v deset, dvanajsturni tedenski treninški ritem smiseln? Kaj meni Drago, se seveda spominjamo. Jaz ostajam pri svojem, da je vredno. Povsem objektivno vsaj do posebej novih znanstvenih odkritij lahko pričakujem, da bom za približno ravno enak čas dlje živel. Čisti plus bo, da bodo recimo pri 80 letih spomini objektivno bolj polni, kot bi bili, če bi preživljal popoldneve kot ‘naslonjaški krompir’. Plusa, ki ju lahko uživam že danes, sta bistveno bolj racionalna porazdelitev časa (wtf je dolgčas?) in neznanski ‘družabni kapital’, ki sem ga pridobil s sodelovanjem v ‘Tovariševi skupini’: ne vem, kaj mislite drugi, ampak jaz sem dejansko srečen, ko lahko poslušam in čebljam o milijon različnih zadevah, se učim o nepreglednem bogastvu življenj in izkušenj svojih sotekačev (soplavalce in sokolesarje zaradi objektivnih danosti sem prištevam malce manj, ker je enostavno težje zbrano poslušati, če se človek ves čas bori pred utopitvijo ali kako se bo zaletel v sprednjega…) – seveda sem ene vrste sociopat, to je pa zdaj vendarle že jasno.
Edini res viden minus je družina. Predvsem za punci bi si lahko in moral vzeti več časa, dosledno pa tistega, ko smo skupaj, biti bolj z njima. Zaenkrat nam gre še dobro, Zala je še zmeraj velika zaupljivka (danes je prinesla spričevalo – dve štirici ima edinole pri… telovadbi), Laura pa kot že od malega poganja ko srobot v svojo, mnogokrat nekontrolirano smer. Tu mi samozavesti zmeraj zmanjka – kako naj vem, da sem dober foter? Seveda, poznam neskončno zgodb o neprijaznih otroštvih, nasilju, alkoholu, zlorabah, tudi samo malomeščanskem ‘pišmevuharstvu’ staršev, ki iz strahu pred zavrnitvijo raje ne delajo nič in samo molijo,da ‘se bo mali nekako naredil’ – ampak a ni to ena bistvenih stvari človekovega obstoja: da nadaljuje vrsto? In če jo že – a ni takorekoč imperativno, da to dela po najboljših močeh? Ne, Zala, to ne pomeni, da ti bom povišal žepnino.
Tako.
Še eno malenkost naj povem: dnevnik sem pisal celo mladost vse tja do srečanja z Vando. Potem nekako ni bilo več potrebe: vse, kar sem imel povedati, sem lahko povedal njej. Ta mesec sem jo sicer malo varal z vami, se pa zato toliko bolj z veseljem spet vračam.
Hvala, prijateljice in prijatelji, dragi Tovariš, in dejmo, Marinka!
Tone
(Ljubljanski maraton 2006: tako crknjen, da mi je morala Laura nosit medaljo…)